VSL sodba I Cp 2276/2009

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencem, da morajo v 15 dneh tožnikoma izročiti v posest sporno nepremičnino parc. št. 111/2 vl. št. 3540 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo v izmeri 164 m2 in sadovnjak v izmeri 336 m2, prosto oseb in njihovih stvari. Obenem je tožence zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožnikov v znesku 878,14 EUR z obrestmi.

2Toženci so se pravočasno pritožili, posebej prva dva toženca in posebej ostali dve toženki. V pritožbah uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pristojnemu sodišču prve stopnje. Vztrajajo, da sta tožnika v tožbi navedla prenizko vrednost spornega predmeta. Sodišče bi se moralo o pravilni vrednosti prepričati po uradni dolžnosti, vendar tega ni storilo kljub ugovoru tožencev. Odločitev sodišča, da vrednost spora ni očitno prenizka, je samovoljna, neobrazložena in se je zato ne da preizkusiti, obenem pa je tudi napačna. Za presojo vsebine spora je odločilna tožbena podlaga. V tej pravdi ne gre za prenehanje pravice tožencev do uporabe sporne nepremičnine, pač pa za spor o lastninski pravici na nepremičnini. Sodišče bi moralo ugotavljati vrednost spornega predmeta na podlagi vrednosti sporne nepremičnine. Iz kupoprodajne pogodbe, na katero se sklicujeta tožnika, izhaja, da je ta vrednost najmanj 420.000,00 EUR. Sicer pa se v sporih za izpraznitev in izročitev nepremičnine vrednost spornega predmeta določi po znesku nadomestila za uporabo nepremičnine, največ za leto dni. Tožnika od tožencev terjata iz tega naslova po 5.000,00 EUR mesečno, torej bi morala biti vrednost spora v tej pravdi vsaj 60.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je po navedenem nepravilno izreklo za pristojno. Pri presoji veljavnosti pogodbe o razdružitvi solastnine se je oprlo na dejstvo, ki ga ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, namreč, da s to pogodbo pridobljene koristi S. K. M. ustrezajo vrednosti nepremičnine, določene v kupoprodajni pogodbi. Toženci se o tem dejstvu v postopku niso mogli izjasniti. Sodišče brez pojasnila ni izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev pridobljene koristi. S tem je kršilo pravico tožencev do obrambe in izjave v postopku ter njihovo ustavno pravico do poštenega sojenja. Razlogi izpodbijane sodbe glede zatrjevane ničnosti pogodbe o razdružitvi nepremičnine niso jasni. Prodajalec na tožnika ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam, zato je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini ne glede na veljavnost pogodbe o razdružitvi solastnine. Zmotno je tudi stališče, da darilna pogodba ne more obstajati brez listine. B. K. M. je tožencem dejansko izročila pravico, da lahko bivajo v hiši, ko jim je v pritličju uredila stanovanje. Toženci so darilo sprejeli, ko so se leta 1993 vselili v hišo. Ni bistveno, če so jo pozneje za določen čas zapustili. Sicer pa ni res, da v hiši bivajo šele od leta 2005. Sodišče očita tožencem, da niso dokazali darila, obenem pa je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič o tem dejstvu, s čimer je kršilo pravila postopka. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi B. K. M. lahko ustanovila pravico stanovanja na svojem solastninskem deležu le, če bi že takrat obstajala pogodba o razdelitvi solastnine. Solastnika sta si namreč nepremičnino dejansko fizično razdelila, solastnica pa je v breme svojega deleža neodplačno prepustila pravico stanovanja tožencem na točno določenem realnem delu nepremičnine, in sicer na izdelanem stanovanju v pritličju. Končno toženci očitajo sodišču, da je ves čas postopka favoriziralo tožnika in z neenakim obravnavanjem pravdnih strank kršilo pravico tožencev do poštenega sojenja.

3Tožnika v odgovoru na pritožbi predlagata njuno zavrnitev. Poudarjata, da sta v pravdi izkazala svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini in da toženci nimajo pravnega naslova za bivanje v njej.

4Pritožbi nista utemeljeni.

O vrednosti spornega predmeta in stvarni pristojnosti:

5Brez podlage je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 3. odst. 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08), ker se ni prepričalo o pravilnosti vrednosti spornega predmeta. Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je namreč po 2. odst. 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla, v tožbi. Korekturna dolžnost sodišča, ki jo predpisuje 3. odst. 44. člena ZPP, nastopi šele takrat, če tožeča stranka v takem primeru navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Gre za tiste primere, ko navedena vrednost občutno odstopa od razumnih razponov vrednosti enakovrstnih sporov. Tega, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta (6.000,00 EUR) ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da imata tožnika pravico sama oceniti svoj interes, ki ga zasledujeta s tožbo. Toženci imajo sicer prav, da je za presojo vsebine spora odločilna tožbena podlaga. Prav zato, ker tožnika zahtevata od tožencev izročitev njune nepremičnine v posest, vrednosti spora ni mogoče enačiti z vrednostjo sporne nepremičnine ali z njeno pogodbeno ceno, za kar se zavzemata pritožbi. V tej pravdi namreč ne gre za spor o lastninski pravici na sporni nepremičnini; ta je le predhodno vprašanje. Ker toženci sporno nepremičnino zasedajo brez pravne podlage, ni sprejemljiva primerjava tega spora s spori o obstoju ali trajanju najemnega ali zakupnega razmerja, v katerih se po 42. členu ZPP kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če je bilo razmerje sklenjeno za krajši čas. Neupoštevno je tudi sklicevanje pritožbe na 1. odst. 22. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/08), ki na enak način kot 42. člen ZPP ureja ugotovitev vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse tudi v sporih za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Očitno je namreč, da se to določilo nanaša na tiste spore za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki so povezani z najemnimi ali zakupnimi razmerji. Potemtakem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno s svojo drugačno oceno poseči v vrednost spornega predmeta, ki sta jo navedla tožnika v tožbi. Ker ta ne presega mejnega zneska iz 1. odst. 30. člena ZPP, je pravilno zavrnilo tudi ugovor tožencev, da ni stvarno pristojno. Sicer pa je za svojo presojo vrednosti spornega predmeta navedlo jasne in razumljive razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 4. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej nista podani.

