UPRS Sodba I U 966/2016-17

Tožba se zavrne.

1Sodni svet RS (v nadaljevanju sodni svet) je z izpodbijano odločbo odločil, da se potrdi ocena sodniške službe z dne 16. 11. 2012, da tožnica kot okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v Ljubljani ne ustreza sodniški službi (1. točka 32. člena Zakona o sodniški službi, v nadaljevanju ZSS). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je sodni svet v zadevi odločal tretjič. Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju PSVS) je 16. 11. 2012 sprejel oceno, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Personalni svet Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju PSVrhS) je 11. 2. 2013 zavrnil pritožbo tožnice. Sodni svet je na seji 16. 5. 2013 potrdil oceno PSVS. Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2013 odločbo sodnega sveta razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V prvem ponovljenem postopku je sodni svet pridobil dopolnitev ocene sodniške službe z dne 11. 9. 2015 in jo vročil tožnici, ki je o dopolnitvi ocene podala izjavo. Na podlagi listinske dokumentacije in opravljenega razgovora je nato sodni svet z odločbo z dne 15. 10. 2015 ponovno odločil, da se potrdi ocena sodniške službe z dne 16. 11. 2012. S sodbo I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016 pa je Upravno sodišče odpravilo (tudi) odločbo sodnega sveta z dne 15. 10. 2015 ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek.

V izpodbijani odločbi sprejeta odločitev temelji na celotni listinski dokumentaciji ter zaključku sodnega sveta, da je v potrditev predložena dokončna ocena sodniške službe za tožnico popolna in pravilna ter da je bil pravilen in zakonit tudi postopek njenega sprejemanja. Sodni svet je prepričan, da so v dokončni oceni sodniške službe ugotovljena vsa pomembna dejstva v zvezi s sodniškim delom tožnice v celotnem ocenjevalnem obdobju, ki predstavljajo potrebno podlago za ugotovitev, da so dalj časa trajajoče, pogoste in dolge zamude pri pisanju odločb, ob doseženem podpovprečnem obsegu opravljenega dela ter ugotovitvah o strukturi rešenih zadev posledica njenih neustreznih delovnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe. Ugotovitve o podpovprečnem obsegu opravljenega dela (primerjalno z ostalimi sodniki, upoštevaje v času ocenjevanja veljavne minimalne standarde obsega dela), strukturi sprejetih odločitev ter pogostih in dolgih zamudah pri pisanju odločb v celotnem ocenjevalnem obdobju so narekovale izdajo ocene sodniške službe, da tožnica ne ustreza sodniški službi, ker ne izkazuje ustreznih delovnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe, s svojim delom pa tudi krši ugled sodniške funkcije.

Ob izdelavi sporne ocene sodniške službe so bili kriteriji za oceno sodniške službe določeni v takratnem 29. členu ZSS, upoštevaje določbo 33. člena tega zakona. Po določbi prvega odstavka 29. člena ZSS je ocena sodniške službe sestavljena ob upoštevanju devetih kriterijev, pri čemer je vsak posamezen kriterij opredeljen z različnimi indikatorji. Po stališču sodnega sveta se je pri ocenjevanju dela sodnika treba opredeliti do vsakega kriterija, ne pa prav do vsakega indikatorja. Ko personalni svet v oceni sodniške službe ne izpostavi, da je pri ocenjevanem sodniku posamezni indikator izražen nadpovprečno ali podpovprečno, velja, da sodnik glede tega indikatorja ne odstopa od povprečja, čemur lahko sodnik nasprotuje v pritožbi zoper oceno sodniške službe. Odsotnost navedbe ob vsakem od indikatorjev, da ocenjevani sodnik ne odstopa od povprečja, ne pomeni, da je ocena sodniške službe neobrazložena.

Sodni svet ugotavlja, da je tožnica začela opravljati sodniško funkcijo 20. 7. 2007. V prvih treh letih je bilo njeno delo ocenjeno pozitivno; je sicer negativno odstopala od drugih sodnikov glede obsega opravljenega dela, vendar je bilo ugotovljeno, da menjava področja in bolniška odsotnost predstavljajo opravičljiv razlog. Za ocenjevano obdobje od 2010 do 2013 je bila ugotovljena izrazito nizka storilnost tožnice. V letu 2010 je dosegla 54,44 % pričakovanega obsega dela (POD), medtem ko so ostali sodniki na oddelku dosegli v povprečju 97,15 %, v letu 2011 76,71 % POD, povprečje oddelka je bilo 113,64 %, v letu 2012 je sodnica dosegla 72,54 % POD, povprečje oddelka pa je bilo 103,85 %. Do 16. 5. 2013 je dosegla 34,52 % POD. Kljub opozorilom predsednice sodišča in vodje oddelka, da po obsegu dela izrazito odstopa od pričakovanega obsega dela po merilih sodnega sveta, svojega dela v tem pogledu ni izboljšala. Ob podpovprečnem obsegu dela je v ocenjevalnem obdobju v številnih zadevah odločbe pisala več kot tri mesece, kar je bilo v oceni sodniške službe natančno opredeljeno. V dopolnitvi ocene sodniške službe je bilo končno ugotovljeno število teh zadev nekoliko manjše kot je bilo v dokončni oceni sodniške službe. Sodni svet je zato na podlagi svoje odločitve vzel za ocenjevano sodnico ugodnejše ugotovitve. Vendar pa tudi iz teh izhajajo izredno slabi rezultati. Iz njih izhaja, da je sodnica v letu 2010 izdelala sedem odločb ali 7,3 % v času, daljšem od tri mesece, povprečje oddelka je bilo 1,5 %. V letu 2011 je sodnica 10 odločb ali 11,7 % odločb izdelala v roku nad 90 dni, oddelek pa je imel v povprečju 1,2 % takšnih odločb. V letu 2012 je tožnica v roku nad 90 dni izdelala tri odločbe, kar predstavlja 3,4 %, povprečje oddelka pa je bilo 0,3 %. Pri opravljanju službenega nadzora nad delom tožnice je bilo ugotovljeno, da pri nobeni od zadev ni bilo posebnih okoliščin, ki bi opravičevale zamudo. Podatke o sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj glede na pritožbeni uspeh je PSVS dopolnil s podatki o povprečju oddelka. Iz teh podatkov je razvidno, da je v letu 2010 pritožbeno sodišče odločalo o 13 zadevah tožnice in je 9 zadev potrdilo, kar znaša 69,23 %, povprečje oddelka, ki pa je v povprečju rešil bistveno več zadev kot tožnica, je bilo v letu 2010 79,57 %. V letu 2011 je pritožbeno sodišče odločalo o 21 zadevah tožnice, potrdilo je 95,24 % njenih zadev, povprečje oddelka pa je bilo 81,39 %. V letu 2012 je imela sodnica 90,91 % potrjenih zadev, povprečje oddelka pa je bilo 81,32 %, v letu 2013 pa 93,75 % potrjenih zadev, povprečja oddelka pa je bilo 80,70 %.

V izpodbijani oceni je podana opredelitev do vseh kriterijev. Iz obrazložitve je razvidna količina dela, ki ga je tožnica opravila, tudi v primerjavi z drugimi sodniki. Na podlagi kvantitativnega vidika dela je bila opravljena tudi presoja kvalitativnega vidika njenega dela. Ugotovljeno je bilo, da je rešila izjemno majhno število meritornih zadev (le po dve ali tri zadeve na mesec), posledično je bilo majhno število zadev preizkušenih pred višjim sodiščem, zato izkazan, sicer visok odstotek potrjenosti zadev, ne more biti odločujoči element za oceno strokovnega znanja. Sodni svet ob tem ponovno poudarja, da kvaliteto dela sodnik pri tako majhnem številu vsebinsko rešenih zadev lahko pokaže z reševanjem najzahtevnejših zadev, s sodelovanjem pri pripravah strokovnih izhodišč za razpravo na sodišču, s sodelovanjem pri izobraževanjih, pri sprožanju postopkov pred Ustavnim sodiščem RS itd. Takšne okoliščine niso bile izkazane in tožnica v tem pogledu ni izstopala. Kakršnihkoli navedb v tej smeri tudi ni podala. Glede na izjemno nizek obseg opravljenega dela ocena o prispevku pri odpravi in preprečevanju sodnih zaostankov ne more odražati realnega stanja. Ob opisanem načinu dela je občutno zamujala tudi pri pisanju sodnih odločb. Izrazito negativno odstopanje pri količini rešenih zadev, ob upoštevanju strukture rešenih zadev ter izjemno pogostih, dolgih ter celotno ocenjevalno obdobje trajajočih zamudah pri pisanju odločb zato zadostno izkazuje, da tožnica tudi po minimalnih standardih ni izkazovala potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniškega dela.

