VSL Sodba in sklep I Cpg 987/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 509.105,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2014 dalje do plačila" (A/I. točka izreka prvostopenjske odločbe).

V zvezi z delom, ki glasi:

"1. Ugotovi se, da od dne 28. 9. 2012 dalje terjatev tožene stranke do tožeče stranke po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 ni več obstajala do višine 497.040,00 EUR, temveč le še v višini 12.000,00 EUR, dne 2. 10. 2012 pa je prenehala v celoti in od tedaj dalje ni več obstajala."

pa je sklenilo, da se tožba zavrže (B/II. točka izreka prvostopenjske odločbe).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 6.353,15 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (C/III. točka izreka prvostopenjske odločbe).

2Zoper citirano odločitev je iz razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je tožeča stranka zahtevala še povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

O sporu (med strankama nesporno dejansko stanje ter njuni zahtevki in ugovori)

5Med pravdnima strankama je nesporen naslednji potek dogodkov:

- tožena stranka, družba T. d.o.o., v stečaju od dne 9. 4. 2015, je imela na podlagi računa št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 terjatev zoper tožečo stranko, družbo A. d.o.o., v višini 509.040,00 EUR (in z zapadlostjo dne 27. 9. 2012) iz naslova opravljenih del po podjemni pogodbi B6 TEŠ-B6/UI-01/11;

- tožeča stranka je dne 29. 8. 2012 prejela zahtevek družbe B. d.o.o., s katerim je kot podizvajalec tožene stranke po 631. členu Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju OZ) zahtevala, da se ji iz vsote, ki jo je tožeča stranka dolgovala toženi stranki (po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012), izplača 497.040,00 EUR (kolikor je njej dolgovala tožena stranka na podlagi njunega podizvajalskega pogodbenega razmerja po računu št. 017/12 z dne 28. 8. 2012 in z zapadlostjo dne 27. 9. 2012) - v tej pravdi udeleženi subjekti so bili torej v odnosu naročnik (tožnica) - glavni izvajalec (toženka) - podizvajalec (stranski intervenient);

- dne 19. 9. 2012 je Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) izdala sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika (tožene stranke) št. DT 42914-6890/2012-1 08-3111-08, s katerim je zarubila denarno terjatev v višini 509.040,00 EUR, ki jo je imela tožena stranka zoper tožečo stranko na podlagi računa št. 210/12 z dne 28. 8. 2012, tožeči stranki pa v plačilo naložila zarubljeni znesek dolga v višini 509.040,00 EUR na prehodni podračun MF DURS;

- sklep z dne 19. 9. 2012 je bil tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku vročen 21. 9. 2012;

- zoper sklep o davčni izvršbi tožeča stranka ni vložila ugovora³, niti ni dolga (kot ji je bilo s sklepom naloženo) DURS-u plačala;

- tožeča stranka je dne 2. 10. 2012 na račun podizvajalca (B., d.o.o.) plačala zahtevanih 497.040,00 EUR, razliko do 509.040,00 EUR (po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012), tj. 12.000,00 EUR, pa družbi T., d.o.o.;

- 9. 10. 2012 je DURS izdal odločbo št. DT 42914-6890/2012-2 08-3111-08, s katero je tožeči stranki na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naložil v plačilo znesek v višini 509.040,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od dneva vročitve, tj. v 15 dneh od 31. 10. 2012;

- na podlagi sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42914-6890/2012-3 08-3111-08 z dne 14. 4. 2014 je DURS dne 17. 4. 2014 zarubil denarna sredstva tožeče stranke v višini 509.040,00 EUR.

6Ob takšnem stanju stvari pa je tožeča stranka zatrjevala, da je s plačilom davčnega dolga dne 17. 4. 2014 ponovno oziroma že drugič poravnala terjatev, ki je izvirala iz računa št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 in se je nanašala na (ena sama) dela, ki so bila opravljena po Pogodbi št. B6 TEŠ-B6/UI-01/11 ter v tem prepoznala neupravičeno obogatitev tožene stranke (prim. list. št. 4). Prvič - dne 2. 10. 2012 - je namreč terjatev izpolnila zakonitima upravičencema⁴, drugič - dne 17. 4. 2014 - pa je na podlagi odločbe DURS plačala ne glede na to, da tožena stranka do tožeče stranke ni imela več nobene terjatve (zaradi zakonite cesije in plačila 12.000,00 EUR). S tem je bil po njenih navedbah izpolnjen zakonski dejanski stan 197. člena OZ⁵. Njeno plačilo davčnega dolga, ki ga je bila po zakonu dolžna plačati tožena stranka, ima v smislu prvega odstavka 190. člena OZ naravo neupravičeno pridobljene koristi te družbe na račun prikrajšanja tožeče stranke. Tožeča stranka je plačala iz svojih sredstev dolg tožene stranke, s čimer je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja v korist tožene stranke.

