26. člen ZSV

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno. Tožnik je pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu.

Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov. Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe), predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.

Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

V družino štejejo sicer prosilec za socialno pomoč in njegov otrok. V obratnem primeru, ko je otrok prosilec za socialno pomoč, pa starši ne štejejo v njegovo družino, saj takšne določbe v 26. členu ZSV ni bilo.

Formalni obstoj zakonske zveze, ki je po vsebini in po svojem temeljnem namenu (3. člen ZZZDR) povsem „prazna“ oziroma „brez vsebine“, ne predstavlja zadržka za priznanje odškodnine zunajzakonskemu partnerju po četrtem odstavku 180. člena OZ, seveda pod pogojem, da bo ugotovljen obstoj drugih prvin, predvsem čustvene narave, na podlagi katerih je življenjsko skupnost s pokojnim mogoče opredeliti kot trajno.

Pri presoji, ali bi bilo s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj ali njegovi družinski člani, je mogoče upoštevati le osebe, do katerih ima predlagatelj preživninsko obveznost in ne vseh oseb, ki jih morebiti preživlja.

Denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Gre za prejemek za pomoč k tožnikovemu preživljanju. Zato je pravilno stališče, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Pravica do dodelitve socialnega stanovanja je po svoji vsebini enaka socialno varstveni dajatvi. Zato je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in jih obravnava v socialnem sporu.

Iz določb zakona o družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 65/93, ZDP), zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, ZSV) in stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, SZ) izhaja, da so za dodelitev socialnega stanovanja v najem bistvena socialna merila in da so socialne razmere odločilna osnova za dodelitev stanovanja. Socialna stanovanja so torej socialne kategorije, ker so pri njihovem dodeljevanju kot bistvena uporabljajo socialna merila, ne pa druga npr. ekonomska merila. Za odločanje v teh sporih je torej na podlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) pristojno socialno sodišče ne pa sodišče v upravnem sporu.

Pogoje za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja določa zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) v 21. členu kumulativno, kar pomeni, da do te oblike socialnovarstvenih dajatev ni upravičena oseba, ki teh pogojev ne izpolnjuje.

Do družbene denarne pomoči ni upravičen prosilec, če njegovi dohodki presegajo z zakonom določeni minimalni mesečni dohodek na družinskega člana.