VSRS Sodba XI Ips 22400/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ugodil predlogu okrožnega državnega tožilca in zoper obdolžene R. B., M. B. in Z. B. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom 15. 9. 2017 zavrnilo pritožbi zagovornikov obdolženih Z. in M. B.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je zaradi kršitve zakona zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornica Z. B. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep kot neutemeljen odpravi, podrejeno pa, da ukrep pripora nadomesti z ukrepom hišnega pripora.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenila kot neutemeljeno. V zvezi z navedbami zagovornice, da obdolžencem ni bila dana možnost izjave o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora, pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča. Dvom obrambe o prištevnosti obdolženca ni okoliščina, ki bi preprečevala odreditev pripora. V preostalem pa vložnica podaja svojo oceno do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja se je o njem izjavila in ponovila svojo navedbo, da pri obdolžencu ni izkazan utemeljen sum, da bi storil očitani kaznivi dejanji. Poudarila je še, da gre pri obdolžencu za mlajšega polnoletnega, zaradi česar je pripor neprimeren ukrep.

B.

5V predmetni zadevi so bili 25. 5. 2017 obdolženec in njegova dva soobdolženca pridržani na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP. Naslednjega dne so bili privedeni k preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Ljubljani. Za vsakega od njih je bil izveden priporni narok po 204.a členu ZKP, na katerih je državni tožilec za vse tri vložil zahtevo za preiskavo in predlagal odreditev pripora iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je predlogom sledila in s sklepi 26. 5. 2017 zoper vsakega od treh obdolžencev odredila pripor. Zunajobravnavni senat je pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev zoper sklepe o odreditvi pripora dne 30. 5. 2017 zavrnil. Vrhovno sodišče je s sodbo 22. 6. 2017 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega Z. B.

6Okrožni državni tožilec je dne 20. 6. 2017 predlagal, da sodišče vsem trem obdolžencem podaljša pripor še za dva meseca. Zunajobravnavni senat je pomanjkljivo obrazložen tožilčev predlog s sklepom 23. 6. 2017 zavrnil. Vsi trije obdolženci so bili 25. 6. 2017 iz pripora izpuščeni.

7Okrožni državni tožilec je 28. 6. 2017 podal nov predlog za odreditev pripora za vse tri soobdolžence, ki pa ni bil vročen ne obdolžencu ne njegovi zagovornici. Preiskovalna sodnica se s tožilčevim predlogom ni strinjala, zato ga je na podlagi petega odstavka 202. člena ZKP poslala v odločitev zunajobravnavnemu senatu. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat 14. 7. 2017, kljub nestrinjanju preiskovalne sodnice, predlogu ugodil ter zoper obdolžence odredil pripor. Sklep o odreditvi pripora je bil vročen zagovornici obdolženega Z. B. dne 18. 9. 2017. Obdolženec je bil 14. 9. 2017 prijet in bil sprejet v pripor, 15. 9. 2017 pa mu je bil vročen sklep o odreditvi pripora. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom dne 15. 9. 2017 zavrnilo.

8Predmetna zahteva za varstvo zakonitosti je torej vložena zoper pravnomočen sklep o ponovni odreditvi pripora. Iz podatkov spisa izhaja, da je zunajobravnavni senat o ponovni odreditvi pripora odločal, ne da bi bil tožilčev predlog vročen obdolžencu ali njegovi zagovornici. Prav tako ni bil izveden priporni narok. Višje sodišče se je postavilo na stališče, da sodišču tožilčevega predloga ni bilo potrebno poslati obrambi, saj tega ZKP ne predvideva. Zakon predvideva, da se lahko obramba pred odločitvijo preiskovalnega sodnika o tožilčevem predlogu izjavi, ko je osumljenec priveden k preiskovalnemu sodniku (členi 203, 204 in 204.a ZKP). Obramba se lahko izjavi tudi o predlogu za podaljšanje pripora (drugi odstavek 205. člena ZKP) in o predlogu za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi (drugi odstavek 272. člena ZKP).

