40. člen ZMZ-UPB2

Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku. Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz

Če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.

Mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite ni mogoče priznati, če za to niso izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Dokazno breme v postopku mednarodne zaščite je deljeno, vendar mora prosilec čim bolj obširno, natančno in po resnici navesti okoliščine, ki njegovo prošnjo utemeljujejo. Če jih ne, ni mogoče toženi stranki in sodišču očitati, da nista popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja, še zlasti, ker je imel za to prosilec več možnosti in je bil na svoje pravice in obveznosti v postopku večkrat opozorjen.

Državljani katere izmed držav članic EU ne morejo biti prosilci v postopku za pridobitev mednarodne zaščite.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in s toženo stranko, da tožnik ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel številne možnosti, pač pa je zaprosil za zaščito šele po šestih dneh po namestitvi v Center za tujce, ko mu je bilo jasno, da bo stekel postopek za njegovo odstranitev iz države.

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če zavaja ali zlorablja postopek.