3. člen ZZZDR-UPB1

Podjem lekarne je nastal in se razvijal v času zakonske zveze toženca in S. S., z delom vsaj enega od zakoncev, zato vložek posebnega premoženja lahko vpliva le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranja pa položaja posebnega premoženja in tudi ne vpliva na višji delež na posameznem premoženju. Ker je terjatev tožnice nastala v času formalnega obstoja zakonske zveze, je dokazno breme, da je zakonska skupnost dejansko prenehala, v celoti na tožencu. Gre za izjemo od ureditve režima zakonske zveze, kot jo opredeljuje ZZZDR, ki jo je treba obravnavati restriktivno. Toženec svoji odgovornosti za vtoževano obveznost nasprotuje tudi iz razloga, ker naj bi terjatev tožnice prenehala zaradi zakonskih učinkov začetka stečajnega postopka. Po določilu 261. člena ZFPPIPP veljata namreč terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika za pobotani, če ne gre za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. V takšnem primeru stečajni upnik terjatve ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi iz predloženih listin izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki ji steč

Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV. Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.

Pri presoji, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, je treba ugotavljati različne elementarne okoliščine. Te različne okoliščine o poznavanju najbolj pomembnih podatkov o obeh zakoncih in njunih družinah, povezanih z vsakdanjim življenjem obeh zakoncev, po presoji sodišča niso bile v zadostni meri razčiščene, da bi bilo mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti zaključiti, da gre za zlorabo zakonske zveze.

Ohlapna življenjska skupnost, ki je bila vsaj glede skupnega bivanja povezana z objektivnimi okoliščinami narave zapustnikove zaposlitve, še ne pomeni, da premoženje pridobljeno v trajanju zakonske zveze ni skupno premoženje. Odstop dednega deleža je možen le glede že znanega zapuščinskega premoženja. Skupnost dedičev praviloma traja do delitve, zato je spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino mogoče rešiti le na enak način za vse dediče.

Dokazno breme glede tega, da ekonomske skupnosti zakoncev sploh ni bilo, saj tožnik h skupnemu preživljanju ni ničesar prispeval, je na toženki, ki je to zatrjevala. Na nastanek in na delež na skupnem premoženju ne vpliva dejstvo, kdo od zakoncev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem, kdo ga je odplačeval (v času trajanja zakonske zveze in po razvezi), pač pa je to predmet obligacijskega zahtevka.

Formalni obstoj zakonske zveze, ki je po vsebini in po svojem temeljnem namenu (3. člen ZZZDR) povsem „prazna“ oziroma „brez vsebine“, ne predstavlja zadržka za priznanje odškodnine zunajzakonskemu partnerju po četrtem odstavku 180. člena OZ, seveda pod pogojem, da bo ugotovljen obstoj drugih prvin, predvsem čustvene narave, na podlagi katerih je življenjsko skupnost s pokojnim mogoče opredeliti kot trajno.

Zakonska zveza je institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, zato izkazana nevzdržnost zakonske zveze za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze.

Oblike ekonomske skupnosti, ko tnujne komponente življenjske skupnosti zakoncev, so lahko zelo pestre. Od bolj rahlih, ko vsak od zakoncev prispeva le določen del svojega zaslužka za skupno gospodinjstvo, do intenzivnih, ko zakonca združita vse svoje zaslužke in ko drug drugega pooblastita za razpolaganje s sredstvi na svojih bančnih računih. Vendar je za obstoj ekonomske skupnosti bistveno, da zakonca vsaj del zaslužka namenjata skupnemu gospodinjstvu in pokrivanju stroškov v zvezi s skupnim premoženjem. Vzajemna pooblastila zakoncev za razpolaganje s sredstvi na njunih bančnih računih ne morejo predstavljati pogoja za nastanek skupnega premoženja.