34. člen ZSS

Tožnica je ob prvem napredovanju na položaju višje sodnice napredovala za dva plačna razreda, kar pa ne pomeni, da je napredovala dvakrat, ampak gre za eno samo napredovanje (hitrejše napredovanje), ki zajema dva plačna razreda. Z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi le (ne)izpolnjevanje pogojev za napredovanje oziroma, da sodnik ne ustreza sodniški službi (32. člen ZSS), ne ugotavlja oziroma ne odloča pa tudi o uvrstitvi v plačni razred na podlagi te ocene. Ker je bila tožnica že pri prvem napredovanju uvrščena v najvišji plačilni razred sodniškega mesta višji sodnik, v plačnih razredih na mestu višjega sodnika ne more več napredovati.

Tudi če gre pri ukrepu iz 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu ter da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ni videti ustavnih omejitev, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel tudi Sodni svet. Iz Ustave ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. 52. člen ZSS določa pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku. Dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna. Gre za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Da mora stranka dejanske ugovore izčrpati že v postopku pred toženo stranko, jasno izhaja iz določb ZUS-1, ki vzpostavljajo prekluzijo novih navedb o dejanskem stanju in novih dokazov v upravnem sporu.

Po stališču Sodnega sveta je pogoj za hitrejše napredovanje v plačnih razredih po prvem napredovalnem obdobju po nastopu sodniške službe, da je sodnik v vsakem od treh let napredovalnega obdobja ocenjen z oceno, da izpolnjuje kriterije iz 28. člena ZSS na nadpovprečni ravni. Sodišče se ne strinja s stališčem Sodnega sveta, da se celotno napredovalno obdobje pri sodnikih začetnikih razdeli na tri posamezna leta in da je hitrejše napredovanje odvisno od doseganja pravnega standarda nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS v vsakem posameznem letu; tako stališče lahko vodi do manj ugodne obravnave sodnikov začetnikov.

Napredovanje na položaj svetnika je vezano na napredovalno obdobje.

Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.

V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev. Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi

Okrajni (in okrožni) sodniki pri napredovanju na položaj svétnika v primerjavi z višjimi in vrhovnimi sodniki niso diskriminirani, saj so tudi pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba za izvolitev na posamezno sodniško mesto oziroma v naziv okrajni, okrožni, višji in vrhovni sodnik, pomembno različni. Različna je torej umestitev navedenih skupin sodnikov v hierarhični sistem sodstva, pri čemer se sodišče v zakonsko primernost ureditve ne more spuščati, saj gre za stvar, ki je v polju odločanja zakonodajalca.

Zakonske ureditve 29. člena ZSS ni mogoče razlagati v pomenu, da mora biti ocena sodniške službe sestavljena ob izrecni vsebinski opredelitvi do vsakega od indikatorjev, ki so primeroma navedeni pri posameznem kriteriju. Po zakonskem besedilu je treba upoštevati (le) vse kriterije 29. člena ZSS, in ta zahteva je bila v obravnavanem primeru upoštevana. Že okoliščina, da so indikatorji pri posameznem kriteriju navedeni primeroma, kar izhaja iz besede "zlasti", po mnenju sodišča daje podlago za iskanje pomena posameznega zakonskega kriterija ob razumevanju indikatorjev kot normativnih meril, ki razlago uokvirjajo in vsebinsko usmerjajo, vendar je pomensko ne zapirajo. Vsebinsko ponderiranje je po presoji sodišča razumno, saj upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti in naravo sodnikovega dela, kar izhaja iz utemeljevanja sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da je ugotovljeni kršitvi kvantitativnih meril (izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodnih odločb) potrebno presojati tudi z vidika pravočasnosti sojenja in pravice stranke do dostopa do sodišča in posledično krnitve ugleda sodnika in sodišča.

