VSRS Sodba I Ips 187/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun in na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP vzelo 1948,9 in 1955,1 grama konoplje. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero mu je v skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ vštelo čas pridržanja. Odločilo je, da je dolžan obsojeni povrniti stroške kazenskega postopka in na 300 EUR odmerjeno povprečnino. Vrhovno sodišče RS je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo v plačilo 500 EUR povprečnine.

2Obsojenčev zagovornik zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

3Vrhovni državni tožilec M.V., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6Obsojeni je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in sicer, da je v sodelovanju s soobsojenim M.G. zaradi prodaje prenašal substanco, ki je razglašena za mamilo. Sodišče je ugotovilo, da je bilo mamilo (skoraj štirje kilogrami prepovedane droge - konoplje) pridobljeno na območju Republike Hrvaške ali Bosne in Hercegovine dne 12. ali 13.11.2003, dne 14.11.2003 pa sta ga obsojena skušala spraviti v Republiko Slovenijo preko mejnega prehoda M. tako, da sta ga skrila pod pokrov osebnega vozila, vendar jima je bilo zaseženo, ker so ga odkrili policisti pri kontroli prevoznega sredstva. Opis kaznivega dejanja je dovolj konkretiziran, da zajema vse zakonske znake izvršitvene oblike, ki se obsojenima očita v abstraktnem delu, to je prenos z namenom nadaljnje prodaje. Izrek ravno tako ne nasprotuje samemu sebi in so neutemeljeni očitki zahteve, da obtožnica ni sklepčna in je izrek sodbe zaradi tega nezakonit. Popolnoma neutemeljena in protispisna je trditev zahteve, da dejanje, ki se očita obsojenemu ni kaznivo dejanje, ker nima opredeljenih vseh zakonskih znakov, to je nima opredeljenega namena nadaljnje prodaje. Iz izreka pravnomočne sodbe namreč povsem jasno izhaja, da se obsojenima očita prenašanje konoplje zaradi prodaje.

7Zahteva nadalje navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, saj sodba ne pojasni, zakaj šteje, da je bilo mamilo resnično kupljeno oziroma drugače nabavljeno. Očitek obsojenima je bil, da sta mamilo prenašala z namenom prodaje, opis kaznivega dejanja pa vsebuje še ugotovitev, da je bilo mamilo kupljeno ali na drug neugotovljen način pridobljeno. Napačno zato razume vložnik navajanje v izreku prvostopne sodbe, da sta obsojenca mamila, ki sta ga prenašala, kupila oziroma nabavila, kot očitek, ki predstavlja del izvršitvenega dejanja. Kako sta obsojena prišla do mamila je za obstoj kaznivega dejanja v tem primeru nepomembno, saj se jima očita, da sta mamilo prenašala, kar je samostojna izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja. To je jasno tudi iz sodbe, saj njen izrek vsebuje očitek, da je bilo mamilo kupljeno oziroma na drug neugotovljen način pridobljeno. Samo po sebi se razume, da sta obsojena mamilo, preden sta ga prenašala, tudi pridobila, kako točno je pridobivanje potekalo, pa kot že pojasnjeno, ni odločilno, zato zatrjevana kršitev ni podana.

8Na trditev zahteve, da je v predmetni zadevi kaznivo dejanje bilo storjeno v tujini in da bi se sodišče o tem moralo izreči oziroma priskrbeti dokaz, da je podana dvojna kaznivost, ki jo zahteva tretji odstavek 124. člena KZ, je Vrhovno sodišče v celoti odgovorilo že v odločbi o pritožbi, in sicer, da je bilo dejanje storjeno v Sloveniji na mejnem prehodu v M.

9Zahteva zatrjuje tudi kršitev pravice do obrambe, ki naj bi bila podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe za vpogled v operativne podatke, v katere je vpogledal policist P. ob opravljanju mejne kontrole. Sodišče je ravnalo pravilno, ko ni ugodilo navedenemu dokaznemu predlogu. Obramba namreč stoji na stališču, da bi iz ugotovitve, da je policija razpolagala z namigom, da soobsojeni G. prenaša nedovoljeno drogo, nujno sledil sklep, da je obsojeni K. v dejanju udeležen zgolj naključno. Takšna teza pa je napačna, saj je sodišče zaključke o sodelovanju pri kaznivem dejanju oprlo tudi na pričanje policista P., ki je izpovedal, da se je za pregled vozila odločil ravno zaradi sumljivega obnašanja obsojenega K., ki je bil že ob izročanju dokumentov rdeč v obraz in se tresel. Obsojena sta pred odhodom v Bosno intenzivno komunicirala po telefonu, iz česar je sodišče sklepalo, da sta se usklajevala glede dejanja. Zato tudi potrditev teze zahteve, da je policija razpolagala z operativnim podatkom o prenašanju droge s strani G. (ki sicer ostaja na ravni gole domneve in ne izpolnjuje standarda verjetnosti, ki ga mora dosegati dokazni predlog) ne bi v ničemer razbremenila obsojenega K. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo navedeni dokazni predlog, saj dejstva, za katera je obramba zatrjevala, da bodo na tej podlagi ugotovljena, niso relevantna za odločitev v konkretni zadevi.

10Kršitev pravice do obrambe tako ni podana, zahteva pa z navedbami, da se obsojenemu K. o mamilih sploh ni sanjalo, da ni dokazov, da je bil vpleten v kaznivo dejanje ter da si je s svojo plačo lahko privoščil vse, kar je hotel, izpodbija dejanske zaključke sodišč, kar je nedopusten razlog za to izredno pravno sredstvo. Ravno tako ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in kar izkazujejo sami dokazi, ki jo zahteva vidi v tem, da je sodišče sodbo oprlo tudi na podatek o slabem finančnem položaju obsojenega, čeprav je bil ta zaposlen in ker je bil samski, je imel dovolj denarja. Vrhovno sodišče poudarja, da ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti ničesar ne presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato mora pravno sredstvo vsebovati določno navedbo in obrazložitev zatrjevane kršitve. Zahteva trditve, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in kar izkazujejo sami dokazi, ne substancira v zadostni meri. Zahteva namreč ne pojasni, kje v spisu so navedeni podatki, ki se razhajajo z zaključki sodišča glede premoženjskega stanja obsojenega in kakšna je vsebina teh podatkov. Zatrjevane kršitve zato ni bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče k temu pripominja, da iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 139) izhaja, da je obsojeni sam izpovedal, da je po poklicu avtomehanik, vendar je brez zaposlitve in brez premoženja. Sodišče je torej imelo podlago za sklepanje o slabem finančnem položaju obsojenega v času storitve kaznivega dejanja v izjavi obsojenega, čeprav drži, da so v spisu različni podatki o zaposlitvenem in premoženjskem stanju obsojenega.

11Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.