Ocena sodniške službe opisuje tožničino delo v okviru vseh kriterijev in podaja celostno oceno dela tožnice kot sodnice. Tožnici je bila v postopku ocenjevanja sodniške službe dana možnost ugovarjati. Svojo pravico je izkoristila, vendar v pritožbenem postopku zoper oceno PSVS kakršnihkoli ugovorov v zvezi s količino rešenih zadev ni podala, čeprav je bil ta podatek v oceni izrecno naveden. Takšnih ugovorov ni podala niti v obeh izjavah po 30. členu Poslovnika Sodnega sveta v obeh postopkih pred tem organom (izjava z dne 9. 5. 2013 in izjava z dne 30. 9. 2015).

Sodni svet meni, da je tako kakovostno kot tudi pravočasno sojenje temelj za ugled sodstva in sodnika. Meni, da se kršitev ugleda sodnika in sodišča (kljub temu, da ta kazalnih ni eksplicitno določen v 5. točki prvega odstavka 29. člena ZSS) lahko ugotovi tudi na podlagi podatkov o sodnikovih zamudah pri pisanju sodnih odločb. Izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodb pomenijo kršitev kvantitativnih meril za oceno sodniške službe, ob tem pa je s tem kršena tudi pravica stranke do dostopa do sodišča. Varovanje ugleda sodnika in sodišča je zato potrebno presojati tudi z vidika pravočasnega izvajanja sodniške funkcije, ki ga s svojim načinom dela tožnica ni zagotavljala. Posledično je krnila ugled sodnika in sodišča, zato je pravilen zaključek iz ocene sodniške službe, da tudi tega kriterija ne izpolnjuje.

Ukrep prenehanja sodniške funkcije je bil v konkretnem primeru uporabljen ob upoštevanju vseh zakonskih kriterijev ter ob ugotovitvi in skrbnem tehtanju vseh pomembnih podatkov o delu tožnice. Negativna odstopanja pri izjemno pomembnih kazalnikih dela tožnice so bila namreč v daljšem časovnem obdobju (v celotnem ocenjevalnem obdobju) izjemno izrazita. To je dalo objektivno podlago za zaključek, da ne dosega minimalnih delovnih sposobnosti, zahtevanih za opravljanje sodniške funkcije. Postopka ocenjevanja sodniške službe v tem pogledu ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom, kjer je predvidena sorazmernost ukrepa s kršitvijo, zato tudi postopnost pri izdaji negativne ocene sodniške službe ni nujna oziroma sploh ni mogoča.

Sodni svet sicer ugotavlja, da je tožnica izpolnjevala kriterije strokovnega znanja, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter je bila pozitivno ocenjena na področju odprave in preprečitve sodnih zaostankov. Vendar pa njene delovne sposobnosti niso bile izkazane niti po najnižjih merilih za opravljanje sodniške funkcije in je s svojim delom kršila ugled sodnika in sodišča. Daljše obdobje je namreč občutno odstopala od predvidenega minimalnega obsega sodnikovega dela in obsega dela primerljivih sodnikov, obenem maloštevilnih odločitev velikokrat ni izdelala v predpisanih rokih. Opravičljivi razlogi za takšen način dela tožnice niso izkazani. Sodniki morajo izpolnjevati vse v zakonu predpisane kriterije vsaj na najnižjem zahtevanem nivoju, neizpolnjevanje dveh kriterijev pa ne more biti preseženo z doseganjem ostalih zahtevanih predpostavk. Ponovna celostna ocena tožničinega dela je zato vodila do zaključka, da ne ustreza sodniški službi.

2Tožnica je vložila tožbo zaradi neizdaje novega upravnega akta, ker sodni svet v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016 v roku 30 dni od prejema ni izdal novega akta, in to tudi ne po posebni zahtevi tožnice v nadaljnjih sedmih dneh.

V teku sodnega postopka je sodni svet sodišče obvestil, da je dne 7. 7. 2016 izdal odločbo in jo vročil tožnici.

Sodišče je nato na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pozvalo tožnico, da v roku 15 dni sporoči sodišču, ali je z odločbo zadovoljna oziroma ali vztraja in v kakšnem delu pri tožbi ter ali jo razširja tudi na novi upravni akt.

V odrejenem roku je tožnica odgovorila, da v celoti vztraja pri tožbi ter jo razširja na nov upravni akt, odločbo sodnega sveta z dne 7. 7. 2016. Odločbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnica navaja, da je sodni svet kljub dvema sodbama Upravnega sodišča še vedno prepričan, da so v dokončni oceni sodniške službe ugotovljena vsa pomembna dejstva v zvezi z njenim sodniškim delom; ta zadostna dejstva naj bi bila dalj časa trajajoče, pogoste in dolge zamude pri pisanju odločb ter podpovprečen obseg opravljenega dela in struktura rešenih zadev. Sodni svet vztraja, čeprav se je sodišče že dvakrat opredelilo drugače, da se je pri ocenjevanju dela sodnika treba opredeliti do vsakega kriterija, ne pa prav do vsakega indikatorja, ki ga je zakonodajalec navedel pri posameznem kriteriju. Po mnenju tožnice tako stališče lahko velja za neproblematične ocene sodniških služb, nikakor pa ne pri oceni, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Navaja, da je sodni svet z določanjem sodniške norme uvedel dejanski ponder, ki indikatorju "razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela" daje odločilno vlogo pri ocenjevanju sodniške službe. Ta praksa je po mnenju tožnice v nasprotju z zakonom. Dejansko prakso ponderiranja posameznih kriterijev, ki ga zakon ne predvideva, potrjuje navedba sodnega sveta o tožničinih " ... negativnih odstopanjih pri izjemno pomembnih kazalnikih dela ...". ZSS je v 29. členu določal samo kriterije in indikatorje (kazalnike), nikoli pa stopnje njihove pomembnosti. Rangiranje kazalnikov po pomembnosti sodni svet prakticira brez pravne podlage.

Tožnica dalje izpostavlja, da sodni svet v kontekstu primerjave tožnice z ostalimi sodniki ugotavlja izjemno nizek obseg opravljenega dela glede na pričakovan obseg dela, ki ga je sam določil. Tožnica je v zvezi s tem opozorila na dve relevantni dejstvi, ki "izjemno nizek obseg opravljenega dela" negirata: 1. na manipulacije z normo, ki so bile zaznane pri sodnikih Okrajnega sodišča v Ljubljani in 2. obvladovanje pripada in zmanjševanje števila zadev v obravnavanju. Zaključek sodnega sveta, da glede na izjemno nizek obseg opravljenega dela ocena o prispevku tožnice pri odpravi in preprečevanju sodnih zaostankov ne more odražati realnega stanja, ne drži. Z zmanjševanjem števila odprtih zadev je tožnica odpravljala kot tudi preprečevala sodne zaostanke. Podatek o doseženi normi ne pove ničesar v zvezi z odpravo in preprečevanjem sodnih zaostankov, saj sodnik lahko rešuje novejše zadeve, starejšim pa se izogiba. Ne drži zaključek sodnega sveta o tem, da delovne sposobnosti tožnice niso bile izkazane niti po najnižjih merilih za opravljanje sodniške funkcije. Tožnica ponovno navaja, da je imela ob dodelitvi na pravdni oddelek 1. 3. 2008 v delu 207 spisov, ob prenehanju sodniške funkcije 16. 5. 2013 pa 159 spisov, pri čemer ji pripad nikoli ni bil ne zmanjšan ne ustavljen. Glede na to, da je tožnica povsem obvladovala pripad zadev in zmanjševala število odprtih, se ji preko "občutnega odstopanja od predvidenega minimalnega obsega sodnikovega dela" ne more očitati neizkazanosti delovnih sposobnosti. Ker iz nedosežene norme ni mogoče izpeljati nobene posledice (naraščanje števila odprtih zadev, nastajanje sodnih zaostankov), se sodni svet sklicuje le na predvideni minimalni obseg sodnikovega dela, s katerim sodniško delo reducira v količinsko normirano proizvodnjo sodnih odločb.