9Določba 204.a člena ZKP ureja le tiste situacije, ko je bila osumljencu že odvzeta prostost in ga je policija privedla k preiskovalnemu sodniku. Določba izrecno ne predpisuje, da bi bilo potrebno priporni narok opraviti tudi v primeru, ko obdolžencu s strani policije še ni bila vzeta prostost. Vendar to še ne pomeni, da se lahko pripor v primeru, ko obdolžencu prostost prehodno še ni bila odvzeta, odredi, ne da bi bilo opravljeno to procesno dejanje. Sodišče mora tudi v takem primeru v skladu z načelom kontradiktornosti, zaradi zagotavljanja dejanske enakosti orožij, ravnati tako, da bo pred odločanjem o utemeljenosti tožilčevega predloga slišalo argumente obeh strank. Nobene vsebinske podlage namreč ni, da bi bil tisti obdolženec, ki so mu organi na podlagi 1. odstavka 157. člena ZKP odvzeli prostost in ga privedli preiskovalnemu sodniku, glede možnosti izjaviti se o očitkih nasprotne strani, v boljšem položaju od tistega, ki mu v času, ko je državni tožilec predlagal odreditev pripora, prostost še ni bila odvzeta.¹ Pri odreditvi (ali podaljšanju) pripora so namreč obdolžencu na podlagi 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) zagotovljene pravice v enakem obsegu, kot jih ima v postopku nasprotna stranka, tj. državni tožilec. Na podlagi 29. člena Ustave ima obdolženec tudi v pripornem postopku pravico biti slišan in pravico do dokazovanja, da pogoji za odreditev pripora niso podani. Da bi bilo to mogoče, mu mora biti dana tudi možnost, seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki ga obremenjujejo.²

10Vendar mora v primeru, da konkradiktornost postopka ni bila zagotovljena, v pravnih sredstvih zoper odločbo, s katero je bil pripor odrejen, obramba vsaj na nivoju verjetne izkazanosti navesti konkretne okoliščine, ki bi lahko, če bi jih lahko uveljavljal na pripornem naroku, privedle do tega, da pripor ne bi bil odrejen.³ Izkazati mora, da je pomanjkanje kontradiktornosti preraslo v bistveno kršitev kazenskega postopka, ki bi narekovala razveljavitev sodbe⁴, in sicer v pritožbenem postopku na podlagi 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa na podlagi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata ni podala nobenih trditev, s katerimi bi sklepu oporekala po vsebini. Povedano drugače, navedla ni niti ene okoliščine, zaradi katere, po njenem mnenju, pripor ne bi smel biti odrejen. V pritožbi zoper sklep ni izpodbijala ne obstoja utemeljenega suma, ne izpolnjenosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, niti ni navajala razlogov, zakaj po njenem stališču pripor ni neogibno potreben. Zagovornica je v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer oporekala obstoju utemeljenega suma, opozarjala na domnevno obdolženčevo neprištevnost, izpostavila pa je tudi, da gre za mlajšega polnoletnika, za katerega ukrep pripora ni primeren. Ker sklep zunajobravnavnega senata v tem pogledu ni bil izpodbijan že v pritožbi, se na te okoliščine zaradi materialne neizčrpanosti zagovornica ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP). Ob tem se izkaže, da zagovornici ni uspelo, niti na ravni verjetnosti, izkazati, da je zaradi nevročenega tožilčevega predloga oziroma neizvedbe pripornega naroka, sklep o odreditvi pripora nezakonit.

11Ta okoliščina se za posebej relevantno izkaže v predmetni zadevi, kjer je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper sklep o ponovni odreditvi pripora. Prvič je bil pripor odrejen po privedbi pridržanega obdolženca preiskovalni sodnici, ki je izvedla priporni narok. Na naroku je bil obdolženec zaslišan, državni tožilec pa je na njem obrazložil svoj predlog za odreditev pripora, o katerem sta se izrekla tako obdolženec kot njegova zagovornica. Predlog za ponovno odreditev pripora pa se vsebinsko sklicuje na praktično enake razloge, ki jih je tožilec navajal že ob prvem predlogu za odreditev pripora in o katerih se je obramba že izjavila. Glede na to in ob dejstvu, da v pritožbi zoper sklep o ponovni odreditvi vložnica ni niti nakazala okoliščin, zaradi katerih po njenem mnenju pripor ne bi smel biti ponovno odrejen, se izkaže, da vložnica s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Sodba I Ips 51/2001 z dne 5. 3. 2001.
² Odločba Ustavnega sodišča U-I-18/93 z dne 14. 4. 1996.
³ Na to je Ustavno sodišče opozorilo v odločbi Up-763/03-16 z dne 8. 4. 2004, v kateri se je sicer načelno postavilo na stališče, da je potrebno pri odreditvi pripora zagotoviti kontradiktornost postopka.
⁴ Sodba I Ips 76/2005 z dne 24. 3. 2005.