VSRS Sodba in sklep III Ips 42/2016

I. Revizija zoper sodbo se zavrne.

II. Revizija zoper sklep iz III. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje se zavrže.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 2.570,31 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo neplačanega dela končnega obračuna izvedenih del na objektu A., ki jih je izvedla na podlagi dveh gradbenih pogodb, sklenjenih s toženo stranko kot naročnikom. Ob vložitvi tožbe (3. 7. 2006) je zahtevala plačilo 547,228.543,27 SIT (2,283.544,25 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V teku pravde je tožeča stranka tožbeni zahtevek skrčila na plačilo 2,169.853,20 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2,283.544,25 EUR od vložitve tožbe do 4. 11. 2008 in od zneska 2,169.853,20 EUR od 5. 11. 2008 dalje.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki plačilo 35.707,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2006 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 12.205,16 EUR.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor presega znesek 18.222,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke in stranskega intervenienta na njeni strani zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe in odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Z isto odločbo je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbe tožeče stranke in stranskega intervennienta zoper tri sklepe prvostopenjskega sodišča (z dne 2. 2. 2012, 2. 4. 2012 in 11. 10. 2012) o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca in zoper sklep z dne 30.1.2013 o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice (III. točka izreka izpodbijane sodbe¹).

4Tožeča stranka in stranski intervenient v pravočasni reviziji izrecno zatrjujeta, da z revizijo izpodbijata sodbo sodišča druge stopnje tako v delu, s katerim je bila zavrnjena njuna pritožba zoper prvostopenjsko sodbo, kakor tudi v delu, s katerim je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sklepe z dne 2. 2. 2012, 2. 4. 2012, 11. 10. 2012 in 30. 1. 2013. Revidenta uveljavljata razloge bistvenih kršitev postopkovnih določb ter kršitev ustavnih pravic tožeče stranke in stranskega intervenienta ter napačno uporabo materialnega prava. Zatrjujeta tudi, da naj bi bilo v posledici postopkovnih kršitev in napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj ugodi reviziji tako, da izpodbijani del sodb sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh priglašenih stroškov celotnega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno temu predlagata, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom. Hkrati naj revizijsko sodišče spremeni odločitvi nižjih sodišč in ugodi zahtevam za izločitev sodnice ter sodnega izvedenca gradbene stroke.

5Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala Vrhovnemu sodišču, naj revizijo zoper sklep zavrže, zoper sodbo pa zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Glede dovoljenosti revizije

6Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17) zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je v I. in II. točki izreka pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper ta del odločitve sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

7Ni pa dovoljena revizija zoper tisti del odločitve sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi (III. točka izreka), ki po svoji naravi predstavlja sklep, s katerim je odločeno o pritožbah tožeče stranke in stranskega intervenienta na njeni strani zoper sklepe sodišča prve stopnje o procesnih vprašanjih postopka (izločitev sodnice in izvedenca). Revizijo je namreč dopustno vložiti zoper sklep sodišča druge stopnje le v primeru, da je bil s sklepom postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za takšen sklep, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu (III. točka revizije) zavrglo (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena in četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Relevantno dejansko stanje

8Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in so povezane z razlogi, uveljavljanimi v reviziji:

- Med pravdnima strankama sta bili sklenjeni dve gradbeni pogodbi z dne 25. 3. 2004 in 20. 5. 2004 ter trije aneksi k vsaki pogodbi (v nadaljevanju Pogodbi), katerih predmet je bila izgradnja gradbenega objekta A. V Pogodbah je tožeča stranka nastopala kot izvajalec, tožena stranka kot naročnik, medtem ko je kot glavni investitor nastopala Občina A. Po obeh Pogodbah je bila skupna cena določena v višini 994,885.465,74 SIT oziroma 4,151.538,48 EUR. Cena je bila določena na podlagi predračunskih količin del in po fiksnih cenah za enoto. S Pogodbama je bil dogovorjen rok izvedbe del do 1. 8. 2005.

- Dela na objektu so bila zaključena 5. 9. 2005, ko se je objekt tudi dejansko začelo uporabljati.

- 1. 12. 2005 je tožeča stranka izstavila končno situacijo v višini 968,504.849,91 SIT.