Tožnica meni, da sodnemu svetu tako ni mogoče pritrditi glede dveh indikatorjev enega kriterija, pri čemer ostaja nepojasnjeno tudi, zakaj je bila zaradi nekaj zamud in nedosežene norme dana skrajna ocena, da tožnica ne ustreza sodniški službi oziroma zakaj ni zadoščala ocena, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Po mnenju tožnice bi moral sodni svet pri potrjevanju negativne ocene sodniške službe upoštevati vse kriterije ocene, pri tem pa pretehtati vsa dejstva, tista, ki so sodniku v korist in ki so mu v škodo. Do vseh indikatorjev se mora opredeliti zato, ker mora podati razumno pojasnilo, zakaj sta razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela in pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe prevladala nad strnjenim razpisovanjem narokov in strnjenim vodenjem obravnav ter pravočasnostjo postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi.

Tožnica dalje navaja, da je v zvezi z zamudami pri pisanju odločb presoja sodnega sveta raznolika. Tožnici zaradi teh zamud očita neizkazanost delovnih sposobnosti in krnitev ugleda sodnika in sodišča. V drugem primeru pa kljub ugotovljenim zamudam sodnico celo imenuje na višje sodniško mesto. Že zaradi takih primerov, ki kažejo na skrajnosti prakse sodnega sveta, izpodbijana odločba ne more prestati testa očitne (ne)razumnosti. Tožnica se pri tem sklicuje na odločbo sodnega sveta št. 2/15-138, ki je dostopna na njegovi spletni strani.

Tožnica dalje navaja, da so ponovno napačno povzeti njeni pritožbeni rezultati, ki pa so kljub temu še vedno nad povprečjem oddelka. Tožnica je že pojasnila, da se v računalniško evidenco potrjenih, spremenjenih in razveljavljenih odločb vpisujejo prav vse končne odločbe posameznega sodnika, o katerih je na podlagi vloženih pritožb odločalo instančno sodišče. Pri ugotavljanju pritožbenega uspeha pa se upoštevajo le meritorne odločbe, druge končne odločbe, s katerimi je postopek končan, pa ne. Enako velja za začasne odredbe in vse druge vrste nemeritornih odločitev. Iz končnega pritožbenega uspeha so izločene tudi tiste razveljavitve, do katerih ni prišlo zaradi napačne sodniške odločitve, ampak so posledica npr. napačne vročitve, ki jo je opravil vročevalec. Tožnica je v dokaz takšnega evidentiranja predlagala dopis predsednice sodišča, ki za leta 2011 do 2013, do njene razrešitve, izkazuje tožničin 100 % pritožbeni uspeh. Sodni svet njen pritožbeni uspeh omalovažuje tudi s sklicevanjem na izjemno majhno število meritorno rešenih zadev, vendar ostaja dejstvo, da so vse njene meritorne odločitve uspešno prestale instančni preizkus.

Tožnica v nadaljevanju izpostavlja, da se varovanje ugleda sodnika in sodišča ni ugotavljalo po indikatorjih, ki so v ta namen predvideni, zato krnitve ugleda sodnika in sodišča ni možno utemeljevati z zamudami pri izdelavi sodnih odločb. Sodni svet ne navaja nobenega konkretnega odziva ali kritike tožničinega dela, ki bi ga v času, ko je tožnica opravljala sodniško funkcijo, podale stranke njenih postopkov ali drugi organi ali javnost. Tožnica vztraja, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, s tem ko uporabljeni kazalnik ni eksplicitno določen v 5. točki prvega odstavka 29. člena ZSS.

Tožnica se dalje ne strinja s stališčem sodnega sveta, da ocenjevanja sodniške službe ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom, kjer je predvidena sorazmernost ukrepa s kršitvijo, saj pri izdaji negativne ocene sodniške službe ni nujna postopnost oziroma sploh ni mogoča. Tožnica opozarja, da je navedeno stališče v nasprotju s stališčem PSVrhS v obrazložitvi odločitve z dne 11. 2. 2013, da ocena, da sodnik ne ustreza sodniški službi, pomeni, da sodniku sodniška funkcija lahko preneha, zato se ta ocena sprejme le v izjemnih primerih ter je takšna ocena sodniškega dela skrajni ukrep, ki mora biti uporabljen restriktivno. Dodaten argument je tudi razpon ocen sodniške službe (32. člen ZSS). To dokazuje zakonsko predvideno postopnost pri ocenjevanju sodnikov.

Tožnica vztraja, da na podlagi nedosežene norme in zamud pri izdelavi odločb ni mogoče podajati zaključkov o kvaliteti njenega dela. Zato ne drži zaključek Sodnega sveta, da tožnica ni dosegala spodnje meje kvalitete dela, ki se zahteva in pričakuje od okrajnega sodnika.

Tožnica navaja, da sodni svet temelji očitke njej na primerjavi z ostalimi sodniki, ki pa je omejena le na obseg opravljenega dela in zamude pri izdelavi sodb. V dosedanjih postopkih se ni nikoli opredelil do pravno relevantnih in dokazno podprtih njenih trditev o manipulacijah z normo, ki so bile ugotovljene na Okrajnem sodišču v Ljubljani, prav tako pa ne do primeroma naštetih ravnanj sodnikov, ki vsebinsko napolnjujejo pojem "kršitev ugleda sodnika in sodišča". V tem delu tako ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upravno sodišče je v obeh svojih sodbah opozorilo, da mora odločitev obsegati med drugim tudi opredelitev do ugovorov strank, česar pa sodni svet ne upošteva.

Tožnica vztraja, da postopek izdelave ocene sodniške službe zanjo še ostaja obremenjen s kršitvijo določb postopka, kar je sodni svet poskušal sanirati z dopolnitvijo ocene, z dopolnitvijo obrazložitve pa je prevzel nalogo personalnega sveta.

Tožnica dalje očita, da se sodni svet še vedno ni opredelil do njenega ugovora nesorazmernosti ocene sodniške službe, čeprav je Upravno sodišče jasno izrazilo svoje stališče, da se pri odločitvi, da sodnik ne ustreza sodniški službi, tak ukrep uporabi ob skrbnem tehtanju vseh kriterijev (in znotraj teh indikatorjev) in v skrajnem primeru, torej restriktivno.

Tožnica vztraja, da tudi v tretje test tako imenovane očitne (ne)razumnosti pokaže, da zaradi kršitev pravil postopka izdelave ocene sodniške službe, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava izpodbijane ocene ni mogoče sprejeti kot razumne in zakonite.

Tožnica izpostavlja, da čeprav je bil sodni svet v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, tega ni upošteval. Če sodišče v tretjem upravnem sporu ne bo sprejelo polne jurisdikcije, tožnica de facto nima učinkovitega pravnega varstva zoper odločbe tožene stranke.

Tožnica dalje navaja, da je izjemno močen indic, ki kaže, da ima sodnik, ki mu je sodniška funkcija prenehala zaradi potrjene ocene, da ne ustreza sodniški službi, zagotovljeno samo formalno pravno varstvo v obliki tožbe, mnenje predsednika sodnega sveta, ki izhaja iz javno objavljene kolumne dne 23. 5. 2016 "Sodni svet in pravno varstvo", iz katerega izhaja, da ni zadovoljen s pravnim varstvom zoper odločitve sodnega sveta. Na podlagi navedenih stališč predsednika sodnega sveta je dobila vtis, da se posameznim članom organa, ki je odločal o njeni oceni sodniške službe, Upravno sodišče zdi neustrezna instanca za odločanje o pravnih sredstvih zoper odločbe, ki jih sodni svet izdaja, zato njegove odločitve ignorira.

Drug močan indic so stališča sodnega sveta iz revizije, ki jo je 16. 5. 2016 vložil zoper sodbo tega sodišča I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016. V njej se je skliceval na 65. člen ZUS-1 ter navedel, da zaradi posebnega ustavnopravnega položaja sodnega sveta Upravno sodišče o zadevi ne more meritorno odločiti, s čimer vsiljuje svoje razumevanje in tolmačenje tako pristojnosti Upravnega sodišča kot navedene zakonske določbe. Glede na to, da sodni svet odloča v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča in z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek, je tožnica prepričana, da sodišče sme izpodbijati upravni akt sodnega sveta odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, saj narava stvari to dopušča, podatki postopka pa dajejo za to zanesljivo podlago.

Po mnenju tožnice je potek in izid vseh dosedanjih postopkov pokazal, da brez posega sodišča v okviru spora polne jurisdikcije v konkretnem primeru ni učinkovitega pravnega varstva. Smisel ustavne pravice do pravnega varstva in sodnega varstva (23. in 25. člen Ustave) je namreč v tem, da vloženo pravno sredstvo učinkovito ubrani in zavaruje posameznikove pravice in pravne interese, ne pa v tem, da se pravno sredstvo lahko samo vloži.

