UPRS sodba I U 15/2009

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote A., št. ... z dne 31. 7. 2008 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 350 eur stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijski ukrep po 2. alineji 3. odstavka 150. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s katerim ji je prepovedala uporabo poslovnega prostora za gostinsko dejavnost v delu kleti poslovno stanovanjskega objekta na naslovu ... trg št. ..., stoječega na zemljišču parc. št. ... k.o. A.. Prepoved uporabe velja do pridobitve gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti omenjenega prostora v gostinski lokal. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku v skladu s stališčem drugostopenjskega organa, da gre v obravnavanem primeru za spremembo namembnosti poslovnega prostora. Gradbeni inšpektor je namreč na pregledu 19. 9. 2007 ugotovil, da je v delu objekta začel obratovati nov gostinski lokal v lasti tožnice, ki je bil pred tem v uporabi kot trgovina. Na nosilni konstrukciji objekta niso bila izvedena gradbena dela, enak je ostal tudi zunanji izgled objekta. Njegovo prvotno mnenje je bilo, da ta sprememba bistveno ne vpliva na povečanje vpliva objekta na okolico, ki je zaradi velikega števila gostinskih lokalov v bližini že obremenjeno, zato gre v obravnavanem primeru le za spremembo rabe. Kot rečeno, pa je pritožbeni organ v svoji odločbi z dne 10. 6. 2008 zavzel drugačno stališče glede povečanja vplivov na okolico (kar je kriterij spremembe namembnosti v razmerju do spremembe rabe objekta). Po njegovem mnenju je obseg in jakost vplivov trgovinske dejavnosti drugačen od vplivov, ki so posledica gostinske dejavnosti, med drugim je hrup gostinskega lokala nedvomno večji od hrupa, ki ga povzroča trgovinska dejavnost, delavnik trgovine pa je drugačen od delavnika gostinskega lokala. V skladu s takim stališčem je prvostopenjski upravni organ izrekel omenjeni inšpekcijski ukrep. V nadaljevanju postopka je bil 21. 10. 2008 izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da je 1. točka izreka izpodbijane inšpekcijske odločbe postala izvršljiva 22. 9. 2008 in da se dovoljuje njena izvršba. Za primer, če tožnica po prejemu tega sklepa ne bo spoštovala prepovedi uporabe poslovnega prostora, pa je upravni organ zagrozil z denarno kaznijo v višini 3000 EUR. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bilo na inšpekcijskem pregledu 21. 10. 2008 ugotovljeno, da je objekt kljub izrečeni prepovedi v uporabi za gostinsko dejavnost.

Upravni organ druge stopnje je pritožbi tožnice zoper odločbo in sklep zavrnil. V obeh primerih je odločala uradna oseba A.A.. V razlogih pritožbene odločbe glede izrečenega inšpekcijskega ukrepa drugostopenjski upravni organ poudarja, da gre v obravnavanem primeru za spremembo namembnosti v skladu z opredelitvijo iz 9. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Kljub temu da gradbena dela na prostoru niso bila izvedena, niti se ni spremenil zunanji izgled objekta, pa se je zaradi spremenjene dejavnosti iz trgovinske v gostinski lokal povečal vpliv objekta na okolico. Splošno znano namreč je, da je gostinska dejavnost hrupnejša od trgovinske. Ob tem se sklicuje na razloge prvostopenjske odločbe v delu, v katerem povzema razloge njegove predhodne pritožbene odločbe z dne 10. 6. 2008. Poudarja tudi, da se v primeru spremembe namembnosti obravnava zgolj dejavnost gostinskega lokala tožnice, ne pa tudi ostalih lokalov v bližini. Da gre za spremembo namembnosti, je razvidno tudi iz odločbe Upravne enote A. z dne 24. 7. 2007, s katero je bila zaradi neizkazane pravice graditi zavrnjena tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti. Če bi organ menil, da gre za spremembo rabe, bi moral njeno vlogo zavreči. Glede na 146. člen ZGO-1 se izrekanje inšpekcijskih ukrepov šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda ustno. Zaslišanje tožnice zato ni neobhodno nujno potrebno.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je o zadevi odločala A.A., ki bi morala biti izločena. MOP je z odločbo z dne 20. 10. 2008 zavrnil zahtevo za njeno izločitev, ki jo je tožnica podala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi zavrnitve se upravni organ sklicuje na zaslišanje uradne osebe, ki pa je bilo opravljeno brez prisotnosti tožnice, kateri tudi ni bila posredovana vsebina izjave, v kateri zanika, da bi se vnaprej opredelila za eno stran. Zato se o trditvah uradne osebe ni mogla izjaviti. Očitek je namreč bil, da je uradna oseba nekritično sledila navedbam g. B.B. in utemeljevala odločitev iz odločbe z dne 24. 7. 2007, ne da bi preverjala njeno dokončnost in pravnomočnost. Postavila se je na formalistično razlago zakona in ne na razlago po logični namenski razlagi. Podobno negativno stališče je po mnenju tožnice zavzela tudi v dopisovanju, ko je 18. 8. 2008 odgovarjala na dopis tožnice z dne 6. 8. 2008. V odgovoru je napovedala, da bo odločal sodni organ. Po mnenju tožnice zato ni pričakovati spremembe njenega stališča, to pa povzroča utemeljen dvom v nepristranost uradne osebe, glede katere bi bilo treba slediti istim kriterijem kot v kazenskem in civilnem sodnem postopku za sodnika. Pri tem se tožnica sklicuje na delo Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, Ljubljana 2003, stran 280, avtorjev Dežman, Erbežnik in na stališča ESČP. Meni, da navedene okoliščine in izjava A.A. ne zagotavljajo standarda objektivne nepristranosti. Njeno sodelovanje je po mnenju tožnice vplivalo na nepravilno odločbo. S tem je bilo poseženo v njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS) in v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, tožnica pa ima tudi pravico, da se izjavi o navedbah izločene osebe.