7Tožbeni zahtevek je tako oblikovala na način, da je zahtevala (v 1. točki) ugotovitev, da od dne 28. 9. 2012 dalje terjatev tožene stranke do tožeče stranke po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 ni več obstajala do višine 497.040,00 EUR, temveč le še v višini 12.000,00 EUR, dne 2. 10. 2012 pa je prenehala v celoti in od tedaj dalje ni več obstajala, (v 2. točki) da ji tožena stranka plača 509.040,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, (v 3. točki pa) povrnitev stroškov pravdnega postopka. Pri tem je pravni interes za ugotovitveno tožbo utemeljevala s tem, da v davčnem postopku o vprašanju obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke po podjemni pogodbi ni bilo odločeno z učinkom pravnomočnosti in da bo zato šele na podlagi ugotovitve, kot je opisana v točki 1 tožbenega zahtevka, v tem gospodarskem sporu, lahko dosegla obnovo davčnega postopka na podlagi 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku⁶ (v nadaljevanju ZUP).

8Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 9. 4. 2015 se je nad toženo stranko začel stečajni postopek. Tožeča stranka je v stečajnem postopku prijavila svojo terjatev, ki je predmet predmetnega spora, stečajni upravitelj pa jo je prerekal (ker je v teku postopek VII Pg 2162/2014). Tožbeni zahtevek je v 2. točki izreka sodišče prve stopnje zato na podlagi četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP prilagodilo tako, da se zahteva ugotovitev obstoja upnikove terjatve ("Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 509.105,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2014 dalje do plačila.").

9Tožena stranka se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni upirala navedbam tožeče stranke v zvezi z izpolnjenostjo pogojev po 631. členu OZ. Ni se upirala trditvi, da so se pogoji po 631. členu OZ izpolnili na dan 27. 9. 2012. Trdila je le, da je tožeča stranka s tem, ko je prezrla vnaprejšnje opozorilo davčnega organa o rubežu te iste terjatve in je vseeno izvedla plačilo istega zneska brez pridržka povratnega plačila, izgubila možnost terjati nazaj. Zahtevek po 190. členu OZ oziroma na temelju neupravičene pridobitve po njenem mnenju ni utemeljen, ker je tožeča stranka dne 2. 10. 2012 plačala, čeprav je vedela, da ji bo enak znesek še enkrat izterjan v davčnem postopku in si ni pridržala pravice zahtevati nazaj.

10Kako je ob takih trditvah strank odločilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v 1. točki te obrazložitve. Razloge za takšno odločitev pa z obravnavano pritožbo (po sklopih) izpodbija tožeča stranka.

Glede učinkov sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika

11Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je zaradi rubeža terjatve (po sklepu o davčni izvršbi z dne 19. 9. 2012), dolžniško upniško razmerje po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 ugasnilo dne 21. 9. 2012, ko je bil sklep vročen tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku. Zaradi rubeža terjatve je po stališču prvostopenjskega sodišča dolg A. d.o.o. do T. d.o.o. (oziroma do njegovih podizvajalcev) ugasnil dne 21. 9. 2012. Zarubljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke je ugasnila z vročitvijo sklepa o rubežu. Plačila, ki jih je tožeča stranka izvedla dne 21. 9. 2012 ali kasneje, niso bila plačila terjatve po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 v znesku 509.040,00 EUR (prim. 10., 11., 19. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

12Pritožnica se takšnemu razlogovanju upira. Navaja, da sklep o davčni izvršbi ni imel nikakršnega vpliva na obstoj izvajalske terjatve tožene stranke (tj. terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova opravljenih del po računu št. 210/12) in na subjektiviteto njenega upnika. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS: sodba III Ips 104/2008 z dne 15. 11. 2011.