- Tožena stranka je 3. 2. 2006 končno situacijo potrdila do višine 942,679.298,86 SIT in tožečo stranko pozvala, naj izdela končni obračun.

- Naknadno je tožeča stranka izdelala novo obračunsko situacijo v višini 1.333,083.092,44 SIT, ki jo je tožena stranka zavrnila.

- Zaradi neodziva tožeče stranke je tožena stranka 24. 4. 2006 končni obračun izdelala sama in priznala tožeči stranki končno vrednost izvedenih del v višini 978,625.060,39 SIT.

- Po oceni izvedenca gradbene stroke je vrednost vseh izvedenih pogodbenih in dodatnih del na objektu brez popusta in 20 % DDV znašala 1.039,620.424,05 SIT. Od tega se nanaša znesek 934,162.133,13 SIT na pogodbena dela, 81,676.910,80 SIT na dodatna dela, znesek 23,781.380,12 SIT pa na razliko v ceni armature. Izračun je temeljil na količinah opravljenih del v gradbeni knjigi, ki jih je potrdil pooblaščeni nadzorni organ.

- Med pravdnima strankama je bil dogovorjen 18 % komercialni popust ter dodatni popust v višini 2,87 % za pogodbena dela in v višini 8 % za dodatna dela.

- Zaradi zamude z izvedbo del je tožena stranka (z ugovorom zmanjšanja terjatve) upravičeno uveljavljala pogodbeno kazen v višini 33,273.252,05 SIT.

- Skupaj z upoštevano pogodbeno kaznijo je tožena stranka obveznost že izpolnila v višini 978,625.060,39 SIT.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

Glede neupoštevanja trditev in dokazov tožeče stranke

9V obširni reviziji revidenta uveljavljata kot glavni revizijski očitek, povezan s postopkovnimi kršitvami sodišč prve in druge stopnje, da sodišči neutemeljeno nista upoštevali vseh trditev in dokaznih predlogov, ki jih je v postopku ponujala tožeča stranka. S tem naj bi bila kršena ustavna pravica do enakosti in enakopravnosti ter poštenega sojenja iz 14., 21. in 23. člena Ustave RS. Na ta način naj bi bila storjena bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi kršitev 285. člena ZPP.

10Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočna sodba sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Vrhovno sodišče se zato ni dolžno opredeljevati do tistih revizijskih navedb, ki pomenijo zgolj ponavljanje pritožbenih očitkov v zvezi s stališči sodišča prve stopnje v prvostopenjski sodbi. Sodišče druge stopnje se je do teh pritožbenih očitkov opredelilo (7. do 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče se bo zato opredelilo zgolj do tistih revizijskih navedb, s katerimi poskušata revidenta izpodbiti argumentacijo sodišča druge stopnje glede teh vprašanj.

11Sodišče prve stopnje je kot pravočasne upoštevalo zgolj trditve in dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 8. 5. 2008. Ni pa upoštevalo navedb tožeče stranke in ponujenih dokazov v nadaljnjih vlogah. Revidenta se v reviziji sklicujeta na neupuštevanje navedb v vlogah z dne 7. 5. 2010, 9. 6. 2011, 5. 7. 2011 in 8. 8. 2011. Revidenta pri tem izrecno izpostavljata, da bi sodišče moralo te navedbe šteti kot pravočasne ob upoštevanju naslednjih procesnih okoliščin:

- da upoštevanje tega gradiva ne bi pomenilo zavlačevanje postopka, saj je postopek iz razlogov na strani sodišča tako ali tako tekel nerazumno dolgo,

- da je sodišče prve stopnje v postopku izrecno priznalo, da tožeči stranki ni vročilo pretežnega dela dokaznega gradiva tožene stranke,

- da je sodišče ta del spisovnega gradiva najprej štelo za pravočasnega in izvajalo dokazni postopek z upoštevanjem le-tega, kasneje pa je zavzelo drugačno stališče.

12Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da uporaba procesnih pravil o prekluziji ni v dispoziciji niti strank niti sodišča. Ob tem, ko je tožena stranka prepoznost navedb tožeče stranke izrecno in pravočasno grajala, bi upoštevanje prepoznih navedb lahko pomenilo bistveno kršitev postopka. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje šele v kasnejši fazi postopka zavzelo (pravilno) stališče o učinku prekluzije, pomeni, da je samo preprečilo relativno bistveno kršitev postopka, s katero bi bila obremenjena sodba, če bi zavzelo drugačno stališče. Tudi Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah že zavzelo stališče, da pomeni upoštevanje prepoznih trditev in dokazov bistveno kršitev postopka², oziroma pritrdilo pravilnosti neupoštevanja prepoznih trditev.³

13Glede v reviziji zatrjevane pravočasnosti neupoštevanega spisovnega gradiva tožeče stranke v povezavi s procesnimi napakami sodišča pri vročanju procesnega gradiva tožene stranke tožeči stranki, tožeča stranka tudi v reviziji vztraja pri stališču, da se je do dokaznih predlogov tožene stranke lahko izjasnila šele potem, ko ji je sodišče 15. 7. 2011 vročilo vse priloge tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pri tem zavzelo pravilno stališče, da je vprašanje (ne)krivde glede navajanja novih dejstev in posledično predlaganja novih dokazov potrebno razlagati v povezavi s pravili prekluzije grajanja procesnih napak po določbi 286. b člena ZPP (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Revidenta s sklicevanjem na nevročitev dokaznih listin tožene stranke zatrjujeta okoliščine, ki naj bi pomenile bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za procesno kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi glede na določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP tožeča stranka morebitno pomanjkljivost pri vročanju morala uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Sodišče druge stopnje je pri tem zavzelo stališče, da bi tožeča stranka na pomanjkljivost pri vročanju morala opozoriti najkasneje na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2009. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da bi takšno opozorilo na pomanjkljivost v vročanju moralo biti konkretizirano z določno opredelitvijo, katere od dokaznih listin tožene stranke ji niso bile vročene, s čimer bi lahko utemeljila, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Da tožeča stranka zatrjevane postopkovne kršitve ni pravočasno grajala, izhaja tudi iz spisovnih podatkov, saj se je na nepravilnost v vročanju sklicevala šele v zaprosilu za vročitev listin z dne 27. 5. 2011.

14Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zgolj iz okoliščine, kako se je izvedenec seznanil z listinami v spisu, ni mogoče sklepati, da je bil del spisa izgubljen. Iz uradnega zaznamka v spisu z dne 16. 4. 2010 (list. št. 122) izhaja le ugotovitev, da se je pooblaščenec tožnika v telefonskem razgovoru skliceval, da po njegovi oceni izvedenec ne razpolaga z vsemi dokaznimi listinami. Sledi zaznamek sodnice, da izvedenec ni prevzel celotne dokumentacije spisa, ki se nahaja na vpisniku. Tudi v zaprosilu za vpogled spisa z dne 19. 4. 2010 se je tožeča stranka sklicevala zgolj, da izvedenec razpolaga le z delom spisa brez prilog. Iz uradnega zaznamka (ki ga je podpisal pooblaščenec tožeče stranke) z dne 21. 4. 2010 (list. št. 125) je nadalje razvidno, da je tega dne pooblaščenec tožeče stranke pregledal spis. Iz nadaljnjih uradnih zaznamkov v spisu z dne 5. 5. 2010, 10. 5. 2010 in 14. 5. 2010 (list. št. 126) izhaja, da izvedenec do 14. 5. 2010 še vedno ni prevzel prilog spisa. Iz tega izhaja, da je bil tudi (novi) pooblaščenec tožeče stranke s temi prilogami spisa seznanjen najkasneje ob pregledu spisa 21. 4. 2010. S tem je tudi odgovorjeno na revizijske očitke, s katerimi poskušata revidenta ovreči argumente sodišča druge stopnje o potrebni skrbnosti tožeče stranke pri odzivu na pravočasne vloge tožene stranke. Tudi ob zavzetem manj strogem stališču, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje, je tožeča stranka imela možnost opozoriti na nevročitev dokaznih listin tožene stranke najkasneje po pregledu spisa 21. 4. 2010. Takšno opozorilo, ki izhaja šele iz vloge z dne 27. 5. 2011, je zato sodišče druge stopnje pravilno štelo za prepozno.