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predme

ZSS za izdelavo ocene sodniške službe ne predvideva nobenega posebnega postopka niti ne predvideva izdaje odločbe o oceni, sama ocena sodniške službe pa tudi ne pomeni posebne odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožeče stranke; vsebuje le strokovno oceno in za tožečo stranko neposredno ne povzroča nobenih pravnih posledic niti ji ne posega v kakšno pravico, saj jo je za učinkovanje potrebno najprej uporabiti pri odločanju o napredovanju in v posledici tega izdati sklep o (rednem) napredovanju, ki ga izda predsednik sodišča ali sklep o (izrednem) napredovanju, ki ga izda sodni svet. Posledično to pomeni, da sama ocena sodniške službe nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Ker o izrednem napredovanju odloči Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, to pomeni, da tožeča stranka, ki na podlagi izdelane ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za redno napredovanje, lahko po izčrpanju poti preko pritožbenega personalnega sveta zahteva tudi od Sodnega sveta, da odloči o njenem morebitnem predlogu za hitrejše ali izredno napredovanje ali napredovanje v višji sodniški naziv. Sod

Iz jezikovne razlage določbe 3. alineje petega odstavka 34. člena ZSS izhaja, da je napredovanje na položaj višjega sodnika svétnika časovno gledano vezano na napredovanje v višji plačni razred, saj višji sodnik napreduje na položaj sodnika svétnika pri drugem ali tretjem napredovanju v višji plačni razred po 26. členu ZSS, pri čemer je pri hitrejšem napredovanju na položaj svétnika treba izpolnjevati še dodatni pogoj - sodnik mora pridobiti oceno sodniške službe, iz katere izhaja, da so izpolnjeni pogoji za hitrejše napredovanje sodnika. Ker je napredovanje v višji plačni razred v letih 2013 in 2014 po specialni ureditvi ZUJF in ZIPRS1314 izključeno, tožnica v teh letih (kljub izpolnjevanju pogojev po ZSS) ne more drugič napredovati v višji plačni razred, posledično pa tudi ne more napredovati na položaj višje sodnice svétnice.

Zgolj statistično število rešenih zadev sodnika ne more biti edini pokazatelj obsega opravljenega dela sodnika.

Za izdajo oziroma izdelavo ocene sodniške službe ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Z oceno sodniške službe se samo po sebi (še) ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožeče stranke. Oceno sodniške službe izdela Personalni svet na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) kot poseben organ sodne veje oblasti v smislu določil 30. do 35. člena Zakona o sodiščih (ZS) in torej ni izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba tudi ni mogla biti izdana v upravno pravnem razmerju, zaradi česar ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu. Pri izdelavi ocene sodniške službe gre za dejavnost strokovne narave, ki se izvaja po pravilih stroke in v skladu s kriteriji, ki jih taksativno določa prvi odstavek 29. člena ZSS, tako da na podlagi ugotovljenih dejanskih podatkov obsega strokovne ugotovitve.

Iz besedila četrtega odstavka 27. člena ZSS izhaja, da sodnik položaj svetnika pridobi, ko bi sicer po dopolnjenem 45. letu starosti prvič napredoval, torej ko bi bili sicer izpolnjeni pogoji za redno napredovanje po določbi 26. člena ZSS. To pa je po preteku treh let od zadnjega napredovanja. Sodnik bi bil v nasprotnem primeru prikrajšan za napredovanje za obdobje od dneva po preteku treh let od zadnjega napredovanja pa do dneva odločitve sodnega sveta o hitrejšem napredovanju.

Kriterijev iz 1. do 4. točke 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti pri sojenju sodnik, dodeljen na Ustavno sodišče, že pojmovno ne more izpolniti. Tožena stranka s svojim stališčem uvaja pogoj za hitrejše napredovanje na položaj višjega sodnika svétnika, ki ga zakon ne določa, in takšno napredovanje v nasprotju z določbami ZSS omogoča le sodnikom, ki opravljajo sodniško delo. Ne gre torej za strožja merila vrednotenja sodnikovega dela pri vsebinskem napolnjevanju pojma nadpovprečnosti pri tovrstnem napredovanju, temveč za pogoj, ki je, ko gre za sodnika, dodeljenega na Ustavno sodišče, nemogoč. Drugačna obravnava dodeljenih sodnikov pa iz določb zakona o kriterijih za izbiro in napredovanje sodnika in o postopku ocenjevanja sodniškega dela, ne izhaja.

Sodni svet se mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidatka izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.

Pravno pomembno za odločitev v tej zadevi je to, da se Sodni svet mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa Zakon o sodniški službi za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.

Hitrejše napredovanje po četrtem odstavku 27. člena ZSS je časovno gledano vezano na siceršnje redno napredovanje, saj okrajni oziroma okrožni sodnik napreduje na položaj svetnika takrat, ko bi sicer redno napredoval, ob dodatnih pogojih, da je pred tem že dopolnil starost petinštiridesetih let in da je z oceno sodniške službe za zadnje 3-letno obdobje ugotovljeno izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje.