4. člen ZGO-1-UPB1

Zaključek Inšpektorice, da je prišlo do spremembe namembnosti športnega objekta, za katero tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljena, je na mestu. Obstoječe gradbeno dovoljenje je bilo dano za zimsko kopališče (športna dvorana), in ne za stavbo za kulturo in razvedrilo. Ne gre prezreti, da je za spremembo namembnosti v objekt za kulturo in razvedrilo vedno nujno gradbeno dovoljenje (druga alineja petega odstavka 4. člena ZGO-1).

Ker se torej izpolnjevanje pogojev, ki se nanašajo na izvedbo investicije, preverja v t.i. drugi fazi, ko je vložnea zahteva za izplačilo sredstev, toženka pogja, ali je gradbeno dovoljenje, opredeljeno v DIIP-u (iz oktobra 2011), pravilno in skladno s prostorskimi akti v postopku izdaje odločbe o pravici do sredstev (tj. prvi fazi postopka), ni bila dolžna preverjati. Toženka je med administrstivno obravnavo zahtevka za izplačilo projekta utemeljeno presojala zahtevku za izplačilo sredstev priloženo gradbeno dovoljenje, in njegova skladnost s cilji projetka iz NIP in DIIP. Zavrnitev strankinega zahtevka za izplačilo sredstev temelji na ugotovitvi, da gradbeno dovoljenje za zgrajeni objekt zahteva spremembo namembnosti (ki bo skladna s prijavljenimi projekti). Ker se kozolec uporablja v nasprotju z veljavnim gradbenim dovoljenjem, se posledično uporablja v nasprotju z veljavnimi predpisi, kar posledično pomeni, da stranka z zahtevo za izplačilo sredstev ne more biti uspešna.

Ker se je predmetnega dela objekta spremenila iz skladiščnega prostora v lokal – vinotoč, tj. gostinsko stavbo, brez ustreznega gradbenega dovoljenja, je pravilen sklep prvostopenjskega organa, da so pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa podanI.

Tožeča stranka zmotno meni, da je s tem, ko je, ne da bi za to pridobila gradbeno dovoljenje, vzpostavila sistem za odsesevanje in filtriranje prašnih delcev z namenom zmanjšanja emisij v okolje, uporaba objekta enaka. Ravno navedeno namreč po mnenju sodišča kaže, da so se s proizvodnjo povečale emisije v okolje, ki jih tožeča stranka omejuje z navedenimi ukrepi. Nedvomno pa se je tudi povečala poraba električne energije v primerjavi s prejšnjo dejavnostjo. Vse navedeno zadostuje za sklep, da so se z novo dejavnostjo - lesno proizvodnjo povečali vplivi objekta na okolico v primerjavi s prejšnjo legalno dejavnostjo - skladiščem. Za določitev inšpekcijskega zavezanca je pomembno, kdo je investitor oziroma lastnik objekta, v katerem je prišlo do nezakonite spremembe namembnosti. Najemno razmerje, sklenjeno med investitorjem oziroma lastnikom kot najemodajalcem in najemnikom, ki objekt uporablja, je notranje razmerje, ki temelji na dogovoru med tema subjektoma, njuno dvostransko razmerje pa učinkuje in ustvarja pravno razmerje le med njima.

Kadar izvedbena dela v posameznem delu pomenijo tudi poseg v skupne dele, etažni lastnik ne sme pričeti z izvajanjem del brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih oz. tri četrtine solastniških deležev, kadar gre za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Za gradbena dela in izboljšave, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Glede na to, da se obravnavano gradbeno dovoljenje nanaša na spremembo namembnosti poslovnega prostora v stanovanje, je verjetno, da – vsaj posredno, na opisani način – zajema tudi izdelavo inštalacij, kot to navajajo tožniki. Notranja električna, vodovodna, plinovodna in toplovodna napeljava, ki je za hišnimi priključki in se nahaja v skupnih prostorih, pomeni skupne dele večstanovanjske hiše, tako da priključitev inštalacij, namenjenih predmetnim prostorom, na tako napeljavo, smiselno pomeni poseg v skupne dele.

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V odločbi, s katero je zavrnjena revidentova zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja v zvezi z namembnostjo objekta, revidentova obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Ker je odgovor na zastavljeno vprašanje, ali gre v tej zadevi (sprememba kmetijsko-stanovanjskega objekta v kmetijski objekt z gostinskim lokalom, trgovino ter lokalom v mansardi) za spremembo namembnosti ali spremembo rabe, jasen že na podlagi branja določbe petega odstavka 4. člena ZGO-1, tako vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi bila revizija dovoljena.

Izpodbijana odločitev temelji na domnevi, da gre pri spremembi iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv objekta na okolico. Take domneve zakon ne predvideva. Stališče, s katerim se sodišče sicer strinja, po katerem se vplivi objekta na okolico presojajo glede na njegovo redno uporabo, pa ne zadošča za posplošeno oceno, da gre v primeru spremembe iz nestanovanjske v stanovanjsko namembnost vedno za povečan vpliv na okolico.

V določenih območjih, med katerimi je tudi območje SK, so po PUP dovoljene dopolnilne dejavnosti ob upoštevanju pogojev, ki so določeni za vsako območje posebej, vendar v okviru namenske rabe območja.

Trenutek izdaje odločbe pomeni zaključek odločanja v upravnem (oziroma inšpekcijskem) postopku. Vse naknadne možnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev so namenjene zgolj ugotavljanju zakonitosti in pravilnosti te odločbe glede na dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v trenutku njene izdaje. Spremembe namembnosti enostanovanjske stavbe v večstanovanjsko ni mogoče obravnavati v okviru tretjega odstavka 4. člena ZGO-1, saj je njeno bistvo, da stavba po njeni izvedbi ni več enostanovanjska, zato v tekem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je bila sprememba namembnosti izvedena v enostanovanjski stavbi.