15Neučinkovanja prekluzije uveljavljanja procesnih kršitev po 286. b členu ZPP tudi ni mogoče utemeljevati na postopanju sodišča, ko je s sklepom z dne 7. 6. 2011 (red. št. 91) očitno nekritično sledilo predlogu tožeče stranke in toženi stranki odredilo ponovno predložitev še enega izvoda vseh prilog k odgovoru na tožbo in k pripravljalnim vlogam (B1-B255), ki so bile nato vročene tožeči stranki. Vsaka stranka ima sicer pravico zahtevati prepis pravočasno predloženega spisovnega gradiva (prvi odstavek 150. člena ZPP). Ta pravica pa ne posega v pravila o prekluziji navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov po 286. členu ZPP. Pravilno je zato stališče sodišč prve in druge stopnje, da zgolj zaradi takšnega postopanja sodišča prve stopnje učinek prekluzije ni prenehal.

Glede opustitve materialnega procesnega vodstva

16Aktivna dolžnost sodišča pri usmerjanju pravde, kot je opredeljena v 285. členu ZPP, zagotavlja, da se stranke opredelijo do vseh pravno pomembnih dejstev za odločitev v sporu. Na ta način je strankam tudi zagotovljena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.⁴ V tem delu je obveznost zagotavljanja materialnega procesnega vodstva sodišča povezana tudi z vprašanjem učinkovanja prekluzije iz 286. člena ZPP. Odločilen je torej odgovor na vprašanje, ali je bilo do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo strankama razjasnjeno, katera so odločilna dejstva, na podlagi katerih bo sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem je potrebno upoštevati tudi že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank, kakor tudi da ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.⁵ Za presojo pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnilo pritožbene očitke o neustreznem materialnem procesnem vodstvu sodišča prve stopnje je odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

17Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na pogodbeno podlago zahtevka. Kot odločilna dejstva je zatrjevala, da so bila dela na objektu izvršena, pri čemer je vsa dodatna dela tožena stranka naročila in potrdila. Pri tem se je sklicevala na njeno rekapitulacijo končne situacije in analize izvedenih del. Hkrati pa je zatrjevala nepošteno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega ni upravičena do pogodbeno dogovorjenega popusta v višini 18 %.

18V odgovoru na tožbo je tožena stranka uveljavljala osnovni ugovor, da je tožeča stranka upravičena do plačila zgolj tistih opravljenih del, ki so potrjena v gradbeni knjigi. Sklicevala se je, da je vsa v gradbeni knjigi potrjena dela vključila v svoj končni obračun. Zatrjevala je, da je tožeča stranka v svojo spremenjeno končno situacijo vključila postavke, ki niso bile potrjene v gradbeni knjigi, do katerih glede na pogodbena določila ni upravičena. V prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2008 je tudi izrecno zatrdila, da ni naročila nobenih dodatnih del razen tistih, ki so potrjena v gradbeni knjigi.

19Tožeča stranka je v prvih dveh pripravljalnih vlogah s tem v zvezi poudarjala, da bo z izvedencem gradbene stroke možno ugotoviti, da je tožena stranka vsa izvedena dodatna dela naročila in se z njimi strinjala.

20Na prvem naroku za glavno obravnavo (8. 5. 2008) sta pravdni stranki vztrajali pri svojih navedbah in soglašali z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Obe stranki sta se sklicevali tudi na vpogled v gradbeno knjigo, pri čemer se je tožeča stranka sklicevala na originalne gradbene dnevnike in gradbeno knjigo, ki se nahaja pri njej. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da se kopija gradbenih dnevnikov in gradbene knjige nahaja v enem izvodu v spisu na vpisniku sodišča.

