VSRS Sodba X Ips 47/2006

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za razveljavitev odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, z dne 3. 3. 2004, po nadzorstveni pravici.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se glede razlogov v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 67. člena ZUS). V zvezi z zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici je tožena stranka pravilno pojasnila pogoje za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, pravilno je svojo odločitev oprla na določbi prvega odstavka 157. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002) in drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za razveljavitev po nadzorstveni pravici, saj očitna kršitev materialnega zakona ni izkazana, vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja pa se s tem pravnim sredstvom ne more reševati.

3Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo), v kateri ponavlja tožbene navedbe. Razlaga sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva ne vpliva na postopek denacionalizacije, v katerem je stranka, ne drži. Če bi bila namreč izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora odpravljena, prisilna izvršba za rušitev nedovoljene gradnje v skladu z 11. členom Zakona o spremembi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ne bi bila več odložena in bi bila možna rušitev nedovoljene gradnje. Tako ne bi bile več ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in se ne bi moglo več postaviti vprašanje njegovega pravnega interesa za izpodbijanje te odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavnem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Ta določa nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, in sicer kot sankcijo pri nedovoljeni gradnji. To nadomestilo je dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Glede na revizijske ugovore tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi višina nadomestila ni sporna, kot izhaja iz tožbe, da pa tožnik nasprotuje odločbi o odmeri nadomestila predvsem iz razloga varstva svojih pravic v denacionalizacijskem postopku. Glede tega je tudi po mnenju revizijskega sodišča že tožena stranka pravilno odgovorila v izpodbijani odločbi, da odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pomeni sankcijo za nedovoljeno gradnjo in ne more v ničemer vplivati ne na postopek denacionalizacije, kot tudi ne more biti dokaz o lastništvu zemljišča. Iz citiranega prvega odstavka 157. člena ZGO-1 jasno izhaja, da je prvenstveno dolžan plačati nadomestilo investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje. Ker se je Mestna občina L. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) deklarirala za lastnico nedovoljene gradnje (pri tem pa ni stvar tega postopka ugotavljanje, na kakšni pravni podlagi oziroma s kakšnim pravnim poslom med T. klubom M. in Mestno občino L.), to tudi po mnenju revizijskega sodišča dejansko nič ne vpliva na lastništvo zemljišča, ki je razvidno predvsem iz zemljiške knjige, kot tudi ne vpliva na postopek denacionalizacije. Sicer pa gre pri odločbi za odmero nadomestila za odločbo, ki se nanaša na zavezanca za plačilo, in se torej lahko postavi tudi vprašanje tožnikovega pravnega interesa za izpodbijanje te odločbe, ki njega k ničemur ne zavezuje. Tudi legalizacija objekta (teniškega igrišča) oziroma posega v prostor ne more vplivati na pravice denacionalizacijskega upravičenca (tožnika). Tako stališče je sodna praksa že večkrat sprejela.

9V zvezi z zahtevo za razveljavitev navedene odločbe po nadzorstveni pravici pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča tožena stranka pravilno pojasnila pogoje za uporabo tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 274. člena ZUP določa, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon). Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, to je s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Navedeno pomeni, da v primeru, če je do napačne uporabe materialnega prava prišlo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega zakona ni očitna. Samo zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče razveljaviti. Razveljavitev na tej podlagi tudi ni dopustna zaradi nedopustne uporabe določb procesnega prava.

10Tudi po mnenju revizijskega sodišča je tožena stranka pravilno svojo odločitev oprla na zakonsko določbo (prvi odstavek 157. člena ZGO-1) ter pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za razveljavitev po nadzorstveni pravici, saj očitna kršitev materialnega zakona ni izkazana, vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja pa se s tem pravnim sredstvom ne more reševati.

11Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.