Tožnica sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo sodnega sveta odpravi ter odloči, da se ocena sodniške službe z dne 16. 11. 2012 za tožnico kot okrajno sodnico ne potrdi, oziroma podrejeno, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo sodnega sveta spremeni tako, da se glasi, da se ocena sodniške službe z dne 16. 11. 2012, da tožnica ne ustreza sodniški službi, ne potrdi.

3Tožnica v naknadni pripravljalni vlogi ponovno navaja, da v celoti vztraja pri tožbi z dne 28. 6. 2016, ki jo je s prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2016 že razširila na nov upravni akt. V kontekstu izpodbijanja tretje odločbe Sodnega sveta naj sodišče upošteva vse njene navedbe in dokaze iz tožbe in njene razširitve, prav tako navedbe in dokaze, ki jih je podala in predlagala v upravnih sporih I U 1009/2015 in I U 1103/2013.

4Toženka v odgovoru na razširitev tožbe prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Toženka med drugim še navaja, da so podatki o količini opravljenega dela s tožnico primerljivih sodnikov črpani iz elektronsko vodenih informacijskih sistemov, v katere jih vnašajo pristojne službe sodišč, zato jih tožnica s splošnimi očitki o podatkovnih manipulacijah ne more izpodbiti. Toženka dalje meni, da izkazanih statističnih podatkov ne more omajati trditev v razširitvi tožbe o uspešnem delu tožnice zgolj z utemeljitvijo, da ji pripad novih zadev ni bil nikoli ustavljen oziroma zmanjšan, ter da je zato v obdobju od leta 2008 do 2013 število zadev v reševanju zmanjšala za 48; splošno znano je namreč, da je število zadev, ki jih ima v reševanju sodnik, bistveno povezano s pripadom novih zadev, prav tako pa tudi, da se je v obravnavanem obdobju na okrajnih sodiščih pripad P zadev zmanjševal. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Z izpodbijano odločbo je sodni svet odločil, da se potrdi ocena sodniške službe z dne 16. 11. 2012 za tožnico kot okrajno sodnico, da ne ustreza sodniški službi (1. točka prvega odstavka 32. člena ZSS). Odločba je bila izdana v drugem ponovnem postopku, na podlagi sodbe tega sodišča I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je sodni svet odločitev o potrditvi ocene sodniške službe sprejel ob uporabi kriterijev za izdelavo ocene sodniške službe iz 29. člena ZSS (v času izdelave ocene veljavnega ZZS) ter na podlagi celotne listinske dokumentacije, in da je pri tem upošteval tudi razloge za nezakonitost, ki jih je v zvezi z njegovo v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 15. 10. 2015 (s katero je sodni svet prav tako potrdil oceno sodniške službe z dne 16. 11. 2012 za tožnico) navedlo to sodišče v sodbi I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016. Iz razlogovanja sodnega sveta izhaja, da so bile za odločitev ključne ugotovitve o izjemno nizkem opravljenem obsegu dela tožnice, upoštevaje pri tem tudi strukturo rešenih zadev, in o izjemno pogostih, dolgih ter celotno ocenjevalno obdobje trajajočih zamudah pri pisanju sodnih odločb, ter da odločitve nista mogla prevesiti izkazan visok odstotek potrjenih zadev v postopku s pravnimi sredstvi in ugotovljen prispevek pri odpravi in preprečevanje sodnih zaostankov. Te ugotovitve so bile glavna podlaga za zaključek, da tožnica ne izkazuje ustreznih delovnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe in da s svojim delom tudi krši ugled sodniške funkcije. Pri tem pa je sodni svet poudaril, da potrjena negativna ocena opisuje in vrednoti delo tožnice kot sodnice v okviru vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS.

7Tožnica kot ključno meni, da se mora personalni svet pri oceni dela sodnika opredeliti do vsakega od indikatorjev, ki so navedeni v okviru kriterijev v prvem odstavku 29. člena ZSS in kar v njenem primeru ni bilo upoštevano. Dalje, da je sodni svet indikatorju "razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela" dal odločilno vlogo pri ocenjevanju sodniške službe, za kar v 29. členu ZSS po njenem mnenju nima podlage; poleg tega je presoja sodnega sveta zamud pri pisanju sodnih odločb neenotna. Dalje, da se tožnici ne bi moglo očitati neizkazanosti delovnih sposobnosti, upoštevaje pri tem tudi manipulacije z normo, ugotovljene pri sodnikih, in njeno obvladovanje pripada in zmanjševanje števila zadev v obravnavanju. Dalje, da so za tožnico upoštevani napačno povzeti rezultati postopkov s pravnimi sredstvi. Dalje, da se kriterija "varovanje ugleda sodnika in sodišča" ni ugotavljalo po predvidenih kriterijih. Dalje, da zakon predvideva postopnost pri ocenjevanju sodnikov, kar v primeru tožnice ni bilo upoštevano. Dalje, da je sodni svet kršil tudi pravila postopka, ker je oceno sodniške službe vrnil personalnemu svetu v dopolnitev in ker je sam dopolnjeval razloge, ter ker ni odgovoril na vse njene ugovore. Sodni svet tudi ni upošteval sodbe tega sodišča I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016, pravnega mnenja sodišča in njegovih stališč glede postopka, zato tožnica predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči, da se ocena sodniške službe z dne 16. 11. 2012 za tožnico ne potrdi.

8Po prvem odstavku 29. člena ZSS - veljavnega v času izdelave ocene sodniške službe za tožnico - se ocena sodniške službe sestavi ob upoštevanju naslednjih kriterijev: 1. strokovno znanje, pri čemer se upoštevajo zlasti sodnikova strokovna dejavnost, specialistični in podiplomski študij ter dosežen ugled v pravni stroki; 2. delovne sposobnosti, pri čemer se upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi; 3. sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, pri čemer se upoštevajo zlasti dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi, ali sodnik upošteva dobro sodno prakso in njegove sposobnosti za reševanje zapletenih in kompleksnih zadev; 4. opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, zlasti reševanje zadev po vrstnem redu pripada, upoštevaje število dodeljenih zadev pa tudi razmerje med številom rešenih zadev, ki so določene kot sodni zaostanek, in številom vseh rešenih zadev, razmerje med številom rešenih pomembnejših zadev, ki so določene kot sodni zaostanek, in številom vseh rešenih pomembnejših zadev, ter število sklenjenih sodnih poravnav; 5. varovanje ugleda sodnika in sodišča, ki se ugotavlja zlasti na podlagi načina vodenja postopkov, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja neodvisnosti, nepristranskosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanja v službi in zunaj nje; 6. sposobnost ustnega in pisnega izražanja, kakor izhaja zlasti iz spisov obravnavanih zadev, izdelanih odločb in sodnikovega strokovnega delovanja; 7. opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije, v okviru mentorstva, sodelovanja pri izobraževanju, strokovnem izpopolnjevanju, pri pripravi predpisov ter opravljanju drugih zahtevnejših strokovnih nalog; 8. odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela; 9. sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto, kakor se kaže zlasti v rezultatih dela na področju, ki je sodniku zaupano. Po drugem odstavku tega člena mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev iz prejšnjega odstavka.

9Da izpodbijana ocena sodniške službe obsega ugotovitve o izpolnjevanju vseh predpisanih kriterijev prvega odstavka 29. člena ZSS (razen po kriteriju iz 9. točke, glede na to, da tožnica vodstvenega dela ni opravljala), niti ni sporno. Tudi iz ocene sodniške službe je razvidno, da je bila sodnica ocenjena po vseh predpisanih kriterijih; pri tem negativno po kriterijih delovne sposobnosti (2. točka) in varovanje ugleda sodnika in sodišča (5. točka).

10Sporno (pa) je, ali bi se moral (da bi sodni svet oceno lahko potrdil kot zakonito) personalni svet pri oceni sodniške službe vsebinsko opredeliti do vsakega od indikatorjev, ki so (primeroma) navedeni v okviru kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS (in vsakemu priznati enako težo) oziroma ali bi v obravnavanem primeru v oceni sodniške službe personalni svet zaključka o neizpolnjevanju kriterijev po 2. in 5. točki prvega odstavka 29. člena ZSS mogel sprejeti le na podlagi predhodne izrecne vsebinske opredelitve do vsakega od primeroma predvidenih indikatorjev in njihovega enakovrednega vrednotenja ter upoštevanja zgolj v zakonu predvidenih, sicer primeroma navedenih indikatorjev.

