160. člen ZPP

Upnik oziroma tretji sta do povrnitve stroškov, nastalih v postopku odločanja o ugovoru tretjega, upravičena v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 38. člena ZIZ, pri odločanju o teh stroških pa je treba smiselno upoštevati tudi določbo 160. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Tretji mora tako upniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so upniku nastali v posledici ugovora tretjega, ki se je tudi v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazal za vsebinsko neutemeljenega, oziroma če dolžnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe sploh ni vložil. Tudi upnik pa mora tretjemu povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so tretjemu nastali, ker je upnik predlagal oziroma vztrajal pri izvršbi na predmet, na katerem ima tretji pravico, ki preprečuje izvršbo, in v zvezi s katerim se je izvršba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazala za nedopustno. Vendar pa upnik tretjemu, četudi se izkaže, da izvršba na določen predmet ni dopustna, stroškov ni dolžan povrniti, če sodišče ugotovi, da je upnik utemeljeno mislil, da

Iz povzetih listin izhaja, da je tožena stranka v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na stvari ne obstaja pravica drugega. To je utemeljeno mislila še eno leto in dva meseca do naroka v pravdnem postopku. Materialnopravno pravilna je uporaba 160. člena ZPP. Če tožnik tožencu že v izvršbi ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, tretjemu ne preostane nič drugega, kot da vloži tožbo. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi stroškov.

Prva toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na 160. člen ZPP, ki glede pravdnih stroškov določa, da če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvari ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Odločitev sodišča, ki je navedeno določbo spregledalo in odločitev o stroških utemeljilo na 154. členu ZPP (tudi glede razmerja med tožnikom in prvo toženko), je tako delno (glede prve toženke) napačna. Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja v postopku, katerih namen je zavlačevanje postopka. Takšnih okoliščin prva toženka ni zatrjevala, ampak je krivdo tožnika in druge toženke zatrjevala na podlagi dejstva, da nista predhodno uredila premoženjskih razmerij.

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Sodišče se lahko pri odločanju o stroških tretjega opre tudi na 160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih.

Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.

Izhodišče sodišča prve stopnje, da se v primeru, kadar sodišče tožbo zavrže zaradi odpadlega pravnega interesa, šteje, da je tožeča stranka v pravdi propadla in je dolžna nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, je pravilno in skladno s sodno prakso v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi 154. člena ZPP, pri tem pa je spregledalo določbo 160. člena ZPP, ki določa, da se v izločitveni pravdi, v kolikor se zahtevku ugodi za izločitev stvari in sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislilo, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka.

Namen določila 160. člena ZPP je jasen: če tretji v postopku izvršbe upniku z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da ima pravice, ki izključujejo dopustnost izvršbe, pa upnik kljub temu ugovoru tretjega nasprotuje, tako da mora tretji svoje pravice uveljavljati v pravdi, je upnik tisti, ki mora nositi stroške. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi nobenih stroškov.

Odločilno za presojo, ali bo sodišče o stroških odločilo v skladu s 160. členom ZPP ali v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v primeru, ko tožnik (tretji) v izločitveni pravdi uspe, je ravnanje tretjega v izvršilnem postopku. Če ta ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe, pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, je o stroških treba odločiti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

Ustavitve izvršilnega postopka zaradi razloga, na katerega pravdni stranki nista imeli vpliva, ni mogoče šteti kot izpolnitve tožbenega zahtevka iz prvega odstavka 158. člena ZPP v postopku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Utrjeno stališče sodne prakse v tožbah zaradi nedopustnosti izvršbe, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče v predmetni zadevi, je, da gre za dejanski stan, ki se v bistvenih lastnostih ujema z izpolnitvijo zahtevka, tudi v primeru ravnanj tožene stranke v izvršilnem postopku, ki imajo za posledico dosego cilja, ki ga je tožeča stranka zasledovala s tožbenim zahtevkom zaradi nedopustnosti izvršbe. Tožena stranka se ne more razbremeniti plačila stroškov postopka s pojasnilom, da je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi plačila dolga dolžnika in ne iz razloga, ker bi priznala lastništvo tožeče stranke. Bistveno je, da je z njenim umikom predloga za izvršbo tožeča stranka dosegla cilj, ki ga je zasledovala s tožbo, to pa je nedopustnost izvršbe. Na pravilnost izpodbijane odločitve prav tako ne vpliva okoliščina, da je bila tožba vročena toženi stranki šele skupaj s sklepom o ustavitvi pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč s svojim nasprotovanjem ugovoru tretjega, ki ga je v izvršilnem postopku vložila tožeča stranka, tožeči stranki dala povod za tožbo.

