36. člen ZUP

Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.

Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu OZ, ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države. Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov.

Storilec lahko zahteva izločitev posamezne in konkretne uradne osebe, pri čemer mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev. Dokazno breme je na strani storilca, ki zahteva izločitev konkretne uradne osebe. Samo dvom v nepristranskost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne more vplivati na odločitev. Mama oškodovanca ni na noben način sodelovala v postopku in zgolj dejstvo, da je zaposlena v policijski enoti, še ne pomeni razloga, da bi se morala celotna enota izločiti iz postopka.

Kandidat, ki v postopku pred Sodnim svetom ni bil izbran, lahko bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izločitvijo člana Sodnega sveta uveljavlja v tožbi v upravnem sporu, saj zoper odločbo Sodnega sveta nima drugega pravnega varstva. Le če bi mu bilo mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic (11. člen ZUP), mu sodišče pravnega varstva zaradi te kršitve ne bi smelo nuditi. Na podlagi smiselne uporabe določbe 37. člena ZUP so namreč kandidati v postopku pred Sodnim svetom upravičeni predlagati izločitev članov senata tudi sami. Vendar pa to ni le njihova pravica, temveč se v primeru, če jim je odklonitveni razlog poznan že pred izdajo odločbe, od njih utemeljeno pričakuje, da bodo zahtevo za izločitev tudi postavili. Vprašanje, ali je tožeča stranka v obravnavanem primeru zlorabila svoje pravice, pa sicer ni predmet preizkusa v tem revizijskem postopku. Ni dovolj, da Sodni svet ravna in odloča nepristransko, ampak mora odločati v takšni vsakokratni sestavi, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. To pa pomeni, da tudi ustavno-zakonska ureditev glede sestave organa in kvoruma glede odločanja (ki

Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS. Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.

Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Komentiranje odločitev sodišča preko televizijskega programa s strani inšpektorata v odprtih inšpekcijskih zadevah ni primerno. Vendar pa komentar, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomeni okoliščin, ki bi kazale na negativen odnos inšpektorice do tožnika ali do same stvari, ki bi bil v kontekstu zadeve v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal dvom v tako imenovano objektivno nepristranost inšpektorice, ampak izkazovanje njenega odnosa do dolgotrajnosti postopka. Celoten potek postopka namreč ne kaže na to, da bi nad dejstvi, ugotovljenimi med vodenjem postopka, po katerih se je ravnala inšpektorica, in objektivnimi argumenti, upoštevanimi pri njenemu odločanju, prevladale kakšne druge okoliščine. Poleg tega nestrinjanje tožnika z vodenjem postopka samo po sebi še ni izločitveni razlog.

Tržni inšpektor je pri inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da namerava tožnica le nekaj dni po opravljenem nadzoru razposlati katalog, v katerem potrošnikom v nasprotju z ZVPNPP obljublja nagrade. Glede na ugotovljeno je tržni inšpektor izpodbijano odločbo pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, saj je bila tožnica tik pred tem, da uporabi nepošteno poslovno prakso, ki bi lahko imela za posledico oškodovanje prejemnikov kataloga. Ker se je predlog za izločitev uradne osebe nanašal na izločitvene razloge po prvem odstavku 37. člena ZUP (obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe), tržni inšpektor kljub vloženemu predlogu za izločitev ni smel prenehati z delom v zadevi, kar pomeni, da je bil upravičen izdati izpodbijano odločitev, četudi o predlagani izločitvi še ni bilo odločeno.

V tožbi tožnica izraža le svoje nestrinjanje z gradnjo in njenimi posledicami. Glede na tožbene trditve o tem, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano brez predpisanih podatkov oz. na podlagi pomanjkljive dokumentacije in brez njenega soglasja, sodišče pojasnjuje, da morebitna nepravilnost oz. nezakonitost upravnega akta sama po sebi še ni razlog za ničnost. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnih organov, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja in da se z njimi ni strinjal njen pravni prednik, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb.

