VSRS Sodba I Up 281/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) ugodilo tožnikovi tožbi, sklep tožene stranke z dne 3. 6. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi določb 30. člena, tretje, pete in desete alinee 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odl. US) ter 49. člena in 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 24/2006 – Uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1 in 126/2007) zavrgla tožnikovo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da je državljan Nemčije in zato tudi državljan EU. Tako ne more biti stranka postopka.

2Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bila kršena pravila postopka in materialni predpis zmotno uporabljen. Ne v ZMZ ne v Direktivah sveta evropske unije ni podlage za takšno odločitev tožene stranke. Sprejeti bi morala prošnjo na predpisanem obrazcu.

3Zoper izpodbijano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Po njenem mnenju je stališče sodišča prve stopnje napačno. Tožnik kot državljan tretje države ne more vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper sklep zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Po presoji pritožbenega sodišča razloga iz 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, na podlagi katerih je prvostopno sodišče ugodilo tožbi tožnika, odpravilo sklep tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, nista podana.

7Iz določb ZMZ nedoumno izhaja, da lahko prošnjo za mednarodno zaščito vloži zgolj državljan tretje države, ali oseba brez državljanstva (druga alinea 3. člena ZMZ) iz česar izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito lahko zgolj državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (peta alinea 3. člena ZMZ), tretja država pa je vsaka država, ki ni članica Evropske unije (deseta alinea 3. člena ZMZ).

8Tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES enako kot ZMZ v c) točki 2. člena določa, da prosilec pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za azil v zvezi s katero še ni bila izdana končna odločba, v b) točki 2. člena pa določa, da prošnja za azil pomeni prošnjo, ki jo vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in ki jo je mogoče razumeti kot prošnjo za mednarodno zaščito s strani države članice v okviru Ženevske konvencije.

9ZMZ v 4. poglavju ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite (člen 29. do 51). Najprej je predviden namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (izjavo o namenu). Sledi izpolnitev registracijskega lista (členi 35. do 36.), šele nato sprejem prošnje (izpolnitev obrazca).

10Ob takšni ureditvi je že ugotovitev, da tožnik ne more biti stranka postopka (ta se po določbi 40. člena ZMZ začne z vložitvijo popolne prošnje), lahko podlaga za subsidiarno uporabo določb ZUP o predhodnem preizkusu (129. člen).

11Ker je bilo v zadevi ugotovljeno, da je tožnik državljan ZR Nemčije, ki je članica Evropske unije, to pomeni, da tožnik v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se v skladu s 30. členom ZMZ uporablja subsidiarno, ne more biti stranka v postopku za pridobitev mednarodne zaščite. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je namero tožeče stranke za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zavrgla.

12Tako ZMZ kot na njegovi podlagi izdan Pravilnik o obliki, sprejemu in načinu sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 68/2008) sicer uporabljata izraz namen, ne pa izraza namera, vendar ta terminološka razlika po presoji pritožbenega sodišča nima odločilnega vpliva pri presoji zakonitosti sklepa tožene stranke. Glede na navedeno v tožbi uveljavljani ugovor nepravilne uporabe materialnega prava nima podlage.

13Tožena stranka je pri svoji odločitvi (zavrženju) izhajala iz ugotovitve, da je tožnik nemški državljan. To svojo ugotovitev je v obrazložitvi sklepa oprla na podatke spisa. Pri tem je očitno – kot je to pojasnila v odgovoru na tožbo – kot dokaz upoštevala ukaz tožnika o zapustitvi Republike Hrvaške, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške dne 8. 4. 2009 ter registracijski list, sestavljen na Policijski postaji B. dne 2. 6. 2009, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi tožbena ugovora o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvah postopka nista utemeljena.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi omenjata tudi Protokol o azilu za državljane držav članic Evropske Unije (sodišče prve stopnje ga imenuje Španski protokol), sodišče prve stopnje pa dodatno opozarja še na sodbo Evropskega sodišča z dne 6. 5. 2008 v zadevi C 133/2006. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni protokol kot omenjena sodba, upoštevaje dejansko stanje v konkretnem primeru, nista relevantna, saj tožnik ni uveljavljal kot podlage svoje prošnje nobenega izmed izjemnih primerov predvidenih v Protokolu, navedena sodba pa posega v Postopkovno direktivo le v pogledu tretjih držav. Zato navedeno ne more vplivati na odločitev.

15Ker je prvostopno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je pravilno ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo (navedene določbe ZMZ in določbe Direktive, je pritožbeno sodišče na podlagi tretje alinee tretjega odstavka 80 člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke proti sklepu tožene stranke zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.