Glede inšpekcijske odločbe pa tožnica meni, da je prvostopenjski organ po nepotrebnem sledil navodilom drugostopenjske odločbe z dne 10. 6. 2008. Meni, da pri oceni povečanih vplivov objekta na okolico ni mogoče izhajati iz predpostavke, češ da je gostinska dejavnost bolj moteča za okolje kot trgovska, ampak konkretno ugotavljati dejstva glede na dejansko stanje. Izdana odločba je pripeljala do nesmiselne situacije, ko na eni strani deluje v stavbi okrepčevalnica B., ki je v določenem obdobju bila odprta do 24.00 ure in ki zaseda prostor v lasti g. B. B., medtem ko naj bi njen lokal povzročal takšne vplive na okolje, da bi zanj potrebovala gradbeno dovoljenje. Iz izpisa poslovnega registra Slovenije o registrirani dejavnosti, ki ga je predložila v spis, je razvidno, da ne gre za gostinski lokal s hrano niti za restavracijo, torej ne gre za spremenjene vplive na prostor. V nadaljevanju navaja, da je glede na lego njenega lokala in lokala B. ter njun položaj na ... trgu izključen dodatni spremenjeni vpliv. Po njenem mnenju podobno dokazuje posnetek stavbe z označbo lokacij posameznih objektov in posnetek celotnega ... trga v A. z okoliškimi stavbami z lokali, ki jih našteva. V množici opisanih lokalov ni prepoznati povečanega vpliva tožničinega lokala s skupno uporabno površino 40 m2. Nadalje navaja, da upravni odločbi obeh stopenj podpirata zlorabljanje pravic enega od lastnikov (g. B. B.) na škodo ostalih. Njegovo nasprotovanje dejavnosti tožnice je posledica neurejenih premoženjsko pravnih razmerij med lastniki stavbe. Čeprav sta lokal B. in C. bar drug poleg drugega, obrnjena proti isti strani, podobnih dimenzij in dejavnostjo, tožnica ne bi smela izvajati dejavnosti točenja pijač, sosednji lokal pa deluje brez vseh problemov. Zaradi njene dejavnosti okolica ni prav nič drugače obremenjena. Njen lokal ima tudi lastno parkirno mesto, kar pa ne velja za ostale lokale na istem trgu. Zato ni mogoče govoriti o spremembi obremenjenosti parkirišč in bližnje okolice. Iz predloženega poročila o meritvah hrupa z dne 19. 2. 2008, ki ga je predložila v postopku, izhaja, da dejavnost upošteva predpisane normative in ne presega stopnjo varstva pred hrupom. Upravni organ izvid ignorira in se o njem ne izjavlja, čeprav bi bil ravno hrup lahko edini razlog, ki pa konkretno ni izkazan. Sklicuje se tudi na lokacijsko informacijo, ki jo je pridobila zaradi spremembe rabe objekta. Iz nje izhaja, da je dopustna dejavnost gostinstva in da je objekt nestanovanjska stavba za trgovske in druge dejavnosti. Tudi to kaže, da zaključki prve in druge stopnje o stanovanjski rabi ali o spremembi namembnosti objekta niso pravilni. Drugostopenjski organ tudi ni obravnaval njenih ugovorov, da inšpekcijski organ ni pristojen za odločanje, saj v konkretnem primeru ne gre za poseg v prostor. Poleg tega ji v postopku ni bila dana možnost, da se dodatno izjavi potem, ko je inšpektor 29. 7. 2008 ponovno opravil ogled in spremenil prvotno stališče. Tudi tega ugovora tožena stranka ni obravnavala. Poleg tega inšpekcijski organ v postopku ni ugotavljal vpliva sedanje dejavnosti na okolico niti v absolutnem niti v primerjalnem smislu. Dejavnost trgovine z obiski strank je bila bistveno bolj frekventna obremenitev prostora (izmenjavanja obiskovalcev, parkiranja naokoli) kot dejavnost gostinskega lokala, ko se obiskovalci zadržujejo dalj časa in manj vstopajo in izstopajo iz lokala. Ogled ali kontrola z izvedencem bi potrdil, da vpliva na okolico ni. Opustitev izvajanja predlaganih dokazov in opustitev izjave o pritožbenih navedbah pomeni poseg v ustavno pravico do enakega obravnavanja, do pritožbe in do sodnega varstva.