Velikost plesne dvorane, ki je namenjena oddaji v najem, ter oprema dvorane kažeta na to, da gre za prostore, ki so namenjeni razvedrilu, kar pomeni, da bi za spremembo namembnosti moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje.

Etažni lastnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne rabi soglasja drugih etažnih lastnikov za dokončanje na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja do tretje podaljšane gradbene faze zgrajenega etažnega dela, ki je že v prvotnem gradbenem dovoljenju določen kot poslovni prostor – lokal za javne potrebe in za določitev (spremembo) namembnosti le-tega ter za izvedbo del, ki ne posegajo v skupne prostore ali naprave večstanovanjske stavbe.

Soglasje vseh etažnih lastnikov iz 2. odstavka 29. člena SZ-1 se nanaša le na gradbena dela, torej tista, katerih izvedba pomeni gradnjo objekta, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ne pa na izvedbo del, ki niso gradnja, pa čeprav je tudi za tako spremembo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, kot je to določeno v primeru spremembe namembnosti. Po določbi 9. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 je bistveni element, ki ga zakonodajalec povezuje s spremenjeno namembnostjo objekta ali njegovega dela, prav povečanje vplivov objekta na okolico. To povečanje zato samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Do tega bi prišlo le v primeru, če bi spremenjena namembnost povzročila vplive nad dopustno dovoljeno ravnijo, ki jo za posamezne imisije in za določeno okolje določajo predpisi.

V obravnavani zadevi gre za spremembo namembnosti v delu poslovnega prostora, za katero je, glede na določbe 4. člena ZGO-1, potrebno gradbeno dovoljenje. Če je za spremembo namembnosti potrebno gradbeno dovoljenje, pa po naravi stvari ne more pomeniti, da sprememba namembnosti ni bistvena. To pomeni, da se opredelitev pojma bistvena sprememba namembnosti iz 197. člena ZGO-1 ne nanaša na delež površine poslovnega prostora, v katerem gre za spremembo namembnosti, temveč na spremembo namembnosti glede na njeno vsebino.

Če vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, temelji na drugačni dejanski podlagi, kot je dejansko stanje obravnavane zadeve, tako vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Soglasje vseh etažnih lastnikov se nanaša le na gradbena dela, torej tista, katerih izvedba pomeni gradnjo objekta, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ne pa na izvedbo del, ki niso gradnja, pa čeprav je tudi za tako spremembo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, kot je to določeno v primeru spremembe namembnosti. Navedeno stališče potrjuje nadaljnji del določbe 29. člena SZ-1, in sicer da se soglasje vseh etažnih lastnikov zahteva v primeru uporabe stanovanja v druge namene. Le za tak primer spremenjene namembnosti je izrecno zahtevano soglasje vseh etažnih lastnikov. Bistveni element, ki ga zakonodajalec povezuje s spremenjeno namembnostjo objekta ali njegovega dela, je povečanje vplivov objekta na okolico. To povečanje zato samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Do tega bi prišlo le v primeru, če bi spremenjena namembnost povzročila vplive nad dopustno dovoljeno ravnijo, ki jo za posamezne imisije in za določeno okolje določajo predpisi. Stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, mora v skladu z določbo 1. odstavka 65. člena ZGO-1 že v upravnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze.

O dolžnosti pridobitve uporabnega dovoljenja je mogoče govoriti samo v primeru, ko gre za posege, za katere je bilo pred tem izdano gradbeno dovoljenje. Če to ni bilo izdano, pa bi moralo biti, bi bilo v postopku inšpiciranja treba uporabiti enega izmed ukrepov predpisanih za nedovoljeno gradnjo.

Nezadovoljstvo z vodenjem upravnega postopka in stališči, izraženimi pri odločanju, brez navedbe drugih relevantnih okoliščin, ni zadostna podlaga za sklep, da je uradna oseba v takem razmerju do stranke ali do upravne stvari, da bi bil podan dvom v njeno nepristranost. V upravni praksi je uveljavljeno ravnanje, da se uradna oseba, katere izločitev se zahteva, pred odločitvijo zasliši. Ker pa uradne osebe v tem primeru ni mogoče obravnavati kot stranke z nasprotnim interesom, saj mora tudi sama v primeru obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranost, obvestiti organ, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, po mnenju sodišča v tem primeru ni obvezno ravnanje po 2. odstavku 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o navedbah stranke z nasprotnim interesom. Odločitev gradbenega inšpektorja, da odloči brez zaslišanja inšpekcijskega zavezanca, bo na mestu predvsem takrat, ko bo to narekovala nujnost inšpekcijskega ukrepanja v konkretnem primeru. Povečanje vplivov dela objekta zaradi spremenjene dejavnosti je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej,

Niti ZGO-1 niti ZUP ne predvidevata avtomatičnega izvajanja skrajšanega ugotovitvenega postopka v primeru inšpekcijskih postopkov, ampak je odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, ali gre za ravnanja, ki jih ni mogoče odlašati (seveda ob nadaljnjem pogoju iz 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP). O dolžnosti pridobiti uporabniško dovoljenje je mogoče govoriti le v primerih, ko gre za posege, za katere je bilo pred tem izdano gradbeno dovoljenje. Če to ni bilo izdano, pa bi moralo biti, je na mestu izrekanje ukrepov zaradi ene od oblik nedovoljene gradnje.