11Personalni svet je v oceni sodniške službe za tožnico namreč zaključil, da tožnica kot sodnica kriterija delovnih sposobnosti (2. točka) ne izpolnjuje glede na indikatorja doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela ter pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe. Ni pa se izrecno opredelil glede indikatorjev ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave in pravočasnosti postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi. V dopolnitvi ocene z dne 11. 9. 2015 je bila ta pomanjkljivost odpravljena (tudi v zvezi z indikatorji za druge kriterije), v bistvenem z ugotovitvama, da nepravilnosti v zvezi z navedenima indikatorjema pri tožnici niso bile ugotovljene, da pa se stanja z učinkovitimi nadzornimi mehanizmi sistematično ne spremlja. Sodni svet pa je v izpodbijani določbi navedel, da zastopa stališče, da se mora personalni svet opredeliti do vsakega kriterija, ne pa prav do vsakega indikatorja, ki je v zakonu naveden pri posameznem kriteriju; pri tem je razlogoval, da šteje, da kadar personalni svet v oceni sodniške službe ne izpostavi, da je pri ocenjevanem sodniku posamezni indikator izražen nadpovprečno ali podpovprečno, da sodnik glede tega indikatorja ne odstopa od povprečja, čemur lahko sodnik nasprotuje v pritožbi zoper oceno sodniške službe, ter da odsotnost ugotovitve pri vsakem od indikatorjev, da ocenjevani sodnik ne odstopa od povprečja, ne pomeni, da je ocena sodniške službe neobrazložena.

12Zaključek, da tožnica kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča ne izpolnjuje, pa je personalni svet sprejel na podlagi ugotovitev o nepravočasni izdelavi sodnih odločb in o nedoseženem minimalnem obsegu predvidenega dela. Sodni svet je oceni (tudi) v tem delu pritrdil, v utemeljitvi pa se je skliceval na svoje stališče, da je tudi pravočasno (ob kakovostnem) sojenje temelj za ugled sodstva in sodnika ter da se zato kršitev ugleda sodnika in sodišča lahko ugotovi tudi na podlagi podatkov o sodnikovih zamudah pri pisanju sodnih odločb ter izrazitega odstopanja sodnika pri doseganju pričakovanega obsega dela. Ob prej podanem stališču se sodni svet niti ni posebej opredeljeval do dopolnitve ocene glede navedenega kriterija, in sicer da v zvezi z zakonsko predvidenimi indikatorji pri tožnici drugih nepravilnosti, razen vseskozi izrecno izpostavljenih, niso zaznali.

13Tudi sodišče meni, tako kot sodni svet, da zakonske ureditve 29. člena ZSS ni mogoče razlagati v pomenu, da mora biti ocena sodniške službe sestavljena ob izrecni vsebinski opredelitvi do vsakega od indikatorjev, ki so primeroma navedeni pri posameznem kriteriju. Po zakonskem besedilu je treba upoštevati (le) vse kriterije 29. člena ZSS, in ta zahteva je bila, kar ni sporno, v obravnavanem primeru upoštevana. Že okoliščina, da so indikatorji pri posameznem kriteriju navedeni primeroma, kar izhaja iz besede "zlasti", po mnenju sodišča daje podlago za iskanje pomena posameznega zakonskega kriterija ob razumevanju indikatorjev kot normativnih meril, ki razlago uokvirjajo in vsebinsko usmerjajo, vendar je pomensko ne zapirajo. Tako sodišče razume tudi stališča v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015, da mora sodni svet v okviru presoje vsebinskih razlogov ocene sodniške službe preizkusiti, ali so bili upoštevani vsi zakonski kriteriji tako, da so bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere primeroma napotuje 29. člen ZSS v okviru posameznega od njih in ali je sprejeta ocena razumen odraz tako ugotovljenega dejanskega stanja (točka 20 obrazložitve). Torej da je pomembno, da so upoštevani vsi zakonski kriteriji in da je posamezni zakonski kriterij upoštevan predvsem preko dejstev in okoliščin, ki in kakršne so navedene kot primeri, ter da je upoštevanje razvidno iz navedbe odločilnih dejstev in okoliščin, sprejeta ocena pa mora biti razumen odraz tudi teh.

14Sodišče tudi ne pritrjuje tožnici, da bi glede na 29. člen ZSS sodni svet ne mogel dati indikatorjema doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela in pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe pri ocenjevanju sodniške službe za tožnico odločilne vloge. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015 navedlo, da je z vidika odločanja sodnega sveta pomembno, da ocena ne odstopa od njegovega razumevanja minimuma, ki ga mora sodnik celostno dosegati, če naj se šteje za osebnostno primernega za opravljanje sodniške službe; v tem okviru lahko da posameznemu kriteriju oziroma posameznemu segmentu sodnikovega dela in ravnanja različen pomen (težo); gre za polje proste presoje, ki izhaja iz njegovih ustavnih in zakonskih pooblastil, ki ga opredeljujo kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu (21. točka obrazložitve).

15Sodišče ugotavlja, da iz sporne ocene sodniške službe z dne 16. 11. 2012 izhaja, da je personalni svet zaključek o tem, da tožnica kot sodnica nedvomno ne izpolnjuje kriterija delovnih sposobnosti, sprejel na podlagi podatkov o doseganju pričakovanega obsega dela za tožnico za leta 2010 (54,44 %), 2011 (76,71 %) in do vključno junija 2012 (36,38 %), ocene, da ob tem ne gre za minimalna odstopanja ter da ni opravičljivih razlogov za tako odstopanje, ter ob upoštevanju, da je bila tožnica na pomanjkanje delovnih sposobnosti opozorjena že v aprilu 2011, pa svojih napak ni odpravila, in na podlagi podatkov o zamudah pri izdelavi sodnih odločb, in sicer da je prekoračila 90-dnevni rok v letu 2010 v 6 zadevah, v 2011 v 9 zadevah in v letu 2012 do meseca junija v 3 zadevah. Po oceni personalnega sveta gre pri doseganju pričakovanega obsega dela in spoštovanju vsaj 90-dnevnega roka za izdelavo sodne odločbe (ob tem ko je sicer predpisani rok za izdelavo sodne odločbe 30 dni) za temeljni zagotovili, da sodišče ustrezno opravlja svojo nalogo; zato na podlagi negativnih ocen pri teh indikatorjih ocenjuje, da tožnica kot sodnica tudi kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča ne izpolnjuje. Personalni svet zaključuje, da tožnica kriterijev delovnih sposobnosti in varovanja ugleda sodnika in sodišča po ugotovljenem ne izpolnjuje v tolikšni meri, da je ocenil, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča je v pritožbenem postopku zastopal stališče, da vsi zakonski kriteriji nimajo enake teže ter da so odločilni pri sprejemu ocene sodniške službe in da predstavljajo temelj sodniškega dela kriteriji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS (strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov) ter da je ocena, da sodnik ne ustreza sodniški službi, lahko sprejeta, če sodnik ne izpolnjuje katerega teh kriterijev. Prav tako je sodni svet v izpodbijani odločbi, ko je najprej izpostavil, da ocena sodniške službe opisuje tožničino delo v okviru vseh kriterijev in podaja celostno oceno njenega dela, navedel, da so bila negativna odstopanja pri izjemno pomembnih indikatorjih (obseg opravljenega dela in pravočasnost izdelave sodnih odločb) v celotnem ocenjevalnem obdobju zelo izrazita, in da je to dalo objektivno podlago za zaključek, da tožnica ne dosega minimalnih delovnih sposobnosti, zahtevanih za opravljanje sodniške funkcije, in je s takim delom tudi kršila ugled sodnika in sodišča. Sodni svet je zaključil, da sodniki morajo izpolnjevati vse v zakonu predpisane kriterije vsaj na najnižjem zahtevanem nivoju ter da neizpolnjevanje dveh kriterijev ne more biti preseženo z doseganjem ostalih kriterijev, ter da je zato (ponovna) celostna ocena dela tožnice vodila do zaključka, da ne ustreza sodniški službi.

16Tudi glede na nadaljnje razlogovanje Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015 (v 22. točki obrazložitve), da je sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši in imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti, in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru sodnemu svetu ni mogoče očitati, da bi ne mogel potrditi ocene sodniške službe za tožnico, v kateri je personalni svet posebno težo dal kriteriju delovnih sposobnosti ter v njegovem okviru indikatorjema doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom dela ter pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe, kar je utemeljil s sklicevanjem na vpliv teh okoliščin na izvrševanje nalog sodišča, in sicer da sta doseganje pričakovanega obsega dela in spoštovanje rokov za izdelavo sodnih odločb temeljni zagotovili, da sodišče ustrezno opravlja svojo nalogo, ter da imata zato negativni oceni po teh indikatorjih pomen tudi za ugled sodnika in sodišča. Tako vsebinsko ponderiranje je po presoji sodišča zato razumno, saj upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti in naravo sodnikovega dela (na upoštevanje teh zahtev tudi opozarja Vrhovno sodišče v navedeni sodbi), kar izhaja iz utemeljevanja sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da je ugotovljeni kršitvi kvantitativnih meril (izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodnih odločb) potrebno presojati tudi z vidika pravočasnosti sojenja in pravice stranke do dostopa do sodišča in posledično krnitve ugleda sodnika in sodišča.