Nepravilna in nezakonita sta tudi sklep o dovolitvi izvršbe in v zvezi z njim izdana drugostopenjska odločba, ker je v postopku odločala A.A., ki bi morala biti izločena. Sklicuje se na navedbe pod II. točko tožbe. Sklep izpodbija tudi na temelju 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker posega v njene ustavne pravice in temeljne svoboščine. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijana odločbo in sklep in obe pritožbeni odločbi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je deloma utemeljena.

K 1. in 2. točki izreka

Iz tožbenih navedb in kot ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, je razvidno, da je tožnica v ponovljenem postopku predlagala izločitev A.A., ki je v zadevi pred tem že enkrat odločala na drugi stopnji in z odločbo z dne 10. 6. 2008 odpravila za tožnico ugoden sklep z dne 11. 1. 2008 o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Ker razlogi, ki jih tožnica navaja, po njenem mnenju vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, gre za izločitveni razlog po 1. odstavku 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP ).

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je to sodišče s sklepom opr. št. ... z dne 18. 12. 2008 kot nedovoljeno zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper sklep drugostopenjskega upravnega organa z dne 20. 10. 2008, s katerim je ta zavrnil njen predlog za izločitev omenjene uradne osebe. Ker zoper zavrnilni sklep samostojna tožba v upravnem sporu ni bila dovoljena, sme tožnica kršitve pravil upravnega postopka, do katerih je po njenem mnenju prišlo v postopku izdaje odločbe, uveljavljati v tožbi zoper odločitev o glavni stvari – torej v obravnavani tožbi zoper izdano inšpekcijsko odločbo.

Dejstvo, da je uradna oseba v tej zadevi že odločala na pritožbeni stopnji in pri tem v svoji odločbi z dne 10. 6. 2008 zavzela stališče, s katerim se tožnica ne strinja, dejansko pomeni njeno nestrinjanje z odločitvijo oz. z v njej izraženimi pravnimi stališči. Nezadovoljstvo z vodenjem upravnega postopka in stališči, izraženimi pri odločanju, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso samo po sebi ni izločitveni razlog (npr. sodba VSRS opr. št. X Ips 427/2004 z dne 4. 9. 2008). V takem primeru ima stranka na razpolago pravna sredstva. Nenazadnje bi to pomenilo, da uradna oseba ne sme odločati v ponovljenem postopku, ker se je v prvem postopku do zadeve že opredelila.

Brez navedbe drugih relevantnih okoliščin zgolj tako izraženo nezadovoljstvo stranke ni zadostna podlaga za sklep, da je uradna oseba v takem razmerju do stranke ali do upravne stvari, da bi bil podan dvom v njeno nepristranost. Tožnica sicer navaja, da uradna oseba pri sklicevanju na odločbo z dne 24. 7. 2007 (odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe namembnosti) ni preverjala njene dokončnosti in pravnomočnosti, vendar pa sodišče po vpogledu v odločbo z dne 10. 6. 2008 ugotavlja, da uradna oseba v tej odločbi ne govori o morebiti dokončni ali pravnomočni odločbi z dne 24. 7. 2007, ampak se navezuje zgolj na datum njene izdaje. Tudi vsebina oz. del dopisa A. A. z dne 18. 8. 2008, ki je za tožnico problematičen, po mnenju sodišča ne izraža drugega kot zgolj načelno stališče, „da bo na koncu vedno sodni organ tisti, ki bo presojal pravilnost in zakonitost odločanja upravnih inšpekcijskih organov“ in v nadaljevanju „če bo, kot že omenjeno, torej v posledici nadaljevanja postopka na prvi stopnji prišlo do kakršnegakoli izrekanja inšpekcijskih ukrepov“. Tako načelno stališče pa pri razumnem človeku po prepričanju sodišča ne more vzbuditi dvoma v nepristranost uradne osebe (objektivni test).