Pravna teorija in sodna praksa v tovrstnih pravdah ugotavljata, da je uporaba 160. člena ZPP, glede na sedanjo ureditev, omejena predvsem na izvršilni postopek, v katerem se smiselno uporabljajo določbe ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

Pravda, ki teče zaradi spora o nedopustnosti izvršbe po napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča zaradi ugovora tretjega, nima povsem samostojnega življenja, ampak je že v svojem začetku vezana na razlog, zaradi katerega je bila sprožena, torej izvršilni postopek. V primeru ustavitve izvršilnega postopka ta razlog odpade, posledično pa tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo oziroma morebitno pravno sredstvo.

Navedbe, da so zarubljeni predmeti za tretjega predmeti posebne priljubljenosti, ki jih v primeru prodaje na javni dražbi ne bi mogel dobiti nazaj in nadomestiti, predstavljajo ustrezno trditveno podlago v zvezi z nastankom nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, vendar pa mora tretji v zvezi s takšnimi trditvami predlagati dokaze. Tretji ni niti trdil, da je upnik vedel, da je izvršitelj zarubil premičnino v lasti tretjega, prav tako v rubežnem in cenilnem zapisniku ni nikakršne izjave, da bi bila kakšna od zarubljenih premičnin v lasti tretjega. Tretji je svojo pravico na predmetu izvršbe dokazoval z računom, ki se je glasil ravno na dolžnika, zato upniku niti potem, ko je v izjavo prejel ugovor tretjega, ni bilo mogoče očitati, da je zagotovo vedel, da je premičnina dejansko v lasti tretjega.

Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Tožena stranka je res na koncu uspela. Res pa je po drugi strani tudi, da je bila tožba ob vložitvi utemeljena, po stališču prvostopenjskega sodišča vse dokler ni bilo zopet vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Položaj pa ni enak tistemu, ki ga ureja prvi odstavek 158. člena ZPP, ko je torej zahtevek med pravdo izpolnjen, tožeča stranka pa takoj za tem umakne tožbo. Tožeča stranka namreč tožbe tudi po tem, ko je bilo že vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ni umaknila. Drži tudi pritožbena trditev, da tožena stranka zahtevka ni izpolnila oz. ga ni izpolnila v celoti, le povzročila je to, da povoda za tožbo, ki je bil zaradi njenega ravnanja na začetku podan, sedaj več ni. Ker se torej obravnavani primer ne prilega nobenemu merilu za odločitev o stroških, je treba odločiti po smislu določb celotnega poglavja o stroških postopka: merilo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), povod za tožbo (157. člen ZPP in 160. člen ZPP), potrebnost stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP), krivda za nastanek stroškov (156. člen ZPP) ter merilo vseh okoliščin primera

Kljub obrazloženem ugovoru tožeče stranke kot tretjega v izvršilnem postopku, v katerem je lastništvo spornega vozila verjetno izkazala s prometnim dovoljenjem, ki se glasi nanjo, je tožena stranka kot upnik temu ugovoru nasprotovala. Glede na ureditev izvršilnega postopka tožeči stranki zato ni preostalo drugega, kot da je vložila predmetno tožbo, tožena stranka ni imela podlage za prepričanje, da na spornem vozilu ne obstajajo pravice drugih, zaradi česar odločanje o stroških pravdnega postopka po 160. členu ZPP ni utemeljeno.

O stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega in odgovorom upnika nanj je mogoče odločati šele po tem, ko je znan končni uspeh ugovora tretjega, torej ko se v pravdi odloči o zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet, oziroma če tretji pravde ne začne, ko izteče zakonski rok 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora. V primeru, ko upnik poleg glavnice terja tudi zakonske zamudne obresti in stroške, je kot vrednost spornega predmeta za pravilno odmero stroškov postopka treba vzeti samo vrednost glavnega zahtevka.

V saka stranka krije svoje stroške postopka, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih. Navedeno predstavlja izjemo od načela odgovornosti za stroške po uspehu v glavni stvari.