17Tudi kolikor tožnica ugovarja, da bi bilo le ob vsebinski opredelitvi do vseh indikatorjev lahko podano razumno pojasnilo, zakaj indikatorja, po katerih je bila negativno ocenjena, prevladata nad indikatorjema strnjenega razpisovanja narokov in strnjenega vodenja obravnav ter pravočasnega postopanja s pravnimi sredstvi, ji sodišče ne pritrjuje. Tako personalni svet kot sodni svet sta v izpodbijani odločbi glede na prej povzeto (15. in 16. točka obrazložitve te sodbe) navedla prepričljive in razumne razloge za svoje vsebinsko "pondediranje" kriterijev ocenjevanja ter v tem okviru indikatorjev, in ki jih sodišče sprejema, iz teh pa v bistvenem izhaja, da je pri kriteriju delovnih sposobnosti poudarjen predvsem pomen zagotavljanja sodne funkcije in pravočasnega sojenja, ta postulata pa se dosegata preko sodnikovega dela, ki rezultira v doseganju pričakovanega obsega dela in pravočasni izdelavi sodnih odločb. Sodni svet pa se je tudi izrecno opredelil, da morajo sodniki izpolnjevati vse v zakonu predpisane kriterije ter da okoliščina, da je bila tožnica pozitivno ocenjena po več drugih kriterijih, ne more vplivati na drugačno oceno sodniške službe. Glede na prej podano stališče Vrhovnega sodišča o pristojnosti sodnega sveta, upoštevaje tudi njegovo ustavno vlogo, pa se je torej sodni svet tako mogel opredeljevati.

18Podatkov o opravljenem obsegu dela, kot so navedeni v oceni sodniške službe (ki jih je sodišče povzelo v 15. točki obrazložitve te sodbe) in v dopolnitvi ocene sodniške službe z dne 11. 9. 2015, kjer so dodani še podatki za tožnico za celotno leto 2012 (72,54 %) ter za leto 2013 do 16. 5. 2013 (34,52 %), tožnica (konkretizirano) ne prereka. Prav tako ne v dopolnitvi ocene dodanih podatkov, da so sodniki pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani v povprečju dosegli v letu 2010 97,15 % pričakovanega obsega dela, v letu 2011 113,64 %, v letu 2012 103,85 %, v letu 2013 107,16 %. Kljub očitnemu nedoseganju pričakovanega obsega dela v vseh letih od leta 2010 in kljub očitno doseženemu mnogo manjšemu obsegu dela od povprečja oddelka v posameznih letih pa tožnica meni, da ni podlage za zaključek sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da njene delovne sposobnosti niso izkazane niti po najnižjih merilih za opravljanje sodniške funkcije. Meni, da bi bilo pri ocenjevanju kot relevantni treba upoštevati dejstvi manipulacije z normo (ki naj bi bilo zaznano pri sodnikih Okrajnega sodišča v Ljubljani) in njeno obvladovanje pripada in zmanjševanje števila zadev v obravnavanju. Sodišče navedbe tožnice presoja kot neutemeljene. Po tretjem odstavku 31. člena ZSS se ocena sodniške službe izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena tega zakona; v okviru izdelave ocene sodniške službe se za ugotovitev izpolnjevanja kriterijev (med drugim) iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS (delovne sposobnosti) pregledujejo spisi zadev, dodeljenih sodniku, in zadev, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. Po Merilih za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, ki jih je sprejel sodni svet 16. 12. 2010 (veljavnih torej v času sprejema sporne ocene sodniške službe), se za ugotavljanje kriterija (med drugim) iz 2. točke 1. člena, tj. delovnih sposobnosti sodnika vodijo evidence o številu rešenih zadev, doseženem razmerju med opravljenim in pričakovanim obsegom dela, pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe itd. (2. člen) in se pri obrazložitvi kriterija personalni svet opre predvsem na te podatke (5. člen) (podobna ureditev je urejena v Merilih za kakovost dela za oceno sodniške službe, sprejetih 14. 11. 2013). To pa pomeni, da so podlaga za ugotavljanje, ali sodnik izpolnjuje kriterij delovnih obveznosti, v tem okviru o opravljenem obsegu dela, podatki vodenih evidenc, podatki iz osebnega spisa sodnika ipd., torej podatki o sodnikovem delu. Morebitne manipulacije sodnikov pa morajo biti ugotovljene (in sankcionirane) v drugih postopkih, medtem ko na ugotavljanje delovnih sposobnosti tožnice (z vidika doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom dela) kot kriterija za izdelavo ocene sodniške službe ne morejo imeti vpliva. Pa tudi kolikor tožnica meni, da bi na oceno sodniške službe morali vplivati zatrjevani okoliščini o obvladovanju pripada in zmanjševanju števila zadev v obravnavanju, se sodišče z njo ne strinja. Kateri so tisti podatki, ob upoštevanju katerih se ugotavlja doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ki je ena od podlag za oceno delovnih sposobnosti sodnika kot kriterija, ki mora biti upoštevan pri oceni sodniške službe, je sodišče že navedlo. Opravičljivi razlogi za nedoseganje pričakovanega obsega dela pa so v Merilih za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (primeroma) navedeni (25. člen). Glede na podatke pritožbenega postopka, v katerem se je tožnica sklicevala na okoliščine, da naj se ji ne bi povečevali sodni zaostanki, da stranke niso vlagale nadzorstvenih pritožb in da tudi nobena stranka ni zahtevala odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se sodišče s presojo sodnega sveta, da za občutno odstopanje od pričakovanega obsega dela in obsega dela primerljivih sodnikov (v vsem ocenjevalnem obdobju) niso izkazani opravičljivi razlogi, strinja; navedene okoliščine namreč niti po podobnosti ne ustrezajo okoliščinam iz 25. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe.

19Tožnica konkretizirano tudi ne ugovarja podatkom ocene o ugotovljenih zamudah pri izdelavi sodnih odločb. Sodni svet je upošteval (le) zamude nad 90 dni, ugotovljene iz evidenc in po poročilu o službenem nadzoru nad delom sodnice; po letih 2010, 2011 in 2012 (do 30. 6.) je bilo število zamud 7, 10 in 3. Poleg tega pa tudi, da je prav tako v pogledu prekoračitev roka 90 dni tožnica v negativnem odstopala od povprečja primerljivih sodnikov. Glede na podatke spisa se sodišče strinja s sodnim svetom, da opravičljivi razlogi za zamude niso izkazani. Ne more pa tožnica uspeti s posplošenimi navedbami v tožbi, podanimi v smeri, da bi zaradi "nekaj zamud" in nedosežene norme ne mogla biti ocenjena, da ne ustreza sodniški službi. Prav tako sodišče presoja kot neutemeljen njen ugovor, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj ni zadoščala ocena, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Tako oba personalna sveta kot sodni svet v izpodbijani odločbi so namreč, kot že obrazloženo, po presoji sodišča navedli prepričljive razloge za zaključek, da okoliščina o neizpolnjenih zakonskih kriterijih delovnih sposobnosti in varovanja ugleda sodnika in sodišča daje podlago za negativno oceno sodniške službe za tožnico.

20Kolikor se tožnica sklicuje na odločbo sodnega sveta št. 2/15-138 ter ob tem opozarja na različno prakso tega organa v primeru ugotovljenih zamud pri izdelavi sodnih odločb, saj se njej očita neizkazanost delovnih sposobnosti in krnitev ugleda sodnika in sodišča, v izpostavljenem primeru pa je sodnica lahko napredovala na višje sodniško mesto, sodišče odgovarja, da glede na znane podatke ni podlage za zaključevanje, da gre v bistvenem za primerljivi zadevi. Zaključek o neizkazanih delovnih sposobnostih in krnitvi ugleda sodnika in sodišča je bil za tožnico namreč sprejet zaradi izrazito negativnega odstopanja pri količini rešenih zadev in izjemno pogostih zamud pri pisanju odločb v trajanju nad 90 dni, vse brez opravičljivih razlogov, medtem ko je iz odločbe v izpostavljenem primeru razvidno le, da je sodnica napredovala kljub zamudam 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.

