VSL sklep II Cp 4082/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek. Zaradi ugotovitve, da je neveljavna pismena oporoka z dne 2.2.2008, je na pravdo zoper oporočno dedinje B. S. sodišče prve stopnje napotilo A.S., M.L., V.E., D.E., R.E., A.J., M.J., N.P., H.Š., I.M., M.J., D.J. in D.J.. Štelo je, da je manj verjetna pravica dedičev, ki so napoteni na pravdo.

Zoper sklep se pritožujejo M.J., M.J., N.P., H.Š., I.M., D.J., D.J. in A.J.. Iz pritožbe sicer najprej izhaja, kot da se pritožuje le dedič M.J., medtem ko iz nadaljevanja pritožbe izhaja, da se pritožuje osem dedičev, ki jih vse zastopa odvetnik B.R.. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da se pritožuje vseh osem navedenih dedičev. Navajajo, da naj bi oporoko podpisali dve priči, vendar nista bili navzoči ob sestavi oporoke, U.T. pa je tudi zunajzakonski partner B.S.. Oporoka je napisana v starem poslovnem rokovniku. Sklepa tudi ni mogoče preizkusiti. Zapustnik je imel z ženo dediča M.J., N.J., sklenjeno zakupno pogodbo za več nepremičnin. Dedovati bi se moralo na podlagi zakona. Oporočna dedinja B.S. bi morala biti napotena na pravdo.

Na pritožbo sta odgovorili B.S. in A.S. in predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 210. člena Zakona o dedovanju – ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po 1. odstavku 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Vprašanje verjetnosti pravice je torej pomembno le glede vprašanja, koga napotiti na pravdo. Izpodbijani sklep res nima razlogov o tem, zakaj je pravica zakonitih dedičev manj verjetna, pač pa ima o tem samo ugotovitev. Vendar pa pomanjkanje teh razlogov ne pomeni, da sklepa ni mogoče preizkusiti oziroma da je odločitev napačna.

Potem ko je bila na zapuščinski obravnavi 4.11.2008 oporoka prebrana, je M.J. izjavil, da jo ne priznava zato, ker se je zapustnik podpisoval z imenom S.F. in da to ni njegova pisava. Ostali dediči, ki so današnji pritožniki, niso navedli razlogov, zakaj oporoke ne priznavajo. Ob takem stanju stvari in ko je bilo ugotovljeno na isti obravnavi, da gre za oporoko pred pričami, je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je manj verjetna pravica zakonitih dedičev, pravilna. Iz oporoke izhaja, da jo je zapustnik podpisal in da sta jo podpisali tudi dve priči. Taka oporoka je formalno veljavna (1. odstavek 64. člena ZD). Zakoniti dediči pa lahko kot tožniki v pravdi dokazujejo, da je oporoka zaradi napak v obliki neveljavna (1. odstavek 76. člena ZD). V ta sklop spada tudi vprašanje, ali gre za pomanjkljivost glede prič (1. in 2. odstavek 66. člena ZD).

Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD.

Po 1. odstavku 174. člena ZD v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Pritožniki morajo zato sami trpeti pritožbene stroške, kar velja tudi za B.S. glede odgovora na pritožbo.