4. člen OZ

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Pritožnica se zavzema za mehanično, formalistično in akontekstualno uporabo pogodbenega prava in med drugim zanemarja, da v vseh pogodbenih razmerjih učinkujejo tudi temeljna načela. Od teh sta v tej zadevi v ospredju načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ki mu je neomejena oblast enega pogodbenika nad drugim tuja, ter načelo vestnosti in poštenja, ki od pogodbenikov zahteva, da sta drug do drugega obzirna.

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Produciranje dodatnih finančnih obveznosti partnerja kot pogodbene stranke pod plaščem zanjo zavezujočih smernic, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila kršitev enega temeljnih načel v obligacijskih razmerjih - to je načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), ki pomeni, da nobenemu udeležencu obligacijskih razmerij ni dopustno zagotoviti več pravic ali boljšega izhodiščnega položaja pri urejanju obligacijskih razmerij. S širitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke z enostransko sprejetimi smernicami je bilo kršeno prav to načelo. Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za spremembo pogodbenih obveznosti tožene stranke ne zadostuje sklicevanje na enostransko sprejete smernice, pač pa navedena sprememba terja natančno opredelitev pogodbenih obveznosti tožene stranke glede kadrovskih zadev. Vsekakor pa je v zvezi s tako spremembo potrebno nedvoumno soglasje volj obeh pogodbenih strank.

Sodišče lahko ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni. To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve. Ne bi bilo prav, da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev. Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika. V primerih, v katerih je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Ker si sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek, ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica.

Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne, njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči. V obravnavanem primeru gre za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe - zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo. Ob razvezi pogodbe je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe.

To, da je bila toženi banki pripojena druga banka, ni bistvena statusna sprememba; to, da je pridobila (v najem) še drug poslovni prostor, pa niso ekonomski pogoji poslovanja banke, ki bi dokazovali neekonomičnost in neracionalnost poslovanja bančne enote v navedenih poslovnih prostorih v smislu 6. člena pogodbe. Odpoved najemne pogodbe zato predstavlja njeno kršitev pogodbene obveznosti, ki nedvomno izvira iz njene sfere, in je takšne narave, da je tožniku povzročila škodo.

Od povprečnega zavarovalca je utemeljeno pričakovati, da bo kril svoje davčne obveznosti, ni pa mogoče od njega pričakovati, da bo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzel tudi davčne obveznosti sopogodbenika – niti obstoječe in še manj bodoče. Pogodbena določba, s katero želi zavarovalnica prevaliti svoje davčno breme na sopogodbenika, bi morala zato biti nedvoumna.

Sodišče lahko na podlagi določila 287. člena ZPP dokazni predlog stranke zavrne, če je dokazni predlog nesubstanciran, če gre za ugotavljanje nerelevantnih dejstev, če gre za dokazovanje dejstev, ki niso predmet dokazovanja, če gre za prekludiran dokaz, za neprimeren dokaz ali dokaz za dokazovanje dejstva, ki je že dokazano. Toženec ne zanika dobave lesa in opravljene prevoze lesa, a trdi, da je tožnik posloval z družbo H. in ne z njim kot fizično osebo in takratnim direktorjem družbe. Napačno je stališče sodbe, da je predlagani dokaz za odločitev v zadevi nepomemben. Z njim tožnik namreč izpodbija toženčeve trditve glede pomanjkanja pasivne legitimacije (212. člen ZPP). Če namreč poslovna in finančna dokumentacija družbe C., d. o. o. (prej družbe H., d. o. o.), ne vsebuje nobenih podatkov in listin, ki bi se nanašale na poslovanje družbe s tožnikom, to lahko pomeni le, da je tožnik posloval s tožencem in ne z njegovo takratno družbo. Ob tem je treba poudariti, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, da so pri prevozih tako velikega tovora, kot je les, nujni tovorni listi in ostale potrebne listine. Še posebej pa to velja pri poslovanju z družbo. Če je tož

Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev. Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo. Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tož

Ni pravilno materialnopravno naziranje tožene stranke, da ni podlage za stališče o enotnosti premoženja samostojnega podjetnika in fizične osebe, ko gre za presojo aktivne legitimacije. Nasprotno stališče je že zavzeto v sodni praksi, kot je v odgovoru na pritožbo izpostavil tožnik. Iz citirane sodbe izhaja, da je v posledici enovitosti fizične osebe irelevantno, ali je zahtevek postavljen v imenu s.p. ali v imenu "navadne" fizične osebe.