Med strankama ni sporno, da tožnica pred odločitvijo o predlogu za izločitev ni bila seznanjena z izjavo A.A.. ZUP podrobnejših pravil ravnanja v primeru vložene zahteve za izločitev uradne osebe ne določa razen tega, da se o izločitvi odloči s sklepom (10. odstavek 38. člena ZUP). V upravni praksi je uveljavljeno ravnanje, da se uradna oseba, katere izločitev se zahteva, pred odločitvijo zasliši (tako tudi Breznik in ostali avtorji, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, stran 176). Ker pa uradne osebe v tem primeru ni mogoče obravnavati kot stranke z nasprotnim interesom, saj mora tudi sama v primeru obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranost, obvestiti organ, ki je pristojen za odločanje o izločitvi (36. člen ZUP), po mnenju sodišča v tem primeru ni obvezno ravnanje po 2. odstavku 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o navedbah stranke z nasprotnim interesom. Gre namreč za vprašanje v zvezi z vodenjem upravnega postopka, zato mora stranka že v svoji vlogi navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan izločitveni razlog (1. odstavek 37. člena ZUP). Tožnica pa v tožbi ne izkazuje, v čem naj bi bila z opustitvijo vročitve izjave uradne osebe prikrajšana v svoji možnosti navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so v prid njenemu zatrjevanju o domnevni nepristranosti uradne osebe. Ker teh v tožbi ne navaja, ni mogoča ugotovitev, da je navedeno vplivalo na zakonitost upravnega akta.

V skladu z navedenimi razlogi zato sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve, da se predlogu tožnice za izločitev uradne osebe A.A. ne ugodi. Ker v obravnavanem primeru ni bil podan zatrjevani razlog za izločitev iz 1. odstavka 37. člena ZUP v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, iz istih razlogov tudi ni podan razlog za izločitev uradne osebe v postopku izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, zaradi česar v tem postopku niso mogle biti kršene tožničine ustavne pravice in svoboščine.

Med strankama ni sporno, da tožnici v ponovljenem postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izjavi o zadevi. V 1. odstavku 146. člena ZGO-1 je določeno, da se vodenje inšpekcijskega postopka šteje za nujni ukrep v javnem interesu v smislu ZUP, zaradi česar se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. S tem je dano gradbenemu inšpektorju pooblastilo, da glede na okoliščine primera odloči, ali bo zaslišal inšpekcijskega zavezanca ali ne. Ker gre za odstopanje od procesnega jamstva po ZUP (načela zaslišanja stranke), bo odločitev brez zaslišanja na mestu predvsem takrat, ko bo to narekovala nujnost inšpekcijskega ukrepanja v konkretnem primeru.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnici v prvem postopku na zaslišanju 9. 1. 2008 dana možnost, da se izjavi o okoliščinah zadeve. V obravnavanem primeru torej po mnenju gradbenega inšpektorja niso bile dane okoliščine za odločitev brez zaslišanja stranke. Iz tega razloga in ker je bil nato njegov sklep o ustavitvi postopka odpravljen iz razlogov, ki so bili v škodo tožnici, bi ji moral tudi v ponovljenem postopku omogočiti, da se izjavi o stališču pritožbenega organa in o okoliščinah glede povečanih vplivov na okolje, saj so bile te v nadaljevanju bistvene za odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa.

Ker torej že v prvem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi kazale na nujnost inšpekcijskega ukrepanja brez zaslišanja stranke, razlogi za drugačno ravnanje pa v ponovljenem postopku niso bili ugotovljeni, je bilo s tem poseženo v tožničino pravico do izjave iz 22. člena URS oz. storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 247. člena ZUP. Že iz tega razloga je sodišče tožbi glede inšpekcijske odločbe ugodilo in jo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upravni organ odpraviti omenjeno procesno nepravilnost.

Glede na ostale tožbene razloge pa sodišče še dodaja:

V obravnavani zadevi je bil predmet upravnega postopka vprašanje, ali sprememba poslovnega prostora za opravljanje trgovinske dejavnosti v poslovni prostor za gostinsko dejavnost predstavlja spremembo namembnosti, ki se lahko izvede le na podlagi gradbenega dovoljenja (1. odstavek 4. člena ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02), ali pa gre le za spremembo rabe, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno (2. odstavek 4. člena ZGO-1).

