145. člen ZGO-1-UPB1

Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank. Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja. Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, to je določba, ki bi

Tožniki pravnega interesa za udeležbo v gradbenem inšpekcijskem postopku ne morejo uspešno opreti na določbe 75. člena SPZ (prepovedana imisija) in 133. člena OZ (zahteva za odstranitev nevarnosti), saj se spori iz teh pravnih razmerij rešujejo v civilnih sodnih postopkih, ne pa v upravnih postopkih inšpekcijskega nadzora gradenj. Tovrsten inšpekcijski postopek je namreč namenjen varstvu javnega interesa na področju gradenj, njegov obseg pa je začrtan v določbi 145. člena ZGO-1, zato v njem ni mogoče uveljavljati varstva pravic iz sosedskega prava.

Glede na določbe ZGO-1 je za obravnavanje nedovoljenih gradenj vedno pristojen gradbeni inšpektor, ne glede na to, ali te gradnje stojijo na kmetijskih zemljiščih.

Glede na določbe ZGO-1 je za obravnavanje nedovoljenih gradenj vedno pristojen gradbeni inšpektor, ne glede na to, ali te gradnje stojijo na kmetijskih zemljiščih.

O novem dokazu je mogoče govoriti tedaj, ko se nanaša na dejstvo, ki ga je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa ji tega dejstva, ker za dokaz ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti, ni uspelo dokazati. To pomeni, da se pojem „novega dokaza“ ne razteza na primere, kakršen je obravnavani, ko je tožnik po lastnih navedbah v inšpekcijskem postopku predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, takemu njegovemu dokaznemu predlogu pa ni bilo ugodeno. V skladu s 145. členom ZGO-1 gradbeni inšpektor v okviru inšpekcijskega nadzorstva med drugim nadzoruje tudi, ali so izpolnjeni pogoji za začetek gradnje oz. drugih del po tem zakonu. Ker se po 3. členu ZGO-1 gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja razen v primeru, ko gre za enostavne objekte, ki izpolnjujejo pogoje iz podzakonskega predpisa, je jasno, da je za odločanje o teh vprašanjih pristojen gradbeni inšpektor, njegova odločitev pa je predmet preizkusa na podlagi morebitno vloženih pravnih sredstev.

Pri kvalifikaciji izvedenih del je treba upoštevati vsa dela kot celoto ne pa le posameznih, kot je npr. izgradnja predelnih sten ali napeljava zvoncev. Tudi če so vsaka od teh del sama zase legalna tudi brez gradbenega dovoljenja in ne spreminjajo tehničnih lastnosti objekta, pa vsa skupaj pomenijo, da so bili z njimi posamezni prostori enostanovanjske hiše usposobljeni za rabo kot samostojna stanovanja. Odločitev o legalnosti gradnje v inšpekcijski odločbi se nanaša na objekt in ne na ravnanje investitorja. Krivda inšpekcijskega zavezanca kot njegov subjektiven odnos do legalnosti gradnje je zato lahko pomembna v morebitnem postopku zaradi prekrška, v inšpekcijskem postopku pa je povsem brezpredmetna. Če je lastništvo objekta po izdaji odločbe prešlo na drugo osebo, so na to osebo prešle tudi obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe in so vezane na lastništvo objekta. Vendar pa to ni stvar tega postopka in v ničemer ne vpliva na zakonitost obravnavanih odločb, temveč bo treba o teh vprašanjih odločati v okviru morebitne upravne izvršbe.

Nadzor nad tem, ali so izpolnjeni pogoji za začetek gradnje oziroma drugih del po ZGO-1 ter o tem, ali se dela, za katera ni treba pridobiti dovoljenj po tem zakonu, izvajajo v skladu s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi, spada po izrecnih določbah 1. in 6. alinee 145. člena tega zakona v pristojnost gradbenega inšpektorja. Ugotovitve inšpektorja o legalnosti gradnje zato niso odvisne od upravne odločbe, s katero je upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, vlogo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrgel, kar pomeni, da o njej niti ni odločal po vsebini, temveč izključno od lastnosti gradnje.

Predhodna vprašanja, ali je gradnja res nedovoljena, kdo je inšpekcijski zavezanec in na kakšni podlagi, so bila že pravnomočno rešena s posamičnim aktom, ki ga je izdal pristojni organ.

Nezadovoljstvo z vodenjem upravnega postopka in stališči, izraženimi pri odločanju, brez navedbe drugih relevantnih okoliščin, ni zadostna podlaga za sklep, da je uradna oseba v takem razmerju do stranke ali do upravne stvari, da bi bil podan dvom v njeno nepristranost. V upravni praksi je uveljavljeno ravnanje, da se uradna oseba, katere izločitev se zahteva, pred odločitvijo zasliši. Ker pa uradne osebe v tem primeru ni mogoče obravnavati kot stranke z nasprotnim interesom, saj mora tudi sama v primeru obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranost, obvestiti organ, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, po mnenju sodišča v tem primeru ni obvezno ravnanje po 2. odstavku 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o navedbah stranke z nasprotnim interesom. Odločitev gradbenega inšpektorja, da odloči brez zaslišanja inšpekcijskega zavezanca, bo na mestu predvsem takrat, ko bo to narekovala nujnost inšpekcijskega ukrepanja v konkretnem primeru. Povečanje vplivov dela objekta zaradi spremenjene dejavnosti je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej,