VSL sodba I Cp 686/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prvotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

:

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 16. 9. 2002, ki sta jo sklenili toženi stranki za nepremičnino ident. št. 2.E k.o. B. (v nadaljevanju nepremičnina) ter da mora drugotoženec izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na prvotoženo stranko. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna plačati pravdne stroške prvotoženi stranki v znesku 1.368,46 EUR, drugotožencu pa v znesku 1.088,54 EUR.

2.Proti sodbi se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postopek prekine do odločitve upravnega organa. Napačni so zaključki prvega sodišča, da nepremičnine vpisane pod vl. št. 272 k.o. B. nikoli niso bile podržavljene P. zavodu. K. V. je bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin na podlagi odločbe z dne 13. 8. 1946. Odločba je bila izdana po zaplembi premoženja pok. A. P.. Po zaplembi je bil P. zavod dan v likvidacijo, katero je vodil mož K. V.. Prodajno pogodbo z dne 16. 3. 1936, s katero je P. zavod kupil omenjene nepremičnine, je podpisal A.P., ki je plačal kupnino. V pogodbi K. V. ni navedena kot pogodbena stranka. Dediči A. P. niso mogli izpodbijati prenosa lastništva na K. V. po zaplembi, saj zato niso bili aktivno legitimirani.

3.Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Drugotoženec ni podal odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo (podrobneje glej sodbo stran 5-6), da:

- je tožnica pravna naslednica upravičencev do denacionalizacije po pokojnem A.P. podržavljenega premoženja, ki je pravočasno, v roku, ki ga določa 64. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vložila zahtevo za denacionalizacijo za del premoženja družbe P. zavod v obsegu 94,25% kapitalskega deleža pokojnega A. P. pri predmetni družbi;

- je bila družba P. zavod vpisana kot lastnica nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe leta 1936;

- je nepremičnina dne 21. 3. 1942 na podlagi odločbe okupacijskih sil prešla v last Koroške pokrajine, ki jo je kasneje na podlagi „nakupne pogodbe“ z dne 31. 7. 1942 pridobila H. P. ter da je bila na podlagi odločbe z dne 13. 8. 1946 v zvezi s kupno pogodbo z dne 16. 3. 1936 vknjižena lastninska pravica na K. V.;

- je bila na nepremičnini na podlagi kupne pogodbe z dne 20. 5. 1947 v zvezi z odločbo Komiteja za komunalne zadeve LRS z dne 9. 2. 1957 in sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici vpisana lastninska pravica na A.M.;

- je bila nepremičnina na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 18. 2. 1955 vpisana kot splošno ljudsko premoženje v upravljanju podjetja E. Ž., nato pa je dne 21. 7. 1969 prišlo do prenosa pravice uporabe na E. K. ter dne 20. 10. 1982 na E. G. ;

- je nepremičnina del premoženja prvotožene stranke, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP- glej potrdilo D. družbe za svetovanje in upravljanje d.o.o z dne 21. 8. 2007).

6Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je z dnem uveljavitve prepovedal razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstaja dolžnost vrnitve (88. člen ZDen). Kot sankcijo prepovedi te kršitve je določil ničnost takih pravnih poslov. Prepoved velja 30 dni po preteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, v primeru vložitve take zahteve, pa do odločitve o njej. 88. člen ZDen zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določba govori o „obstoju dolžnosti vrnitve“ torej možnosti vrnitve in ne že konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Tožnica je vložila denacionalizacijski zahtevek na vrnitev nepremičnin v naravi, zato se mora razpolaganje toženih strank presojati po določilu 88. členu ZDen. Sodišče prve stopnje je na podlagi zemljiškoknjižnega stanja, odločb in pogodb zaključilo, da nepremičnina ne more biti predmet vračila v denacioanlizacijskem postopku. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na posamezne okoliščine v postopkih prenosa lastninske pravice, ki dopuščajo možnost, da je bila nepremičnina družbi P. podržavljena na način, ki daje tožnici upravičenje do vračila v postopku denacionalizacije. Prvo sodišče tožnici ni dalo možnosti, da v pravdnem postopku dokaže upravičenost denacionalizacijskega zahtevka, zato je odločitev prvega sodišča v tem delu napačna.

7.V obravnavani zadevi je v zvezi z uporabo 88. člena ZDen odločilno vprašanje, ali obstaja možnost, da se tožnici v denacionalizacijskem postopku nepremičnina vrne v naravi. Stanovanje je predstavljalo del premoženja prvotožene stranke, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja podjetij po ZLPP, kar potrjuje potrdilo D.S.U družbe za svetovanje in upravljanje d.o.o z dne 21.8.2007 (priloga B4). Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP). Toženi stranki sta na navedena dejstva opozarjali v svojih vlogah, tožnica pa ni zatrjevala, da je predlagala izdajo začasne odredbe po določilih ZLPP. Tako že po samem zakonu tožnica ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja (nepremičnine) v naravi. Ker torej možnost vrnitve nepremičnine v naravi ne obstaja, tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe za stanovanje med toženima strankama. Na ničnost se lahko sklicuje le zainteresirana oseba (92. člen Obligacijskega zakonika), zato zahtevek tožnice ni utemeljen.

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za prekinitev postopka do odločitve upravnega organa. Če se o premoženju, ki je predmet denacionalizacije, vodi pred pristojnim sodiščem spor, v katerem se zatrjuje ničnost pogodbe v smislu 88. člena ZDen, odločitev v tem sporu predstavlja predhodno vprašanje, do rešitve katerega je treba denacionalizacijski postopek prekiniti, če rešitev spora vpliva na možnost vrnitve premoženja v naravi (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 522/2001 z dne 5.6.2002). Odločitev, ali je pravni posel sklenjen v nasprotju z določili 88. člena ZDen, je predhodno vprašanje za dokončanje upravnega denacionalizacijskega postopka, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 13. člena ZPP. V obravnavanem primeru tožbeni zahtevek meri na ugotavljanje ničnosti pravnega posla, ki se mora primarno rešiti v pravdnem postopku, v upravnem postopku pa se lahko reši le kot predhodno vprašanje (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 407/2000 z dne 19.4.2001).

9Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa tudi ne podani razlogi za razveljavitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožba tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Tožnice s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo prvotožene stranke pa ni bil potreben, zato vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 155. člena ZPP).