Po 9. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 je sprememba namembnosti izvedba del, ki ne predstavljajo gradnje in s katerimi se ne spreminja zunanjega videza objekta, predstavljajo pa takšno spremembo rabe objekta oz. njegovega dela, da se z njo posledično poveča vpliv objekta na okolico. Relevantni so torej povečani vplivi objekta, do katerih pride zaradi spremenjene rabe (dela) objekta. Zato je pravilno stališče drugostopenjskega upravnega organa, da je treba obravnavati zgolj dejavnost gostinskega lokala (lokala za strežbo pijač) tožnice in ne tudi delovanja okoliških lokalov. Ali je za spremembo namembnosti potrebno gradbeno dovoljenje, namreč ne more biti odvisno od odgovora na vprašanje, ali v okolju, v katerem se načrtuje sprememba namembnosti, že poslujejo lokali s podobno dejavnostjo in od njihovih vplivov na okolje. Za tako stališče v ZGO-1 ni podlage.

Povečanje vplivov dela objekta zaradi spremenjene dejavnosti je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, konkretno upoštevajoč okoliščine opravljanja prejšnje (trgovinske) in nove dejavnosti (gostinski lokal za strežbo pijač). Na to je opozoril drugostopenjski organ že v svoji prvi odločbi z dne 10. 6. 2008, ko navaja, da je povečanje vplivov objekta zaradi izvedenih del spremembe rabe treba presojati z vidika obravnavanega lokala, in sicer ali je zaradi opravljanja gostinske dejavnosti v tem lokalu prišlo do kakšnega povečanja vplivov in v kakšnem obsegu.

Ta presoja za konkretni primer ni bila opravljena. Ker upravni organ ni ugotavljal, za kakšno trgovinsko dejavnost se je uporabljal poslovni prostor pred spremembo, kakšni so bili njeni vplivi na okolje in kakšni so vplivi konkretne gostinske dejavnosti (strežba pijače) na okolje, bo moral to storiti v ponovljenem postopku. V obrazložitvi se je skliceval le na dejstva, ki jih je kot splošno znana navedel pritožbeni organ, in sicer da je hrup gostinskega lokala nedvomno večji od hrupa, ki nastaja zaradi opravljanja trgovinske dejavnosti, da je delovnik trgovine drugačen od delovnika gostinskega lokala, pri čemer se v obratovalnem času v prostorih gostinskega lokala in pred njim zadržujejo gosti, česar v primeru trgovinske dejavnosti ni. Določbe ZGO-1, ki jih je glede na prehodno določbo 114. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) treba uporabiti v obravnavanem primeru, namreč ne dajejo podlage za obravnavanje gostinske dejavnosti strežbe pijač kot tiste, ki v vsakem primeru pomeni povečanje vplivov na okolje. Povsem jasna je šele sprememba, ki jo je prinesla določba 4. člena ZGO-1B, ki v 4. odstavku določa, da gre vedno za spremembo namembnosti (torej tudi vedno za povečanje vplivov objekta na okolico – opomba sodišča), za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI spremeni v gostinsko stavbo. Upravni organ pa naj se v ponovnem postopku opredeli tudi do uporabe določb Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95 in naslednji; v nadaljevanju ZGos), ki je z ZGos-C (Uradni list RS, št. 60/07) v 8. členu določil, da mora biti za objekt, v katerem namerava opravljati gostinsko dejavnost pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba iz drugega odstavka 2. člena tega zakona, pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Po 16. členu ZGos namreč nadzor nad uresničevanjem določb 8. člena tega zakona, ki se nanaša na uporabno dovoljenje, izvaja pristojni gradbeni inšpekcijski organ.

Ker gradbeni inšpektor med drugim nadzoruje, ali so izpolnjeni pogoji za začetek gradnje oz. drugih del po tem zakonu (145. člen ZGO-1), je pristojen tudi za odločanje o vprašanju, ali gre za spremembo namembnosti, za katero je potrebno gradbeno dovoljenje. V tem primeru gre za nadzorstvo nad izvajanjem določb ZGO-1, kar je po njegovem 26. členu v prisojnosti gradbenih inšpektorjev inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za okolje. S tem ko je pritožbeni organ odločil o pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo, je zavrnil drugačno stališče tožnice.

K 3. točki izreka

Če sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s

Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je tožnica s tožbo sicer uspela le deloma, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspela v celoti. Zato je upravičena do povračila celotnih stroškov, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi Zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).