146. člen ZGO-1-UPB1

Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1. Tako je tudi stališče sodne prakse (primeroma, sodba Vrhovnega sodišča Rs, št. X Ips 186, 2012, sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1744/2013, I U 192/29012, I U 570/2015 in I U 43/2016). Vendar tožena stranka svojega stališča ni utemeljila tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in zato sodišče tudi ni moglo preizkusiti, ali je svojo odločitev pravilno oprla na določbo 152. člena ZGO-1. Tožena stranka bi morala pojasniti, zakaj uskladitev na način, da bi se odstranili le deli objekta, kot je to zahtevala v predhodnih odločitvah, sedaj ni več upravičena oziroma kako bi odstranitev teh delov objekta vplivala na objekt kot celoto. Nepojasnjeno pa ostaja tudi, kako je gradbeni inšpektor ugotavljal etažnost objekta in kako njegove dimenzije, saj govori o grobi oceni odstopanja, brez pojasnila o tem, kako je bilo to odstopanje ugotovljeno - izmerjeno.

Kot kaže je tožečo stranko zlasti zmotilo to, da je bil zadnji ogled opravljen 18. 12. 2015, izpodbijana odločba pa izdana 16. 12. 2019. Toda s tem v zvezi ni podala nobenih trditev, ki bi vodile do sklepa, da je Inšpektor ravnal v nasprotju s predpisi. Izostalo je tudi pojasnilo, ali in na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Golo dejstvo, da se je postopek zavlekel, samo po sebi ne more voditi do zaključka, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

Tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave (22. člen URS in 9. člen ZUP). Prvenstveno se v gradbeno inšpekcijskih zadevah postopek vodi v skrajšani obliki, brez zaslišanja strank (skrajšani ugotovitveni postopek; prvi odstavek 146. člena ZGO-1 in 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

Odločba po tretjem odstavku 158. člena ZVO-1 ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč pomeni njena izdaja izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, (v tem primeru izrečenega) z dokončno, ne pa (še) pravnomočno odločbo inšpektorata.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve je razvidno, da je prvostopenjski organ opravil ogled na kraju samem in da tožnica o tem ni bila obveščena. Prav tako ni bila seznanjena z vsemi ugotovitvami, zbranimi pri ogledu, saj je prejela le njihov kratki povzetek, medtem ko ji zapisnik o ogledu s fotografijami, na kar je oprta izpodbijana odločba, pred izdajo le-te ni bil vročen. Te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki je tožnico prav tako le opisno seznanil s svojimi ugotovitvami, tudi ta organ pa ji ni vročil fotografij, ki so priloga k zapisniku in kot take podlaga za sprejeto odločitev. To pa pomeni, da tožnica lahko utemeljeno ugovarja, da v upravnem postopku ni imela možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah ter dokazih, na katere se opira izpodbijana odločitev.

Okoliščina, ali gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, je ključna za odločitev. Glede na to mora biti stranki dana možnost, da se izreče o vseh relevantnih okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov ter da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem pred izrekom inšpekcijskega ukrepa izreče.

Uporaba objekta B je bila z odločbo pristojnega organa prepovedana. Ob taki prepovedi z upravno inšpekcijsko odločbo in zaradi njenih takojšnjih učinkov pritožniku začasna odložitev rušenja objekta C ne bi omogočila tega, za kar si prizadeva – nadaljnje uporabe objekta B za poslovno dejavnost – in v tem delu ne bi preprečila nastanek zatrjevane škode. Ob tem je neutemeljeno še pritožnikovo zavzemanje za tako razlago 32. člena ZUS-1, po kateri naj bi z začasno odredbo že v tem upravnem sporu lahko zaščitil svoje pričakovanje, da bo uporaba objektov A in B postala zakonita, in s tem povezano zavzemanje, naj se nesuspenzivna pravna sredstva zoper odločbe gradbenega inšpektorja iz tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 glede objektov A in B obravnavajo s suspenzivnimi učinki. Ker pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev predlagane začasne odredbe zaradi prepovedi uporabe objekta A, saj je bila odločba o tem odpravljena še pred izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo presoditi p

