VSK sodba in sklep I Cp 1212/2006

Prit
ožbi tožeče stranke se delno ugodi in v celoti pritožbi prve, druge, tretje in pete toženke ter šestega toženca tako, da se izpodbijana sodba v točkah II, III in IV izreka r
a z v e l j a v i in
zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu
p o t r d i
sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik predmetnega stanovanja, ker ga je priposestvoval, zavrnilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da potrebna desetletna priposestvovalna doba ni potekla. Podredni zahtevek na ugotovitev, da je predkupna pogodba za predmetno stanovanje glavna pogodba, je zavrglo (to bi moralo storiti s sklepom – zavreči tožbo - 1.odst. točke II izreka). V 2. odst. pod točko II izreka je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je navedeno stanovanje vpisano v zemljiški knjigi v B-III listu vl.št. E 83 k.o. P. v korist pravne prednice tožencev, M.K. in da morajo toženci kot njeni dediči priznati tožniku, da je na podlagi pravnega posla, navedene kupne pogodbe, upravičen do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiški knjigi v svojo korist. Pod točko III je ugotovilo, da ima tožnik terjatev do zapuščine v znesku tedaj 530.000,00 SIT z obrestmi in naložilo tožencem, da ta znesek poravnajo. Pod točko IV je odločalo o stroških in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku pod točko I ali II in IV ugodi, podredno naj se sodba v tem delu razveljavi. Sodba je najmanj preuranjena. Dejstvo je, da je priposestvovanje podano. Tožnik je bil posestnik stanovanja v P. od sklenitve pogodbe dne 07.08.1992, kar je pravzaprav ugotovilo že sodišče. Ne glede na to ali je posest izvrševal posredno ali neposredno, je po smrti M.K. z zamenjavo ključavnice prevzel izključno posest. Dediči M.K. posestnega varstva nikoli niso uveljavljali in tudi ne na drug način izkazovali, da bi tožniku posest ovirali. Priposestvovalna doba v korist tožnika ni bila prekinjena. Sicer pa sodišče prihaja v razlogih v nasprotje s seboj, če v nadaljevanju sodbenega razlogovanja šteje, da stanovanje ni bilo last K.M., tudi njenim dedičem ne more priznati pravice, ki bi lahko prekinila priposestvovanje.

