30. člen ZMZ-UPB2

Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji. Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz in

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz. Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).<

Izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je bila z navedenim postopanjem posledično kršena pravica tožnika do pravnega sredstva, saj takemu zaključku ne more utemeljeno nasprotovati z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov v smislu določil 22. in 25. člena Ustave.

Toženka v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru zatrjevani akter preganjanja v smislu 24. člena ZMZ ni izkazan in zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite (četudi je sledila navedbam tožnika, da je sicer res moral zapustiti svoj dom zaradi napada militantov, vendar pa je obenem ocenila, da je nigerijska vlada vseskozi - tudi z ustanovitvijo posebnih oboroženih skupin poskušala ohranjati nadzor nad tem območjem, glede na preučene informacije, na podlagi katerih ni mogoč zaključek, da so bili militanti subjekt preganjanja, kljub temu, da je moral tožnik zapustiti svoj dom zaradi napada militantov). Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Kot državljan države članice EU tožnik ne more biti stranka v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, enako kot tudi ne državljani Republike Slovenije, saj je tudi Republika Slovenija, enako kot tožnikova izvorna država Češka republika, prav tako država članica EU, državljani obeh omenjenih držav pa imajo poleg svojega nacionalnega državljanstva istočasno tudi državljanstvo EU.

V obravnavanem primeru pa je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na določbo druge alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Pravico spremljati postopek v svojem jeziku po tolmaču je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da stranka v celoti razume, kaj se jo sprašuje, še zlasti, če gre za očitek o nekonsistentnosti njenih izjav. Če obstaja dvom v razumevanje jezika, to pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je izrazila zgolj dvom v pristnost listine o tožnikovi strankarski pripadnosti, samo zaradi dvoma pa se listine še ne more šteti za nepristno, če o tem ne da mnenja strokovni organ.

Če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.

Če prosilec v zahtevi za uvedbo pravnega postopka ne predloži dokazov oziroma ne izkaže, da bi ta nova dejstva oziroma dokazi verjetno pripeljali do priznanja mednarodne zaščite v ponovnem postopku, se njegova zahteva zavrže. Prosilec, katerega prva prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, ker njegove izjave niso bile verjetne in so bile v nasprotju s posebnimi informacijami v izvorni državi glede ključnega razloga za izkazovanje strahu pred preganjanjem (krvno maščevanje med Hazari in Afganistanom) ne more uspeti z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zaradi istega strahu pred preganjanjem, če kot nova dejstva navaja le izjavi dveh pripadnikov istega plemena, enega iz Italije in drugega iz Švice, da ga v izvornem kraju še iščejo zaradi krvnega maščevanja; neverodostojno je že njegovo navajanje v tem, od kdaj ve za te pripadnike svojega plemena (v prvem postopku je trdil, da ne pozna nikogar; pa, da za tega iz Italije ve ves čas) in tudi glede verjetnosti, da tako dobro poznata razmere v tožnikovem izvornem kraju, ki se tičejo tožnika.

Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

Toženka je ugotovila neskladja v izjavah prve tožnice pri podaji prošenj za mednarodno zaščito in na zaslišanju glede rojstnih krajev njenih mladoletnih otrok, glede datuma njihove prošnje za azil v Franciji, glede časa njihove vrnitve iz Italije v Srbijo, glede urejanja osebnih dokumentov v Srbiji in glede poskusa posilstva prve tožnice. Sodišče se ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da gre za nepomembna in zavajajoče ugotovljena neskladja. Pri tem izpostavlja, da ima zapisnik o sprejemu prošnje in zapisnik o osebnem razgovoru dokazno veljavo javne listine. Tožniki s svojimi izjavami tako niso izpolnili svojega dela dokaznega bremena, ki je v azilnem postopku deljeno med obema stranki, tako da bi uspeli ovreči pravilnost dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi.

Predmet presoje v obravnavani zadevi so le razlogi za izdajo sklepa o omejitvi gibanja. S tem sklepom pa je tožena stranka preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih meja in to tudi pravilno obrazložila. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v sklepu o omejitvi gibanja, ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit.

Okoliščina, ali je prosilec za mednarodno zaščito državljan države članice, ali pa je državljan tretje države, je ključna za dostop stranke do azilnega postopka in mednarodne zaščite, pri čemer je tožnik v prošnji navajal, da je bil v Kamerunu zaradi političnega udejstvovanja in nemirov zaprt (dvakrat za en mesec) in da je bil v zaporu v nehumanih razmerah tudi mučen z mačeto, za kar je pokazal brazgotine na levi nogi. Ker je tožnik v prošnji navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu Ženevske konvencije o status beguncev, ali pa kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bi tožena stranka morala kontradiktornost podatka o tožnikovem državljanstvu iz dopisa Policijske uprave in iz tožnikove navedbe v prošnji razčistiti. Izključitev iz vseh pravic, ki jih pravo EU zagotavlja prosilcem za azil, ne glede na to, za koliko dni takšna izključitev učinkuje, je težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Koristi nasprotnih strank ni, javni interes pa govori za izdajo začasne odredbe, ker je to v skladu z namenom učinkovitega izvrševanja prava EU, zato je izdaja začasne odredbe ne samo sorazmerna, ampak tudi

