VSRS Sklep III Ips 34/2015

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se v odločitvi o pritožbenih stroških razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrglo dolžnikovo pritožbo in predlog za obnovo postopka ter mu naložilo, da plača varščino za odlog izvršbe v višini 3,850.000,00 EUR, sicer se bo štelo, da je predlog za odlog umaknil.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi dolžnika in je predlog za plačilo varščine zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Odločilo je še, da so upniki dolžni nerazdelno plačati dolžniku njegove pravdne (pravilno izvršilne) stroške v znesku 44.680,10 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Prvotno je v II. točki izreka odločilo še, da pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, kar pa je s popravnim sklepom izbrisalo.

3Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahtevi) izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbe 14., 15. in 17. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 165. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijani del sklepa ne dosegal zahtevanih standardov obrazloženosti; imel pa naj bi tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

4Upniki so se z zahtevo strinjali, dolžnik ji je nasprotoval.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

5Dolžnik v odgovoru na zahtevo uveljavlja, da predmet zahteve ne more biti sklep o stroških sodišča druge stopnje, saj je iz drugega odstavka 391. člena ZPP razvidno, da se v postopku na podlagi zahteve ne uporabljajo določbe 384. člena ZPP, ki dopuščajo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje. Če ni dovoljena revizija, mora to toliko bolj veljati za zahtevo. Tej argumentaciji ni mogoče pritrditi.

6V zvezi z dovoljenostjo revizije zoper sklep so določbe 384. člena ZPP potrebne zato, ker je po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP mogoče vložiti revizijo (le) zoper pravnomočno sodbo. Brez določb 384. člena ZPP revizija zoper sklep ne bi bila dovoljena. Drugače je zakonsko urejena dovoljenost zahteve. Po določbi prvega odstavka 385. člena ZPP jo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo. Odločba je skupni pojem za sodbo in sklep. Za vložitev zahteve zoper pravnomočen sklep zato zadostuje že določba prvega odstavka 385. člena ZPP.

7Vrhovno sodišče je že obravnavalo primere, ko je bila zahteva vložena zoper stroškovno odločitev in jih je sprejelo v vsebinsko obravnavo. V sklepu II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016 je zavzelo stališče, da sama narava stroškovnih odločb ne daje zadostne opore za sklepanje, da se ob njenem odločanju ne more pojaviti pravno vprašanje, katerega rešitev je v interesu pravne varnosti.

8Po določbi prvega odstavka 367. a člena v zvezi z določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP se lahko zahteva vloži, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Državno tožilstvo v zahtevi zastavlja naslednja vprašanja:

- ali postopek o določitvi in vračilu varščine ter glavni postopek, v okviru katerega se odvija (v konkretnem primeru postopek izvršbe), predstavlja isto zadevo v smislu 15. člena ZOdvT in ali postopek o določitvi in vračilu varščine predstavlja postopek, povezan z glavno zadevo in njeno vsakokratno stopnjo v smislu 17. člena ZodvT;

- o standardu zahteve po obrazloženosti sklepa o stroških postopka;

- o pravilni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9Obrazloženost odločitve o stroških postopka je redko predmet odločanja Vrhovnega sodišča, ker zoper stroškovno odločitev ni mogoče samostojno vložiti revizije. Zato se tudi ni razvila eksplicitna sodna praksa Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. Prav zato drugo postavljeno vprašanje (glede standardov obrazloženosti stroškovnih odločitev) izpolnjuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za vsebinsko obravnavanje zahteve in so določeni v 367. a členu ZPP (v povezavi z določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP). Zahteva v zvezi s tem vprašanjem uveljavlja, da je pritožbeno sodišče z nezadovoljivo obrazloženostjo odločitve o pritožbenih stroških zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je zagrešena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, potem to pomeni, da odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali je pravilna ali ne). Zato je treba najprej preizkusiti, ali razlogi, ki jih ponuja pritožbeno sodišče v prid svoji stroškovni odločitvi, omogočajo razumevanje, zakaj je odločilo tako, kot je. Šele ta preizkus bo tudi pokazal, ali je v tem konkretnem primeru sploh mogoče odgovoriti na preostali vprašanji, ki jih načenja zahteva v zvezi z uporabo ZOdvT in ZPP.

Razlogi za ugoditev zahtevi

10O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stranka mora v zahtevi, s katero zahteva povračilo stroške, te opredeljeno navesti (drugi odstavek 163. člena ZPP). To lahko naredi tako, da predloži stroškovnik.

11Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom. Ker se vloga stranke, ki vsebuje stroškovnik, vroči nasprotni stranki, lahko tudi ta spozna, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o pravdnih stroških nasprotne stranke. Ker za tretje osebe odločitev o pravdnih stroških nima posebnega pomena, zadostuje, če so razlogi za stroškovno odločitev (s pomočjo stroškovnika) znani le strankama postopka.

12Če se sodišče ne strinja s predloženim stroškovnikom, mora v obrazložitvi odločitve o stroških pojasniti, kateri del stroškovnika ni sprejelo in zakaj je tako ravnalo. Če stranka uspe le z delom zahtevka, mora oceniti, v kakšnem delu je uspela in obrazložiti, zakaj in kako je uporabilo določbi drugega ali tretjega odstavka 154. člena ZPP. Enako velja v primerih, ki terjajo presojo sodišča o upoštevanju določenih procesnih situacij (npr. pri uporabi drugega in tretjega odstavka 156. člena, 157., 158., 160. člena ZPP). Le na ta način je strankama omogočeno, da spoznata, na kakšni dejanski in pravni podlagi je sodišče sprejelo odločitev o stroških postopka in preverita pravilnost njegove odločitve.

13V tej zadevi je dolžnik v pritožbi uveljavljal stroškovnik, s katerim je zahteval povrnitev stroškov sodne takse po odmeri sodišča, odvetniške stroške za sestavo pritožbe, pri čemer je navedel: "(tar. št. 3468 ZOdvT 60 % od 60.975,00 EUR)", stroške poštnine in 22 % DDV. Seštevek tako uveljavljanih pravdnih stroškov znaša 44.680,10 EUR. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi navedlo, da je pritožnik uspel od vrednosti spornega predmeta 3,850.000,00 EUR, nato pa sledilo pritožnikovemu predlogu in naložilo upnikom, da povrnejo dolžniku 44.680,10 EUR njegovih pritožbenih stroškov.

14Čeprav je pritožbeno sodišče le delno ugodilo pritožbi dolžnika, je v celoti ugodilo njegovemu predlogu za povrnitev pritožbenih stroškov, ne da bi pojasnilo, zakaj je tako ravnalo. Tudi če se vzame, da je pritožnik uspel od vrednosti spornega predmeta 3,850.000,00 EUR, preprost izračun od take vrednosti spornega predmeta ne da rezultata, do katerega je prišlo pritožbeno sodišče. Obrazložitev se tako pokaže kot nerazumljiva in ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve o pritožbenih stroških.

15Zaradi nerazumljivosti odločitve o pritožbenih stroških tudi ni mogoče odločati o nadaljnjih vprašanjih, ki ji zastavlja zahteva, saj ni jasno, od kakšne vrednosti spornega predmeta so bili stroški odmerjeni in po kakšnem uspehu v postopku. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijani sklep v II. točki izreka (pred popravnim sklepom v III. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek, ne da bi odgovarjalo na preostali zastavljeni vprašanji iz zahteve.

O stroških postopka z zahtevo

16Odločitev o stroških postopka z zahtevo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.