21Kot neutemeljene presoja sodišče tudi navedbe tožnice, da se izpolnjevanje kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča (5. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) nepravilno ni ugotavljalo po indikatorjih, ki so v ta namen predvideni. Kot že navedeno (v 8. točki obrazložitve te sodbe), se po zakonu izpolnjevanje kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča ugotavlja predvsem na podlagi načina vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja neodvisnosti, nepristranskosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanja v službi in zunaj nje. Personalna sveta in sodni svet so zaključevali, da tožnica navedenega kriterija ne izpolnjuje, glede na negativni oceni po indikatorjih doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela in pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe. Kot je sodišče povzelo že v 12. točki obrazložitve te sodbe, se je sodni svet pri tem v utemeljitvi skliceval na svoje stališče, da je tudi pravočasno (ob kakovostnem) sojenje temelj za ugled sodstva in sodnika ter da se zato kršitev ugleda sodnika in sodišča lahko ugotovi tudi na podlagi podatkov o sodnikovih zamudah pri pisanju sodnih odločb ter izrazitega odstopanja sodnika pri doseganju pričakovanega obsega dela. Utemeljitev sodnega sveta za tako razlago in uporabo določb 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS je je po presoji sodišča prepričljiva in ji sodišče sledi. Sodišče dodaja, da v navedeni zakonski določbi vsaj indikator načina vodenja postopka napotuje na upoštevanje tudi takih okoliščin, kot je učinkovitost pri vodenju postopkov, ta pa je logično povezana z delovno učinkovitostjo sodnika, ki jo opredeljujeta tako okoliščina doseganja pričakovanega obsega dela sodnika kot tudi okoliščina pravočasnosti izdelave sodnih odločb, in tudi z učinkovitostjo sodišča pri zagotavljanju sodne oblasti in odgovornostjo sodstva do javnosti. Glede na to sodišče v celoti zavrača kot neutemeljeno tožbeno navedbo, da je sodni svet kriterij varovanja ugleda sodnika in sodišča ugotavljal ob napačni uporabi materialnega prava. Sodišče prav tako sodi, da je neutemeljen tudi ugovor, da je bilo o nedoseganju kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča zanjo zaključeno na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker pri tem niso bila primerjalno ovrednotena ravnanja sodnikov, ki jih je izpostavila kot primere kršitev ugleda sodnika in sodišča. Sodišče namreč meni, da ocena tožnice po navedenem kriteriju ne more biti odvisna od ravnanj drugih sodnikov. Sodi pa tudi, da na tak nerelevanten ugovor sodni svet ni bil dolžan izrecno odgovoriti, ob tem ko je očitno, da mu ni sledil kot utemeljenemu, glede na stališča v izpodbijani odločbi.

22Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da so bili njeni pritožbeni rezultati pri oceni sodniške službe upoštevani nepravilno. Dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja je indikator, predviden v zakonu za ugotavljanje izpolnjevanja kriterija sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj (3. točka prvega odstavka 29. člena ZSS). Personalni svet je v oceni izhajal predvsem iz podatkov evidenc in za tožnico upošteval potrditev zadev v letu 2010 v 69 %, v letu 2011 v 95 % in v letu 2012 (do 30. 6.) v 100 %; ob upoštevanju doseženega obsega dela in ugotovitev službenega nadzora, da je bilo rešitev z meritorno sodno odločitvijo malo, je zaključil, da sodnica je sposobna razreševanja pravnih vprašanj, da pa ni mogoč zaključek o zelo visoki stopnji doseganja tega kriterija. V dopolnitvi ocene so podani podatki povzeti izključno iz evidenc, in sicer o potrjenih zadevah v letih od 2010 do 2013, tako za tožnico kot povprečje oddelka; personalni svet zaključuje, da je delež potrjenih zadev za tožnico v letih od 2011 leta 2013 vseskozi višji od povprečja oddelka, kar kaže, da ima tožnica zelo dobro sposobnost razreševanja pravnih vprašanj. Sodni svet pa je v izpodbijani odločbi ob upoštevanju podatkov iz dopolnitve ocene zaključeval, da ugotovljeni visok odstotek potrjenosti zadev v postopkih s pravnimi sredstvi ne more biti odločujoč element za oceno sposobnosti tožnice razreševanja pravnih vprašanj, saj je treba poleg kvalitativnega upoštevati tudi kvantitativni vidik dela, pri tem pa se pokaže, da je bila količina opravljenega dela pri tožnici v primerjavi z ostalimi sodniki bistveno manjša, in tudi od rešenih zadev je bilo izjemno majhno število meritornih odločitev (le po 2 ali 3 na mesec) ter je bilo posledično majhno število zadev tudi preizkušenih pred višjim sodiščem. Poleg tega sodni svet stoji na stališču, kot že povedano, da ob tako nizkem številu meritorno rešenih zadev lahko pokaže sodnik kvaliteto na višjem nivoju le z reševanjem najzahtevnejših zadev, s sodelovanjem pri pripravah strokovnih izhodišč za razpravo na sodišču, s sprožanjem postopkov pred Ustavnim sodiščem, kar pa v primeru tožnice ni izkazano. Tako razlogovanje sodnega sveta v izpodbijani odločbi pa je po presoji sodišča razumno in logično ter mu sodišče v celoti sledi. Kolikor tožnica ob tem izpostavlja, da bi bilo treba ob ugotavljanju pritožbenega rezultata upoštevati druge podatke, ne iz evidenc, in sicer le glede meritornih odločb, in iz katerih naj bi za tožnico izhajal 100 % pritožbeni uspeh, ji sodišče ne pritrjuje v smislu, da bi prikaz takih podatkov mogel vplivati na drugačno oceno njene sodniške službe in presojo sodišča. Podatki, ki so bili podlaga za odločanje, so bili namreč enako zanjo kot za primerljive sodnike povzeti iz računalniško vodenih evidenc, pri čemer je bilo tudi upoštevano, da je po rezultatih od 2011 do 2013 povprečje oddelka presegala. Vendar pa se sodišče s sodnim svetom strinja, da je za celovito oceno kriterija treba upoštevati tudi kvantitativni vidik dela ter (naj)zahtevnejše strokovno udejstvovanje sodnika in da v tem smislu preseganje povprečja za tožnico ni bilo izkazano. Zato sodišče kot neutemeljeno zavrača navedbo tožnice, da sodni svet njen pritožbeni rezultat omalovažuje s sklicevanjem na izjemno majhno število meritorno rešenih zadev, saj sodi, da je bil zaključek o izpolnjevanju kriterija zgolj sprejet ob upoštevanju in vrednotenju vseh relevantnih okoliščin.

23Tudi kolikor tožnica nasprotuje stališču sodnega sveta, da ocenjevanja sodniške službe ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom, kjer je predvidena sorazmernost ukrepa s kršitvijo in da zato tudi postopnost pri izdaji negativne ocene sodniške službe ni nujna oziroma ni mogoča, ji sodišče ne pritrjuje. Za oceno sodniške službe je po ZSS bistveno, da vsebuje ugotovitve o izpolnjevanju vseh kriterijev, predpisanih v 29. členu, in za sporno oceno sodniške službe za tožnico to ni niti sporno, in kar naj zagotovi celovito vrednotenje strokovnega znanja in sposobnosti sodnika ter upoštevanje drugih predpisanih dejstev in okoliščin v zvezi z njegovim delom in ravnanjem. Z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi, da sodnik: ali ne ustreza sodniški službi, ali ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ali izpolnjuje pogoje za napredovanje, ali izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, ali izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv. ZSS postopnosti v smislu, da bi pred sprejemom ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, morala biti sprejeta ocena, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne predvideva. Za sprejem ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, zadostuje torej ugotovitev o neizpoljevanju kriterijev (ali katerega od teh) iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Iz sporne ocene personalnega sveta pa izhaja, da tožnica ne dosega kriterijev delovnih sposobnosti in varovanja ugleda sodnika in sodišča, ter iz izpodbijane odločbe sodnega sveta, da neizpolnjevanje navedenih kriterijev ne more biti preseženo z doseganjem ostalih predpisanih kriterijev. Po že navedenem (v točkah 14 do 16 obrazložitve te sodbe) pa se glede na ustavno in zakonsko vlogo sodnega sveta temu tako polje proste presoje ter tako pristojnost, torej vsebinskega ponderiranja kriterijev za izdelavo ocene sodniške službe, in po mnenju sodišča v tem okviru tudi presoje, kateri kriteriji so tako pomembni, da nedoseganje mora rezultirati v oceni sodniške službe, da sodnik ne ustreza sodniški službi, priznava (pod pogojem, da je tako "ponderiranje" razumno, sodišče pa sodnemu svetu v tem, kot je že navedlo v 17. točki obrazložitve sodbe, pritrjuje). Sodišče dodaja, da tudi razlogovanje Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 404/2014 (točka 26) razume, da se Vrhovno sodišče posredno opredeljuje do stališča o postopnosti pri sprejemanju negativne ocene sodniške službe, ki naj bi šele lahko sledila disciplinskim kršitvam, da ga zavrača.