21Glede na jasno določilo 4. odstavka 7. člena Pogodb (da se bodo obračunavala zgolj dodatno izvedena dela, ki so vpisana v gradbeni dnevnik in potrjena s strani naročnikovega pooblaščenca in nadzornega inženirja), na katero sta se sklicevali obe pravdni stranki, je (pogodbeno) materialno pravo dajalo tožeči stranki podlago za plačilo dodatnih del samo v obsegu potrjenih dodatnih del v gradbeni knjigi. V tem delu bi ugotavljanje višine obveznosti tožene stranke terjalo zgolj ustrezen preizkus upoštevanja tako potrjenih del tožnika. Tožeča stranka bi glede na podane ugovore tožene stranke pogodbeno podlago za plačilo tudi drugih dodatnih del lahko utemeljevala le ob konkretiziranih navedbah, da tožena stranka in nadzorni organ posameznih naročenih in opravljenih dodatnih del neutemeljeno nista hotela potrditi v gradbeni knjigi. Takšnih konkretiziranih trditev tožeča stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala. Pri tem ni zadostno pavšalno sklicevanje tožnika, da naj bi se s pomočjo izvedenca ugotavljalo, da je tožena stranka vsa dodatna dela naročila in z njimi soglašala. Enako velja za revizijsko sklicevanje na izpostavljene dokazne predloge za vpogled v pogodbeno, gradbeno in obračunsko dokumentacijo (17. točka revizije).

22Vrhovno sodišče zato pritrjuje oceni sodišča druge stopnje o neutemeljenosti očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo 285. člen ZPP. Glede na podane ugovore tožene stranke je bil (oziroma bi moral biti) tožeči stranki povsem jasen okvir pravno relevantnih dejstev, ki jih bo sodišče moralo ugotavljati za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob takšnih trditvah sodišče ni bilo dolžno razpravljati o procesnem gradivu, saj je bilo povsem jasno, katera zatrjevana dejstva so sporna. Zahteva, da bi sodišče moralo v takšnem primeru tožečo stranko usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, da bi z zahtevkom lahko uspela, pa presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj bi to pomenilo poseg sodišča v načelo dispozitivnosti, ki je v sferi posameznih strank postopka. Zato izpodbijana sodba ni v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v odločbah Up-312/03, Up-130/04 in Up-688/05, na katere se sklicuje revizija. Zavrnitev takšnega revizijskega očitka zato dodatno potrjuje pravilnost sklepanja sodišč prve in druge stopnje, da so navedbe, ki jih je tožeča stranka podajala v vlogah po zamenjavi pooblaščenca,⁶ prepozne in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

23Na kršitev 285. člena ZPP se revizija neutemeljeno sklicuje tudi v povezavi s sklicevanjem sodišča druge stopnje v 25. točki obrazložitve sodbe o nekonkretiziranosti posameznih delov tožbenega zahtevka, kar naj bi že samo po sebi terjalo ustrezno materialno procesno vodstvo sodišča. Zaključek sodišča druge stopnje o nekonkretiziranosti tožbenega zahtevka je potrebno razumeti le v povezavi s povzetimi trditvami strank glede plačila dodatnih del. Ker tožeča stranka kljub jasnim ugovorom tožene stranke pravočasno ni podala trditvene podlage, s katero bi izkazala pogodbeni temelj za plačilo tudi del, ki niso bila potrjena s strani tožene stranke ali nadzornika, sodišče ni bilo dolžno pozivati tožnika h konkretizaciji višine tega dela zahtevka. Višino potrjenih dodatnih del pa je preizkušalo s pomočjo izvedenca.

Glede zatrjevane kršitve drugega odstavka 252. člena ZPP

24Revidenta se med drugim (9. točka revizije) sklicujeta tudi na kršitev drugega odstavka 252. člena ZPP. Ta določa, da se na zahtevo izvedenca lahko izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Vendar se pri tem zakon sklicuje tudi na določbo 7. člena ZPP, ki nalaga strankam postopka, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagajo dokaze za dokazovanje teh dejstev. Revizijski očitki v smeri kršitve določbe drugega odstavka 252. člena ZPP (ki so pri tem celo širši od pritožbenih očitkov v 4. točki pritožbe revidentov) so usmerjeni na sodišče prve stopnje. Tako ni jasno, kakšno procesno kršitev revidenta s tem v zvezi očitata sodišču druge stopnje v izpodbijani sodbi (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Na zgolj ponovljene pritožbene očitke v reviziji Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati.