Tožena stranka mora v oceni verodostojnosti začeti pri uporabi treh kriterijev iz 3. alineje 1. odstavka 21. člena ZMZ in šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo tretji kriterij, to je verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec. V zvezi z uporabo dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka ne navede nobenega konkretnega primera, ko je tožnik na določeno vprašanje, v zvezi s katerim bi bilo utemeljeno pričakovati obširen in natančen odgovor, odgovoril nerazumno skopo in pavšalno. Pravilnosti uporabe tega dejavnika, ki zaradi možne subjektivne obremenitve, ni eden od treh primarnih kriterijev iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, sodišče zato ne more preizkusiti. Sodišče namreč iz izpodbijane odločbe ne more ugotoviti, kaj točno je tožena stranka štela za preveč skop in pavšalen odgovor.

Tožena stranka je iz nepojasnjenega razloga v dokazno oceno vključila samo nekatere izjave tožnika, ki bi bile sicer lahko same po sebi nezadostne z vidika standardov za utemeljenost zahtevka (»arguable claim«), tako da bi tožena stranka lahko prošnjo obravnavala v pospešenem postopku glede na standard »očitnosti« glede neutemeljenosti prošnje po ustavno-pravni praksi Ustavnega sodišča. Vendar pa te izjave tožnika, ki jih je tožena stranka povzela v izpodbijani akt, v povezavi z konkretnejšim opisom dogodkov v zvezi z tožnikovim obravnavanjem v Avstriji in na Nizozemskem, njegovo pojasnitvijo, zakaj naj bi se mu maščevali sorodniki ubitih v vojni, kakšno vlogo in kje jo je opravljal v vojni, zlasti pri dogodku eksplozije granate v Tuzli in obleganjem Vukovarja, kakšne rane je dobil med vojno in kaj se mu je zgodilo v taborišču, ter v zvezi s postopkom v Haagu, ki jih tožena stranka ni povzela v obrazložitev in dokazno oceno, vzbujajo prevelik dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani tožene stranke, da bi sodišče lahko potrdilo izpodbijano odločbo. Tako voden postopek, ko tožena stranka ni v dokazno oceno vključila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in

Zahtevka tožnika za uvedbo ponovnega postopka tožena stranka ni zavrgla, temveč mu je s sklepom z dne 5. 1. 2010 ugodila in mu hkrati dovolila vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V izpodbijani odločbi je tožena stranka obširno ocenjevala informacije o stanju v izvorni državi, zato ni imela podlage za odločanje v skrajšanem postopku, kot da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena.

Ker se tožnik kljub pravočasno poslanemu vabilu in opozorilu v angleškem jeziku kaj sledi, če se vabilu na osebni razgovor ne bo odzval, temu vabilu ni odzval, je tožena stranka pravilno uporabila določbo prve alineje drugega odstavka in določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ ter postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila. Glede na jasno določbo 50. člena ZMZ, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, slednja ni imela nobene podlage za posebno ugotavljanje dejanskih okoliščin, zakaj tožnika ni bilo na osebnem razgovoru. Prav tako ni bila dolžna skrbeti za njegovo fizično udeležbo na tem razgovoru.

Ker je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, katera država je odgovorna (pristojna) za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in zagotoviti tožnikovo predajo tej državi, tožniku pa med tem preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje meje in vlaganje nadaljnjih prošenj za mednarodno zaščito v drugih državah, je omejitev gibanja nujna iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Tožena stranka je glede na določila 3. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ in v okviru sodne presoje uporabe prostega preudarka po 3. odstavku 40. člena ZUS-1 zadostila procesnim standardom ter glede na naravo podatkov in dejstev, ki jih je mogoče tudi preveriti na podlagi spisne dokumentacije, v zadovoljivi meri obrazložila svojo odločitev o izrečenem ukrepu omejitve gibanja tožniku. Pri tem pa ni v zadostni meri obrazložila razlogov, zakaj je ukrep omejitve gibanja odrejen v prostorih Centra za tujce, oziroma ni obrazložila diskrecijske pravice, ki ji je dana z določili 2. odstavka 51. člena ZMZ glede načina omejitve gibanja prosilcu, saj način iz 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ ni edini možen način. Gibanje se lahko omeji tudi na druge načine po 1. alinei 2. odstavka 51. člena ZMZ, pri čemer ni samoumevno že na podlagi navedene zakonske določbe, kateri način je za prosilca ugodnejši. Ker izpodbijani akt ne vsebuje takšne obrazložitve, pač pa zgolj trditev, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo, kakor tudi zagotoviti, da bo prosilec lahko predan drugi državi članici, sodišče v tem delu nima podlage za zaključek, da je bi