24Če naj bi bil ugovor tožnice, da pri oceni sodniške službe zanjo ni bila upoštevana postopnost, razumljen tudi v smislu, da ji ni bila dana možnost, da pred oceno, da ne ustreza sodniški službi, v posledici česar ji po zakonu sodniška funkcija preneha, odpravi ugotovljene pomanjkljivosti pri opravljanju sodniške službe, sodišče še dodaja, da glede na podatke v oceni negativna ocena sodniške službe, ki je zajela ocenjevanje dela tožnice v obdobju od leta 2010 do 30. 6. 2012, zanjo ni mogla predstavljati presenečenja. Namreč iz sporne ocene sodniške službe izhaja, da od leta 2008, ko je bila razporejena na pravdni oddelek, v nobenem letu ni dosegla pričakovanega obsega dela, in da odstopanja niso bila majhna, vendar je bila v prvih ocenah (zadnja z dne 17. 9. 2010) (še) ocenjena pozitivno, upoštevajoč menjavo področja ter odsotnost zaradi bolezni. Že 2. 3. 2011 pa je bil v zvezi s problematiko pomanjkanja delovnih sposobnosti z njo opravljen razgovor s strani predsednice sodišča in vodje oddelka, v aprilu 2011 pa je bila tožnica seznanjena, da bo predsednica zanjo predlagala izdelavo ocene sodniške službe. Ne glede na to pa je tudi po tem nadaljevala s podobnim načinom dela, saj pričakovanega obsega dela v občutni meri še naprej ni dosegala, ponavljale pa so se tudi zamude (preko 90 dni) pri izdelavi sodnih odločb. Tako da navedeno tudi po presoji sodišča kaže, kot sta ugotavljala oba personalna sveta, da je tožnica imela možnost odpraviti pomanjkljivosti, vendar ni pokazala, da je to sposobna.

25V izpodbijani odločbi sodni svet med drugim zaključno razloguje, da je bil ukrep prenehanja sodniške funkcije v obravnavanem primeru uporabljen ob upoštevanju vseh zakonskih kriterijev ter ob ugotovitvi in skrbnem tehtanju vseh pomembnih podatkov o delu tožnice. Glede na to in povedano že v 23. točki obrazložitve te sodbe sodišče zavrača tožbeni ugovor, da se sodni svet (še vedno) ni opredelil do njenega ugovora o nesorazmernosti ocene sodniške službe. Z omenjeno presojo sodnega sveta pa se sodišče v celoti strinja; razloge za to pa je že navedlo.

26Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da postopek izdelave ocene sodniške službe ostaja obremenjen s kršitvijo pravil postopka, kolikor je skopo podan ugovor mogoče razumeti, zaradi dopolnjevanja ocene sodniške službe in ker naj bi sodni svet z dopolnitvijo obrazložitve prevzel nalogo personalnega sveta. Postopek ocenjevanja sodniškega dela je urejen v ZSS v členih 28 do 34, pri čemer ureditev v bistvenem obsega opredelitev kriterijev za izdelavo sodniške službe; zahtevo, da mora ocena vsebovati ugotovitev o izpolnjevanju vseh predpisanih kriterijev; opredelitev upravičenih predlagateljev za izdelavo ocene sodniške službe; določbe o tem, kateri podatki so podlaga za izdelavo ocene; določbe o tem, kateri personalni sveti so pristojni za izdelavo ocene; določbe o možnosti pritožbe zoper oceno sodniške službe; določbo, da je treba oceno, da sodnik ne ustreza sodniški službi, pred njenih učinkovanjem predložiti v potrditev sodnemu svetu. Sodišče ni ugotovilo, da bi bil glede na navedene določbe ZSS postopek ocenjevanja tožnice kršen. Ocena sodniške službe je bila dopolnjena v zvezi z izvrševanjem sodbe tega sodišča I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015. Sodni svet pa je po presoji sodišča tudi postopal v okviru svojih pristojnosti iz drugega odstavka 33. člena ZSS ter v mejah presoje vsebinskih razlogov ocene sodniške službe, kot je o tem stališče podalo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015, in sicer, da je preizkusil, ali so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi zakonski kriteriji v skladu z določbami 29. člena ZSS ter ali je sprejeta ocena razumen odraz ugotovljenega dejanskega stanja.

27Sodišče zaključuje, da pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev pravil postopka izdelave in potrditve ocene sodniške službe, tudi ne nepravilnosti ugotovljenega dejanskega in tudi ne nepravilnosti pri uporabi materialnega prava, pri čemer je presojalo, ali so bili uporabljeni vsi kriteriji iz 29. člena ZSS, ali so bili vsebinsko uporabljeni v skladu z določbami navedenega člena ter ali je sprejeto oceno mogoče sprejeti kot razumno in zakonito. Sodišče se je pri tem oprlo na določbe ZSS in Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe ter pravna stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015 (sprejeta tudi ob upoštevanju vlog sodnega sveta in sodstva, opredeljenih v Ustavi RS) in smiselno upoštevalo postopkovne določbe ZUP.

28Zaključno se sodišče opredeljuje še do navedb in predlogov tožnice, ki jih je podala v drugi pripravljalni vlogi (z dne 28. 9. 2016), in sicer naj sodišče pri odločanju upošteva vse njene navedbe in dokaze iz tožbe, vložene 28. 6. 2016 in razširitve tožbe v prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2016 ter navedbe in dokaze, ki jih je podala in predlagala v upravnih sporih I U 1009/2015 in I U 1103/2013. Sodišče je v obravnavanem upravnem sporu reševalo izpodbojno tožbo (zoper odločbo sodnega sveta z dne 7. 7. 2016, da potrjuje oceno sodniške službe za tožnico z dne 16. 11. 2012, da tožnica ne ustreza sodniški službi), v vsebini, kot jo je tožnica podala v prvi pripravljalni vlogi (razširitev tožbe) z dne 9. 9. 2016. Tožba, vložena dne 28. 6. 2016, je bila namreč tožba zaradi molka organa, ki jo je tožnica vložila, ker sodni svet v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016 v zakonskem roku ni izdal nove odločbe; tudi kolikor pa je vsebovala med drugim predlog, naj sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije in v tako postopanje sodišča usmerjene posamezne navedbe (in dokaze), so se te navedbe nanašale na že odpravljeni odločbi sodnega sveta z dne 16. 5. 2013 in 15. 10. 2015 (s sodbama tega sodišča I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2013 in I U 1009/2015 z dne 5. 4. 2016). Zato navedbe, predlogi in dokazi, vsebovani v tožbi zaradi molka, vloženi 28. 6. 2016, niso bili predmet presoje in opredeljevanja v tem upravnem sporu. Enako velja za navedbe in dokaze, ki jih je tožnica podala v postopkih I U 1103/2013 ter I U 1009/2015, da so bili predmet obravnave v navedenih sodnih postopkih ter da ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Vsebina tožbe je opredeljena v 30. členu ZUS-1 in le tožbo s tako vsebino je mogoče meritorno reševati; ne more namreč biti dolžnost sodišča, da za navedbe, podane v zvezi z že odpravljenimi posamičnimi akti in v prejšnjih sodnih postopkih, ugotavlja, ali so še aktualne in v kakšni meri, ali ne. Če je tožnica po izdanem novem aktu s pripravljalno vlogo (da ji formalno ni bilo treba vlagati nove tožbe in plačevati nadaljnje sodne takse) tožbo razširila na nov akt, za tako tožbo kot izpodbojno velja določba drugega odstavka 30. člena ZUS-1; če je tožbo podredno vložila kot tožbo na spremembo izdanega akta, pa tudi določba drugega odstavka 30. člena ZUS-1.

29Po navedenem in v skladu z razlogovanjem v 27. točki obrazložitve te sodbe je sodišče, ker je presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče dodaja, da se je opredelilo izrecno ali v okviru razlogov sodbe do relevantnih tožbenih ugovorov. Sodišče se ne opredeljuje do ugovorov, ki jih je tožnica podala pod naslovom "o vlogi naslovnega sodišča v tem postopku", ker so v zvezi z obravnavano zadevo in za njegovo delo, pri katerem je vezano na ustavo in zakon, pravno nerelevantni.