Glede očitkov, da se kljub upoštevanju novih trditev in dokazov postopek ne bi zavlekel

25Revidenta se v tem delu (9. in 11. točka revizije) sklicujeta na intencijo zakonodajalca v 286. in 286. a členu ZPP, da se sme sodišče sklicevati na prekluzijo le, če bi se sicer postopek zavlekel. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je sicer res zavzela stališče, da je na prvi pogled striktna prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb od novele ZPP-D med drugim omehčana z določbo petega odstavka 286. a člena ZPP, kar terja presojo sodišča, ali dopustitev takšnih navedb ne bi zavlekla reševanja spora.⁷ Da sodišče prve stopnje takšne presoje ni opravilo ali da je napačna, bi revidenta morala uveljavljati že v pritožbi. Takšnih konkretiziranih očitkov relativne bistvene kršitve pravdnega postopka sodišča prve stopnje v pritožbi ni najti. Ker na takšne kršitve sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, so neutemeljeni očitki v reviziji, usmerjeni zoper sodišče druge stopnje, ki se do tega vprašanja v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pomeni (šele) revizijsko uveljavljanje procesne kršitve sodišča prve stopnje nedopustno preskakovanje pravnih sredstev.

26Ne glede na navedene razloge za neupoštevnost tovrstnih revizijskih očitkov pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka omilitve učinkov prekluzije ne bi mogla doseči zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da naj bi postopek pred sodiščem prve in druge stopnje tudi sicer nerazumno dolgo trajal.

Glede neizvedbe dokazov na narokih glavne obravnave 8. 5. 2008 ter 11. 6. 2009

27Neutemeljen je revizijski očitek o protispisnosti zaključkov sodišča druge stopnje v 20. točki obrazložitve, ki se nanašajo na izvajanje dokazov na narokih 8. 5. 2008 in 11. 6. 2009. Sodišče druge stopnje je v tem delu zgolj povzelo dokazni sklep, ki je razviden iz zapisnika o glavni obravnavi. Sklicevanje revizije na pomanjkljivosti v zapisniku o poteku naroka za glavno obravnavo pomeni zgolj zatrjevanje procesne napake prvostopenjskega sodišča, na čemer pa ni mogoče utemeljiti protispisnih zaključkov sodišča druge stopnje. Očitno poskuša tožeča stranka tudi na ta način zgolj uspeti s trditvami, da naj bi bil v času glavne obravnave del spisa izgubljen, za kar pa ni podlage v samem spisu. Iz zapisnika z dne 8. 5. 2008 namreč izhaja le ugotovitev, da se kopija gradbenih dnevnikov nahaja na vpisniku sodišča. V tem delu bi bilo mogoče zgolj pritrditi stališču, da sodišče na samem naroku ni moglo vpogledati v ta sklop dokaznih listin. Vendar na tem še ni mogoče utemeljevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve pravice do izjave. Vpogled v ta del dokaznih listin je bil namreč tožeči stranki omogočen tudi po prvem naroku za glavno obravnavo (pojasnjeno v 14. točki te obrazložitve). Vpogled v te dokazne listine je bil izrecno naložen tudi izvedencu gradbene stroke že s sklepom z dne 24. 8 2009, s sklepom z dne 18. 9. 2012 pa tudi vpogled v originale teh listin, ki se nahajajo pri tožeči stranki. Zato se je do vsebine te dokumentacije tožeča stranka lahko opredeljevala tudi med izdelavo izvedenskega mnenja. Uveljavljana kršitev pravice tožeče stranke do izjave zato ni podana.

Glede neučinkovanja prekluzije na ugovore tožene stranke o delnih plačilih

28Neupoštevno je sklicevanje v 21. točki revizije na protispisnost razlogov sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka ne ugovarjala po toženi stranki zatrjevanim delnim plačilom. S takšnim očitkom revidenta poskušata izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanih sodbah, kar pa je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede napačne uporabe materialnega prava

Glede ugotovljene vrednosti del

29Glede na obrazloženo utemeljitev o pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje pri upoštevanju prekluzije tožeče stranke pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov se tako izkažejo kot neutemeljeni revizijski očitki o nepravilni uporabi materialnega prava, ki so povezani z upoštevano vrednostjo opravljenih del tožeče stranke (točke 23 do 28 revizije). Po eni strani gre v tem delu za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, po drugi strani pa revidenta ta očitek temeljita na trditvah in navedbah v zvezi z upoštevanjem nepotrjenih del s strani tožene stranke, ki so bile podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo in jih sodišči prve in druge stopnje pravilno nista upoštevali.