Tožnik meni, da ima za ugotovitveni del pravni interes in ne obratno, kot meni sodišče. Ugotovitveni del podrednega zahtevka ima dva dela. Vsebuje ugotovitev, da predpogodba šteje za glavno pogodbo, kot tudi ugotovitev zaradi identifikacije stanovanja. Ugotovitev pravnega razmerja se navezuje na dejstvo, da je bilo to razmerje, na katerem temelji tožbeni zahtevek, za tožene stranke sporno. Stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe med tožnikom in pokojno M.K. ni bilo vpisano tako, da bi bilo to usklajeno z aktualnimi zemljiškoknjižnimi podatki. Bilo je vknjiženo kot deljen del objekta in opravljen prenos lastninske pravice na pokojno M.K. Na podlagi navedene pogodbe črpa tožnik tudi obligacijsko pravico do vknjižbe. Sodišče sicer zaključuje, da predkupna pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki je popolno, a to ne drži, upoštevaje vsebino identifikacije predmeta pogodbe, glede na vpis v zemljiški knjigi. Pogodba, ki jo je sklenil tožnik, oziroma kot označena predpogodba z dne 07.08.1992 zemljiškoknjižno ni izvedljiva brez sklenitve dodatka oziroma pogodbe o uskladitvi dejanskega z zemljiškoknjižnim stanjem. Tega tožena stranka ne prizna in je zato potrebna tožba. Sodišče prihaja zopet v nasprotje, ob vložitvi tožbe je bila kot tožena stranka navedena O.P. Sedaj pa sodišče zaključuje, da bi bila le O.P. pasivno legitimirana. Zato sprejme odločitev v škodo tožnika. Prav sodišče prve stopnje je toženko O.P. izključilo. To pa zaradi spremembe zemljiškoknjižnega stanja pri navedeni nepremičnini, ko se je tudi v zemljiški knjigi po smrti M.K. pod Dn.št. 1 izvršil vpis lastninske pravice v korist M.K. Zato je tožnik tudi ustrezno preoblikoval tožbeni zahtevek in to dejstvo med strankama niti sporno ni bilo. Sodišče bi pa sicer po določbi 218. in 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi samo odredilo izvedbo dokaza z vpogledom v pristojno zemljiško knjigo. Nepravilno je razlogovanje, da tožnik neutemeljeno zahteva od tožencev, da priznajo tožniku, da lahko zahteva vpis lastninske pravice. To sodišče utemeljuje tudi z zaključkom, da taka obveznost ne izhaja iz pogodbe. Pogodbene obveznosti sodišče obravnava restriktivno v nasprotju z namenom in voljo strank. Če se namreč prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla izvrši z vpisom v pristojni zemljiški knjigi, je obveznost prodajalca lahko tako v njegovi aktivni vlogi, da prenese lastninsko pravico kot v pasivni, da dopusti, da se prenos opravi ob aktivni vlogi kupca. Nesprejemljivo je tudi razlogovanje sodišča, češ da za ugotovitveno tožbo nima pravnega interesa, ker ni upravičen do vknjižbe lastninske pravice v svojo korist. Sodišče bi samo lahko vpogledalo v zemljiško knjigo, kršilo je navedene določbe 218. in 285.čl. ZPP, na primeren način bi tudi samo lahko poskrbelo, da se ugotovi dejansko stanje in pravna podlaga, nasprotno izkazuje priložen zemljiškoknjižni izpisek in tudi opustitev O.P., kot tožene stranke. Glede na nepravilno odločitev je napačna tudi stroškovna odločba. Priglaša pritožbene stroške.

Prva, druga, tretja, peta toženka in šesti toženec stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavljajo vse pritožbene razloge, izpodbijajo ugodilni del sodbe in odločbo o stroških (izrek pod točko III in IV) ter priglašajo pritožbene stroške. Opozarjajo na nezakonite, previsoke zamudne obresti, dejstvo, da zapuščina oziroma njena vrednost ne dosega priznanega zneska. Menijo tudi, da tožnik ni dokazal, da je karkoli plačal. Predkupna pogodba je bila razvezana že leta 1992, saj je dogovor med strankama iz predpogodbe propadel, zato se tožnik tudi ni upal vložiti tožbe do smrti M.K. Napačna je tudi odločba o stroških. Priglašajo pritožbene stroške.

Četrta toženka je na pritožbo tožencev odgovorila. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS o ukinitvi dela člena 1060 Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem zakonske zamudne obresti prenehajo teči 01.01.2002, če dosežejo glavnico. Zamudne obresti so že v času izdaje sodbe le-to večkrat presegle. Napačna je tudi stroškovna odločba. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Četrta toženka je odgovorila tudi na pritožbo tožeče stranke. Trditve v pritožbi, da je imel tožnik po smrti M.K. stanovanje v posesti, so pritožbene novote. Temu ni tako, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da po smrti M.K. tožnik ni nastopil posesti. Tožnik tudi ni predlagal dokaza z vpogledom v zemljiško knjigo. Trditve pritožbe, da pogodba zemljiškoknjižno ni izvedljiva, so prav tako pritožbene novote. Tudi nima interesa za ugotovitev pravnega razmerja do dedičev pokojne M.K. zaradi nadaljnjega uveljavljanja svojih interesov. Odločitev o predhodnem vprašanju v tej pravdi namreč ne veže sodišče in strank v drugi pravdi, med drugimi strankami. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Prva, druga, tretja, peta toženka in šesti toženec so odgovorili tudi na pritožbo tožeče stranke. Neresnične in protispisne so trditve tožeče stranke v pritožbi, da naj bi tožnik bil posestnik stanovanja. Nikoli ni imel stanovanja v posesti. Opozarjajo na okoliščine, na katere so opozorili že v pritožbi, da tožnik nikoli ni urejal vpisa, pred smrtjo prodajalke. Predpogodba je bila neveljavna, nikoli ni bila izvršena in nikoli ni bila sestavljena dokončna pogodba. Namen strank je bil, da se proda stanovanje za „normalno ceno“. Tudi ni bilo nič plačano iz predpogodbe. Vsi zahtevki so zato neutemeljeni. Priglašajo stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena in v posledici je utemeljena tudi pritožba tožencev.