O glavni stvari:

6Po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. list RS, št. 87/02) lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Dejstvo, da sta tožnika v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika sporne nepremičnine, ni bilo sporno, prav tako ne dejstvo, da imajo toženci to nepremičnino v svoji posesti. Po 93. členu SPZ bi se pred tožbo lahko branili tako, da bi dokazali pravico do posesti, vendar jim ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj toženci sporno nepremičnino zasedajo brez pravne podlage.

7Brez pomena so pritožbeni očitki o kršitvi razpravnega načela in pravice tožencev do izjave v postopku, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje pri presoji pogodbe o razdružitvi solastnine zakoncev K. M. z dne 3.10.2007. Tudi če bi bila ta pogodba res oderuška in zato nična, se toženci na to dejstvo v tej pravdi ne bi mogli uspešno sklicevati. Enako velja za njihove pomisleke o razpolagalni sposobnosti prodajalca in veljavnosti prodajne pogodbe z dne 20.12.2007. Po 1. odst. 11. člena SPZ se namreč domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo; v tem primeru sta to tožnika. Če toženci dvomijo o tem, da sta veljavno pridobila lastninsko pravico, imajo na voljo izbrisno tožbo. Vprašanje, kakšno korist je prodajalec S. K. M. pridobil s sklenitvijo pogodbe o razdružitvi solastnine in poznejše prodajne pogodbe, torej ni odločilno. Sodišče prve stopnje zato tožencem ni bilo dolžno omogočiti posebne izjave o tem dejstvu, niti o njem izvajati predlaganih dokazov, ker to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.

8Toženci imajo sicer prav, da je v času, ko naj bi B.K.M. tožencem prepustila pravico stanovanja v pritličju sporne stanovanjske hiše, za sklenitev darilne pogodbe zadoščalo, da je bilo darilo dejansko izročeno. Darilna pogodba v pisni obliki ni bila potrebna, zadoščala je prepustitev posesti stvari. Toženci so poskušali dokazati, da imajo sporno nepremičnino v svoji posesti na podlagi darila že od leta 1993 dalje, vendar sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo njihove dokazne predloge v tej smeri, ni kršilo postopka in pravice tožencev do obravnavanja. Pravilno je namreč materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da B. K. M. kot solastnica sporne nepremičnine sama tožencem ni mogla veljavno podariti pravice stanovanja v pritličju sporne hiše.

9Sodišče prve stopnje je pravico stanovanja, ki jo uveljavljajo toženci, pravilno opredelilo kot služnost stanovanja, ki brez dvoma sodi med stvarne pravice (2. člen SPZ). Nerazumljiv je zato pritožbeni očitek prvih dveh tožencev, da toženci pridobitve stvarne pravice nikoli niso zatrjevali. Res je, da vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim idealnim delom, vendar le pravno. Samostojno sme odtujiti svoj idealni del, medtem ko obremenitev z ustanovitvijo služnosti stanovanja terja pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari in je posamezni solastnik ne more sam ustanoviti, kot je tožencem pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zmotno je pritožbeno stališče tožencev, da v obravnavanem primeru zadošča dejstvo, da je B. K. M. zanje uredila stanovanje v pritličju, kjer jim je namenila pravico bivanja. Sporna hiša je namreč kljub temu ostala v solasti zakoncev K. M., kar pomeni, da bi le oba skupaj lahko tožencem veljavno podarila pravico stanovanja v solastni nepremičnini. Toženci se zato ne morejo uspešno sklicevati na svojo pravico do posesti in se s tem upirati zahtevku tožnikov.

10Trditev, da sta si solastnika dejansko že fizično razdelila solastno hišo, preden je B. K. M. tožencem podarila pravico stanovanja, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi glede na določilo 1. odst. 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Toženci namreč v pritožbi niti ne poskušajo pojasniti, zakaj tega niso uveljavljali v postopku na prvi stopnji. Zgolj dejstvo, da je bilo v delu solastne hiše urejeno stanovanje, samo zase ni dokaz o tem, da sta si solastnika fizično razdelila nepremičnino oziroma svojo solastnino. Brez izrecnega dogovora solastnikov, ki ga toženci niti ne zatrjujejo, do takšne delitve ne more priti. Sicer pa je navedena pritožbena trditev v očitnem nasprotju s pogodbo o razdružitvi solastnine zakoncev K. M. z dne 3.10.2007, kjer pogodbenika ugotavljata, da fizična delitev solastne nepremičnine ni mogoča, medtem ko služnosti stanovanja v korist tožencev pogodba sploh ne omenja. Končno bi takšna služnost kot stvarna pravica morala biti vpisana v zemljiški knjigi, da bi učinkovala v razmerju do tožnikov.

11Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Tudi za pritožbeni očitek o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank in favoriziranju tožnikov v spisu ni opore. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi tožencev kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

12Toženci so s pritožbama propadli, zato po 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena istega zakona niso upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožnika pa z odgovorom na pritožbo tudi nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah, zato morata svoje stroške za odgovor kriti sama.