Glede upoštevanja popustov

30Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o nepravilni uporabi materialnega prava glede upoštevanja v pogodbi dogovorjenih popustov. Pravilna je razlaga sodišča druge stopnje, da v Pogodbi ni podlage za razlago tožeče stranke, da je popust odvisen od obsega izvedenih del glede na pogodbeni predračun. Tožeča stranka se je pri tem sklicevala na zapisano vsebino pogodbe, ki predstavlja upoštevno materialno pravo. Določila 7. člena Pogodbe in točke 5.1.6. Kratkih določil za gradbene pogodbe po smernicah FIDIC zelena knjiga (prva izdaja 2002 - v nadaljevanju KDGP) so jasna (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in razlikujejo med vprašanjem urejanja tarife oziroma cene za enoto kot kalkulacijske osnove za izračun vrednosti posamezne vrste del (na katero se nanaša točka 5.1.6. KDGP) in postavko komercialnega popusta, ki je v 5. členu pogodbe dodana kot dodatna obračunska postavka pri izračunu pogodbene cene. Zato je pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da iz pogodbe ne izhaja odvisnost priznavanja dogovorjenega popusta od odstopanja dejansko izvedenih od količine prvotno predvidenih del.

Glede pogodbenega roka in pogodbene kazni

31Materialnopravno zmotno je stališče revidentov, da naj bi bila pravica do uveljavljanja pogodbene kazni izključena že v posledici ugotovljene dolžniške zamude tožene stranke v delu, s katerim je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom. Dolžniška zamuda tožene stranke izvira iz končnega obračuna del, sestavljenega po zaključku del, ki jih je izročila toženi stranki. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno odstopanje od sočasnosti izpolnitvenih obveznosti. S sklicevanjem na pravilo o sočasni izpolnitvi iz 101. člena OZ zato ni mogoče izključiti učinkov pogodbeno dogovorjene sankcije za zamudo v izpolnitvi tožeče stranke, ki je nastopila pred zapadlostjo obveznosti tožene stranke.

32Neupoštevni pa so revizijski očitki, ki se nanašajo na dejanske predpostavke upravičenja tožene stranke do pogodbene kazni, saj gre tudi v tem delu za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede upoštevanja delnih plačil

33Tudi v tem delu predstavljajo revizijske navedbe izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za dobesedni prepis pritožbenih navedb, do katerih se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo (49. do 51. točka izpodbijane sodbe). Revizija se s temi argumenti sploh ne sooči. Zato se Vrhovnemu sodišču ni potrebno opredeljevati do revizijskih očitkov, ki predstavljajo zgolj ponovljene pritožbene očitke sodišču prve stopnje.

O utemeljenosti revizije

34Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

35Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške revizijskega postopka. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) iz leta 2003 (prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS 37/2008) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena OT (Uradni list RS 76/2015)) in sicer nagrado za sestavo odgovora na revizijo (tretji odstavek tar. št. 21) v višini 4.500 točk, povečano za 2 % (13. člen OT). Glede na vrednost točke (0,459 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV znašajo potrebni stroški tožene stranke 2.570,31 EUR.

¹ Odločitev sodišča druge stopnje je v tem delu po naravi sklep in ne sodba.
² Sklepi III Ips 110/2009z dne 27. 11. 2009, III Ips 56/2011 z dne 21. 5. 2013 in III Ips 16/2010 z dne 22. 1. 2013.
³ Sodba III Ips 52/2013 z dne 11. 11. 2014.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča Up-312/03 z dne 15. 9. 2005.
⁵ Sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013 in sodba III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016.
⁶ Priglasitev pooblastila z dne 14. 1. 2010.
⁷ Sodba III Ips 25/2013 z dne 23. 5. 2014.