Tožniku sicer ni mogoče pritrditi, ko trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnik. To tezo temelji na dejanskih trditvah, da je stanovanje imel potrebno priposestvovalno dobo v posesti. Temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po smrti M.K. ni imel posesti, od sklenitve pogodbe do njene smrti pa ni potekla potrebna 10-letna priposestvovalna doba. Pritožnik trdi drugače, zgolj z nasprotnimi trditvami pa prepričljive dokazne ocene, ki temelji na oceni zbranih dokazov, to je, da stanovanje po smrti M.K. ni prevzel v posest, pač pa so imeli posest toženci, npr. tudi ključ..., ne more izpodbiti. Zato je v tem delu pritožba neutemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna (izrek pod točko I).

Utemeljeno pa pritožba tožnika napada odločitev pod točko II izreka.

Postavljeni zahtevek na ugotovitev, da je predkupna pogodba dejansko prodajna pogodba (v tem delu je sodišče tožbo (nepravilno tožbeni zahtevek) zavrglo – 1.odst. tč. II izreka) ter na ugotovitev, da je stanovanje vpisano v zemljiški knjigi v B-III listu vl.št. E 83 k.o. P. in da je tožnik na podlagi pravnega posla zato upravičen do vpisa lastninske pravice v svojo korist, je predstavljal v celoto. Sodišče prve stopnje odreka pravni interes tožnika glede dela tožbe z razlogi, da pravna korist ni izkazana. To vprašanje naj bi bilo namreč predhodno vprašanje zahtevku za vknjižbo. Ker pa zapisana predkupna pogodba, ki je bila sicer po oceni prvostopenjskega sodišča realizirana in je po vsebini glavna pogodba, zemljiškoknjižno dovolilo vsebuje, po mnenju sodišča prve stopnje tožniku za realizacijo pogodbe v zemljiški knjigi ni treba zahtevati izstavitve listine. Tožena stranka naj tudi ne bi bila pasivno legitimirana, ker podatki zemljiške knjige, ki so v spisu, ne izkazujejo, da je vpisana M.K. kot lastnica, toženci so njeni dediči. Ti razlogi so pravno zmotni. Prvostopenjsko sodišče je sicer uvodoma pravilno pojasnilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo pogoj za izvedbo pogodbe v zemljiški knjigi (in s tem za pridobitev lastninske pravice) in da je po 8. tč. 1. odst. 3. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v zvezi s členom 23 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zemljiškoknjižno dovolilo izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, podpis pa mora biti overjen. Ugotovilo je tudi, da se je prodajalka v „predkupni pogodbi“ zavezala prodati stanovanje veliko 44,60 m² v P., ki je v delilnem načrtu A. št. 227/91 označeno z modro barvo, kupcu (tožniku) in z dovoljenjem prepisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na ime kupca prosto bremen, razen v navedeni pogodbi dogovorjenih. Spregledalo pa je določbi 31. in 32.čl. ZZK-1. Tako mora biti po 1. odst. 31. čl. ZZK v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Take listine pa, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka nima, saj nepremičnina v pogodbi, ki jo je sklenil z M.K., ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (B-III list, vl. št. E 83 k.o. P. – parcela št. 503). Prav zato je bil potreben ugotovitveni del zahtevka, zaradi opredelitve nepremičnine, ki je bila predmet prodaje, v skladu z določbami SPZ in ZZK-1. Le tako bi lahko tožnik, ob izkazani „verigi prenosov“, uspešno zahteval vpis lastninske pravice v svojo korist v zemljiški knjigi. Po 1.alinei 1. tč. 1. odst. 149. čl. ZZK-1 pa je tudi sicer zahtevek za vpis utemeljen le, če je vsebina