Že sama čezmerna obremenitev s hrupom pomeni nedopustno ravnanje zaradi katerega je država dolžna povrniti škodo osebam, ki zato trpijo psihično neugodje.

Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti. Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko

Izrecnega zakonskega pravila, ki bi tek zastaranja terjatve za plačilo kupnine pretrgal ali celo zadržal, dokler ni izpolnjena tudi nasprotna dajatev (izročitev predmeta prodaje), ni. Vendar je pri tej normativni okoliščini razlagalno treba upoštevati dvoje. Prvič, zastaranje (in ne šele pretrganje ali zadržanje zastaranja) je institut, ki predstavlja izjemo od osnovnega pravila in načela (dolžnost izpolnitve obveznosti). Drugič, z ustavnopravnega vidika je zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva. V naravo pravila o sočasni izpolnitvi (ter iz njega izhajajočega ugovora) je vtkano, da dokler si vzajemni nasprotni terjatvi, ki ju ustvarja in povezuje ista pogodbena kavza, stojita neizpolnjeni nasproti, ne more teči zastaranje terjatve zgolj na eni strani. Iz tega sledi, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da predmet prodaje izroči v posest kupcu, ni moglo zastarati njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje, da uveljavlja pogodbeno protivrednost predmeta prodaje, dogovorjeno v višini pogodbene kupnine.

Posledica določitve odložnega pogoja za veljavnost pogodbe je, da pogodba ne začne učinkovati takrat, ko so izpolnjene vse predpostavke za sklenitev, temveč šele ko (in če) nastopi dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj. Iz navedenega izhaja, da je z odložnim pogojem sklenjena pogodba veljavno sklenjena, pri čemer pa sta njeno učinkovanje oz. veljavnost odvisna od izpolnitve pogoja. Če se odložni pogoj ne izpolni pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. V tem primeru pogodbena stranka od nasprotne stranke ne more zahtevati izpolnitve dogovorjene v pogodbi. Pravdni stranki sta v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij veljavnost dogovora sporazumno vezali na izpolnitev odložnega pogoja, katerega izpolnitev je odvisna izključno od volje tožene stranke. Za veljavnost dogovora sta sami določili posebno predpostavko, in sicer izpolnitev hotnega oz. potestativnega odložnega pogoja. Takšen pogoj sam po sebi ni nedopustnen niti ni v nasprotju z načelom enakopravnosti strank.

Pritožnikovo poudarjanje, da je svoje sodelovanje pogojeval s tem, da bo tožnik ibogo zaužil na lastno odgovornost, je ob dejstvu, da ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti oziroma da glede na neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje ni postopal tako, kot bi moral, nebistveno. Ker bi o prevzemu tveganja s strani tožnika lahko govorili le v primeru, če bi toženec svojo pojasnilno dolžnost izpolnil (a je ni), pa je neprepričljivo tudi pritožbeno pojasnjevanje, da se tožnik kot odrasel človek lahko odloči za tveganje (oziroma sklicevanje na 140. člen OZ).

Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična. Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi. Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne. Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Letni načrt ravnanja s stvarnim premoženjem občine predstavlja notranji, poslovni akt občine. (Ne)uvrstitev stvarnega premoženja v letni načrt pridobivanja stvarnega premoženja občine ni konstitutivni pogoj za (ne)veljavnost pozneje sklenjene pogodbe.