Pravice in pravne koristi v zvezi z lego objekta, ki je predmet uporabnega dovoljenja, lahko lastniki sosednjih nepremičnin varujejo v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, ni pa to predmet postopka izdaje uporabnega dovoljenja. Zato morebitna ničnost tega dovoljenja ne omogoča odprave pravnih posledic gradnje, za katero je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Tudi okoliščine, ki naj bi tožnici in njeni družini povzročale škodo, ne utemeljujejo pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti uporabnega dovoljenja. Neutemeljen je tožbeni očitek o neupoštevanju dvoma v nepristranskost uradnih oseb, ki so vodile upravni postopek na prvi in drugi stopnji. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnega organa, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja in da se z njimi ni strinjal njen pravni prednik, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb.

Tožnica ni lastnica zemljišča, na katerem prizidek stoji, niti ni bila investitorka nelegalno zgrajenega prizidka. Zato ne izkazuje, da bi izpodbijani akt posegal v njeno pravico ali na zakonu oprto korist.

Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo (drugostopenjske) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz obeh izpodbijanih sklepov namreč jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. V razlogih sklepa prve stopnje je sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in s tem dejanska podlaga za odločitev. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ne popravi, saj ne navede vsebinsk

Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo (drugostopenjske) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz obeh izpodbijanih sklepov namreč jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov. Utemeljen je o tožeča stranka ugovarja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. V razlogih sklepa prve stopnje je sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po posameznih merilih in s tem dejanska podlaga za odločitev. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ne popravi: s svojim sklepom le popravi (zviša) število točk pri enem o

Dejstvo, da ima ena od strank postopka izobrazbo geodetske smeri oz. da je zaposlena pri geodetskem organu, samo po sebi po ZUP še ne predstavlja izločitvenega razloga.

Če uradna oseba pri svojem odločanju ne bi uporabila ustaljenega in splošno sprejetega pravnega stališča glede razlage 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, temveč bi sprejela pravno stališče, ki ga zagovarja tožeča stranka, bi to po vsej verjetnosti pripeljalo do njenega zaslišanja kot priče in s tem do njene izločitve. Uradna oseba, ki je vodila prvostopenjski upravni postopek, je s tem posredno – z uporabo ene od možnih interpretacij zakonskega besedila – sama odločila o tem, ali bo v postopku zaslišana kot priča ali ne, prav to pa je situacija, ki naj bi jo preprečile določbe 35. in 36. člena ZUP. Tudi ob upoštevanju vseh dejanskih navedb tožeče stranke v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o napaki volje upravnega organa, temveč izključno o napaki volje tožeče stranke, ki naj bi jo s svojim ravnanjem povzročila prizadeta stranka in ki je pripeljala do izjave tožeče stranke pred upravnim organom. Upravni organ ni bil glede te izjave v ničemer spravljen v zmoto, saj je njeno vsebino ugotovil neposredno, jo zabeležil v zapisnik in jo upošteval pri odločitvi v zadevi. Okoliščine, ki so tožečo stranko pripeljale do take izjave, ne morejo predstavljati podlage z

Nezadovoljstvo z vodenjem upravnega postopka in stališči, izraženimi pri odločanju, brez navedbe drugih relevantnih okoliščin, ni zadostna podlaga za sklep, da je uradna oseba v takem razmerju do stranke ali do upravne stvari, da bi bil podan dvom v njeno nepristranost. V upravni praksi je uveljavljeno ravnanje, da se uradna oseba, katere izločitev se zahteva, pred odločitvijo zasliši. Ker pa uradne osebe v tem primeru ni mogoče obravnavati kot stranke z nasprotnim interesom, saj mora tudi sama v primeru obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranost, obvestiti organ, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, po mnenju sodišča v tem primeru ni obvezno ravnanje po 2. odstavku 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o navedbah stranke z nasprotnim interesom. Odločitev gradbenega inšpektorja, da odloči brez zaslišanja inšpekcijskega zavezanca, bo na mestu predvsem takrat, ko bo to narekovala nujnost inšpekcijskega ukrepanja v konkretnem primeru. Povečanje vplivov dela objekta zaradi spremenjene dejavnosti je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej,

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.