Stranki v postopku ni bila dana možnost izjave. Inšpektor je namreč opravil inšpekcijski ogled, ne da bi jo o tem obvestil in ji dal možnost, da se o ugotovitvah izjavi. Okoliščina, ali gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo in obseg le-te, je ključna za odločitev. Glede na to mora biti stranki dana možnost, da se izreče o vseh relevantnih okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov ter da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem izreče. Postopek inšpekcijskega nadzorstva po ZGO-1 sicer šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, slednji pa določa, da je mogoče odločiti v skrajšanem postopku, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Izdaja odločbe v skrajšanem postopku je torej mogoča, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, v obravnavani zadeva pa takšna nujnost ni izkazana.

V ZGO-1 in tudi ne v določbah ZZK-1 ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe.

Kot izhaja iz zapisnika, je inšpektor pooblaščenki in navzočemu tožniku predočil ortofoto posnetke, iz katerih izhaja stanje pred in po pričetku sporne gradnje in so zato ugovori tožnikov, ki se nanašajo na dokazni postopek, neutemeljeni. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da so bili tožniki večkrat seznanjeni s podatki spisa in so zato njihovi ugovori glede zatrjevane kršitve načela zaslišanja stranke neutemeljeni.

Tožnica je bila s predmetom obravnavanega inšpekcijskega postopka seznanjena že v pozivu prvostopenjskega organa z dne 23. 4. 2015 in nato še v vabilu na ogled in zaslišanje. Že od navedenega poziva, v katerem je bila pozvana, da se izjavi o obsegu del in s tem o dimenzijah objekta, ji je bilo znano, da je to eno od vprašanj, ki bodo obravnavana v postopku. V nadaljevanju postopka je prisostvovala inšpekcijskemu pregledu, v okviru katerega so bile izvedene meritve, na kraju ogleda pa je bila tudi zaslišana. Tožnica je torej vedela, katera dejstva so bistvena za odločitev, in je imela možnost, da se o njih tudi izjavi. Presoja, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo (kar upravičuje izrečene inšpekcijske ukrepe), je oprta na ugotovljene dimenzije objektov in neizkazano pravico graditi. Pritlični objekt, talna AB plošča na zahodni strani objekta in podporni zid na vzhodni in severni strani nad objektom, ki tvorijo enovito konstrukcijo, tako spadajo med manj zahtevne objekte, podporni zid na severni strani pa med nezahtevne objekte. V prvostopenjski odločbi je v ustrezni meri pojasnjeno, zakaj obravnavani objekti ob svoji gradnji (v letih 2004 in 2005), niti kasneje, vse do

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločitev, ugotavljal z izvajanjem dokazov, in sicer z ogledom in s pridobitvijo podatkov pri tožnicah. To pa pomeni, da inšpekcijski organ kot prvostopenjski organ ni odločal v skrajšanem postopku, pač pa pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, s tem pa bi moral dati tožnicama kot inšpekcijskima zavezankama možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

146. člen ZGO-1 dovoljuje vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, vendar pa je v obravnavani zadevi gradbeni inšpektor dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov in sicer z ogledi. S tem pa je pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil ne le dolžan inšpekcijskemu zavezancu dati možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, temveč pomeni opustitev takega ravnanja v vsakem primeru bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Iz upravnih spisov namreč ni razvidno, da bi ga toženka seznanila z izvedenimi dokazi in okoliščino, ki je bila za odločitev v tej zadevi bistvena, tj. da je višina zgrajenega objekta višja, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju. Tožba je zato utemeljena.

Procesne kršitve, na katere se nanašajo pravna vprašanja, s katerimi revidentka utemeljuje odstop od sodne prakse, niso verjetno izkazane. O vprašanju, ali gre v primeru, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano, zgrajen pa je bil drug objekt, za nelegalno ali neskladno, je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo in zavzelo stališče, da gre pri gradnji drugačnega oziroma drugega objekta, za nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1) in ne za neskladno gradnjo (153. člen ZGO-1). Zato to že rešeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Procesne kršitve (neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov, neoprava glavne obravnave, spregled kršitev ZUP, ki so vplivale na zakonitost sodbe) v zvezi s katerimi revidenta izpostavljata pomembno pravno vprašanje in uveljavljata odstop od sodne prakse VS, niso niti verjetno izkazane. Vprašanje, ali bi moralo sodišče postaviti izvedenca, ni konkretizirano, saj revidenta nista ne v tožbi ne v reviziji navedla konkretnega strokovnega vprašanja, glede katerega predlagata postavitev izvedenca.

Ker odgovor na vprašanja, ki jih revident izpostavlja, dajejo že same določbe ZUP in ZGO-1, taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Tako tudi ni vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino zadeve. Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme, ki je na njegovi strani. Tega revident ni izpolnil, zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Odložitev izvršitve odločbe (izvršilnega naslova) je mogoče doseči do odločitve o obnovi postopka. Ker je prvostopenjski upravni organ v istem (izpodbijanem) upravnem aktu odločil tudi o predlagani obnovi inšpekcijskega postopka, je bil njegov sklep, da se predlog tožnikov zavrže, pravilen, čeprav iz drugih razlogov, kar je pojasnil tudi pritožbeni organ. Organ mora nove dokaze oceniti le z vidika dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo dokončne odločbe, in presoditi, ali so taki, da bi lahko že v prejšnjem postopku, če bi bili znani in uporabljeni, pripeljali do drugačne odločitve. Upravni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe res ni opredelil do vsake navedbe in dokaza posebej, vendar pa to tudi ni potrebno, če iz celote izhaja, da so glede na predmet obravnavanja nerelevantni. Vložena kazenska ovadba zoper inšpektorja, čeprav v zvezi z obravnavanim postopkom, sama zase, brez povezave s konkretnimi inšpektorjevimi dejanji v postopku, ki so botrovala ovadbi, ne more biti zadosten razlog za nastanek dvoma v inšpektorjevo objektivno, na izključno pravnih kriterijih utemeljeno odločanje.

Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvi tožničine pravice do izjave v inšpekcijskem postopku. Da bi imela pripombe na zapisnik, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, saj je, kot je ugotovil že drugostopenjski organ, zapisnik o njenem zaslišanju podpisala brez pripomb. Tožbene trditve, da je imela pripombe na zapisnik, ki naj jih inšpekcijski organ ne bi upošteval, pa tožnica z ničimer ne utemeljuje, saj niti ne navaja, katere pripombe naj bi to bile.

Tožnika bi si kot investitorja spornega objekta morala za njegovo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nista pridobila, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo in je zato gradbeni inšpektor ukrep izrekel skladno s 152. členom ZGO-1.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V inšpekcijski odločbi, s katero je naložena ustavitev gradnje in uskladitev gradbenega dovoljenja z izvedeno gradnjo, obveznost ali pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Pravno vprašanje, ki se nanaša na zakonito zgrajene objekte, ki so na podlagi 197. člena ZGO-1 po samem ZGO-1 pridobili uporabno dovoljenje, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve, presoje zakonitosti inšpekcijskega ukrepa, izrečenega zaradi neskladne gradnje. Vprašanje obrazložitve razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka v inšpekcijskih odločbah, izdanih na podlagi ZGO-1, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določba 146. člena ZGO-1, ki določa, da se vodenje inšpekcijskih ukrepov, izrekanje ukrepov in vročanje odločb v inšpekcijskem postopku šteje za nujne ukrepe v javnem interesu, je namreč jasna in ne sproža dvomov ali dilem, da nujnosti inšpekcijskih ukrepov po ZGO-1 in s tem tudi vodenje skrajšanega postopka (prim