VSRS Sodba X Ips 41/2006

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 7. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, z dne 3. 9. 2004. S tem sklepom je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke po izločitvi pooblaščene uradne osebe, davčne inšpektorice A.A., iz inšpekcijskega postopka, ki ga vodi Davčni urad Celje zoper tožečo stranko.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je trditev tožeče stranke, da je navedena inšpektorica sistematično kršila pravila postopka, kar bi kazalo na njeno samovoljnost in njen osebni interes v obravnavani zadevi v smislu 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, premalo. Tožeča stranka bi morala dejansko pojasniti zatrjevani osebni interes oziroma obstoj relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo sklepati, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom v nepristranost pooblaščene osebe. Le pri obstoju takih relevantnih razlogov bi se lahko štelo, da bi lahko bila objektivnost uradne osebe postavljena na preizkušnjo.

3Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo). Ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je sistematično kršenje ZUP pri vsakem uradnem dejanju navedene davčne inšpektorice v obdobju nekaj mesecev inšpekcijskega pregleda vsekakor okoliščina, ki vzbuja dvom v nepristranost in pomeni sovražen odnos. Prepričana je, da je dolžnost sodišča, da presodi to ravnanje, se do njega opredeli in navede vsebinske razloge, zakaj meni, da ocena ravnanja, ki je jasno in v celoti konkretno opredeljena, ne pomeni sovražnosti in nepristranosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi tožbi.

4Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je predmet spora sklep navedenega prvostopnega organa, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke po izločitvi navedene pooblaščene uradne osebe iz inšpekcijskega postopka. Po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe 35. in 37. člena ZUP. Pri izključitvenih razlogih, ki so taksativno našteti v 35. členu ZUP, se tudi po mnenju revizijskega sodišča ne ugotavlja, ali ti razlogi vplivajo na nepristranost uradne osebe, medtem ko je treba pri odklonitvenih razlogih, ki so v 37. členu ZUP opredeljeni zgolj z generalno klavzulo, ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je trditev tožeče stranke, da je navedena inšpektorica sistematično kršila pravila postopka, kar naj bi kazalo na njeno samovoljnost in njen osebni interes v obravnavani zadevi v smislu 37. člena ZUP, premalo. Nestrinjanje stranke z odločitvami uradne osebe samo po sebi ni izločitveni razlog. To so razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihovo utemeljenost presoja v postopkih v zvezi s temi pravnimi sredstvi. Tudi po mnenju revizijskega sodišča tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) ni navedla nobene relevantne okoliščine, zaradi katere bi bil podan dvom v nepristranost navedene davčne inšpektorice. Le pri obstoju relevantnih razlogov bi se lahko štelo, da bi lahko bila objektivnost uradne osebe postavljena na preizkušnjo. Tožeča stranka pa je dejansko tako v tožbi zoper izpodbijano odločbo kot tudi v reviziji (prej pritožbi) izpodbijala le pravilnost vodenja postopka oziroma sprejetih odločitev, s pavšalno oceno, da ima navedena inšpektorica osebni interes, kar pa samo po sebi ni izločitveni razlog v smislu 37. člena ZUP.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

11Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.