vpisa, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva, dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom. Vprašanje kdo je sedaj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, ali še vedno O.P. ali M.K., niti ni pomembno, če bi bila vpisana O., bi bil lahko vpis v korist tožnika tudi dovoljen glede na stanje zemljiške knjige (večkratni zaporedni prenosi pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi), zadnji pridobitelj lahko namreč zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika (2. odst. 150. čl. ZZK-1). Prav to pa je tožnik zahteval, pojasnjeval, da je pokojna prodajalka odlašala z vpisom etažne lastnine v svojo korist, prvotno z namenom izognitve davčnim obveznostim, in še navedel, da stranki nista izpolnili obveznosti le kolikor stanovanje, ki je bilo predmet prodaje oziroma nakupa, v zemljiški knjigi ni bilo vpisano kot deljen del objekta. Sedaj je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča vpisano, in je glede na trditveno podlago jasno, da tožnik v bistvu iztožuje „ustrezen aneks k pogodbi“. Zaradi delno zmotnih razlogov pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ni se namreč opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je podala četrta toženka pravočasno v postopku na prvi stopnji, gre pa za enotne sospornike, dediče, tako da njeno dejanje učinkuje v korist vseh (196. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo, da o tem (prvem podrednem zahtevku) ponovno odloči, saj odločitev o zavrnitvi (oz. zavrženju) iz razlogov, ki jih je navedlo, ni pravilna (355. čl. ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti odločilna dejstva, zemljiško knjižno stanje lahko preveri samo, če bo ponovno ugotovilo, da gre za kupno pogodbo (in ne šele predpogodbo), pa bo moralo glede na navedene razloge v tej smeri presoditi zahtevek tožnika na ugotovitev, da gre za kupno pogodbo in da je predmet stanovanje opredeljeno z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisano v zemljiški knjigi. Če je prednica tožencev kot dedičev namreč odtujila sporno nepremičnino s pravnim poslom, dediči nimajo pravice odrekati vpisa v zemljiško knjigo tistemu, ki je od njihove prednice pridobil lastninsko pravico, in morajo izdati listino, iz katere bo izhajal razpolagalni pravni posel, ki bo omogočil izbris lastninske pravice (kar v listini zapisano – predkupna pogodba - ni) z označbo nepremičnine, kot je to vpisano v zemljiški knjigi. Če bi še bila vpisana v zemljiški knjigi O.P., bi tako tožnik še ne pridobil pravice do vpisa v zemljiško knjigo, temveč bi moral izkazati (ob zahtevi za vpis v zemljiško knjigo) še pravilno pravno pot prenosa lastninske pravice do O.P., s tem je pravni interes za tak zahtevek (zoper pasivno legitimirane tožence kot dediče prodajalke, ki jih pogodba kot univerzalne pravne naslednike veže), podan. V posledici zmotne pravne presoje se sodišče tudi ni opredelilo do vseh ugovorov, tako ni podalo razlogov glede ugovora zastaranja (napisano je sicer v oklepaju, da bi bil zahtevek za izstavitev listine sicer zastaran), konkretnih razlogov pa ni in dejstev, na katera ta zaključek opira, ni navedlo in jih bo, če bo presodilo, da bi sicer zahtevek bil utemeljen, moralo. Ker je sodba v tem delu razveljavljena, je bilo treba že zato razveljaviti tudi odločitev o nadaljnjem podrednem zahtevku (zahtevek za plačilo denarnega zneska z obrestmi – odločitev pod tč. III izreka). S tem pa je ugodeno tudi pritožbi tožencev.

V posledici razveljavitve dela sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (3.odst. 165.čl. ZPP).