13V tej gre sicer za vprašanje obstoja aktivne (procesne) legitimacije davčnega dolžnika za vložitev tožbe zaradi plačila terjatev, ki so bile predmet rubeža v davčni izvršbi. Vrhovno sodišče poudarja, da je rubež procesno dejanje v (davčnem) izvršilnem postopku, ki služi zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati z zarubljenimi terjatvami. Po njegovem stališču je smisel tega pravila, da se prepreči takšno dolžnikovo razpolaganje, ki bi onemogočilo prednostno poplačilo njegove davčne obveznosti. ZDavP v 53. členu⁷ določa, da se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Drugače kot pri sodni izvršbi, pri kateri se izvršba na denarno terjatev dolžnika opravlja z rubežem in prenosom terjatve (104. člena ZIZ), citirano določilo ZDavP ne omogoča zaključka, da bi tudi pri prisilni izterjavi davčnega dolga prišlo do prenosa terjatve dolžnika na DURS. Imetnik terjatve, čeprav je le-ta zarubljena, ostaja davčni dolžnik, medtem ko ima davčni organ direktno zakonsko podlago za izterjavo dolžnikove terjatve v svojo korist, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, in ne vloži pravočasnega ugovora zoper sklep o prisilni izterjavi davčne obveznosti (56. člen ZDavP).

14Kaj to pomeni za zarubljeno terjatev iz naslova opravljenih del po podjemni pogodbi B6 TEŠ-B6/UI-01/11 (kot izhaja iz računa št. 210/12), je načeloma torej jasno. Z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni (kar avtomatično) ugasnila. Tudi upnik omenjene terjatve je bil po vročitvi sklepa o davčni izvršbi še vedno T., d.o.o. oziroma tožena stranka. Strinjati se je zato s pritožnico (2.18 točka pritožbe), da rubež denarne terjatve davčnega dolžnika ni povzročil spremembe upnika terjatve, temveč je upnik te terjatve, ki je bila predmet rubeža, še naprej ostajal davčni dolžnik⁸. Terjatev tožene stranke do tožeče stranke zaradi izdaje in vročitve sklepa o davčni izvršbi ni prenehala (davčnemu dolžniku je bilo le prepovedano razpolaganje z njo). Kljub takšnemu materialnopravnemu izhodišču pa - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - tožeča stranka v tem pritožbenem postopku drugačne odločitve, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, ne more doseči. Vprašanja, ali je bila tožeča stranka dne 2. 10. 2012 dolžna izpolniti podizvajalcu, pritožbeno sodišče po smislu ni rešilo drugače, kot prvostopenjsko sodišče.

15Tožeča stranka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvega odstavka 190. člena ter 197. člena OZ) od tožene stranke zahteva vrnitev tistega, kar je bilo plačano dne 17. 4. 2014 (na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 14. 4. 2014), oziroma - po ustrezni prilagoditvi - ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 509.105,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2014 dalje do plačila. Hkrati zahteva ugotovitev, da od dne 28. 9. 2012 dalje terjatev tožene stranke do tožeče stranke po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 ni več obstajala v višini 497.040,00 EUR, temveč le še v višini 12.000,00 EUR, dne 2. 10. 2012 pa je prenehala v celoti in od tedaj dalje ni več obstajala (za kar mora prvenstveno izkazati pravni interes). V tem postopku je zato potrebno odgovoriti na naslednji dve ključni vprašanji: (1) ali je tožeča stranka izkazala pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe in (2) ali je po materialnem pravu mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bila tožena stranka z izplačilom dne 17. 4. 2014 brez pravne podlage neupravičeno obogatena.

Glede pravnega interesa

16Tožeča stranke je pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe⁹ temeljila na obnovitvenem razlogu iz 4. točke 260. člena ZUP, ki se glasi: "Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil".

17Po presoji pritožbenega sodišča (sicer iz drugih razlogov, kot jih je ponudilo prvostopenjsko sodišče) pa tega ni izkazala. Očitno je namreč, da se mora za obnovo postopka odločba organa, ki je vodil postopek (v tem primeru odločba DURS-a), opirati na predhodno vprašanje. Ker tožeča stranka v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika (davčnega dolžnika oziroma tožene stranke) ni vložila ugovora iz 174. člena ZDavP-2¹⁰, čeprav je neposredno zahtevo podizvajalca prejela že dne 29. 8. 2012, pa odločanja o predhodnem vprašanju ni sprožila. Tožeča stranka je ob vročitvi ji sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, ki je izvirala iz računa št. 210/12 z dne 28. 8. 2012, ostala neaktivna. Davčnemu organu zaradi opustitve vložitve ugovora tako ni sporočila, da je po njenem mnenju zarubljena terjatev v razmerju do davčnega dolžnika sporna. Nesoglasje tretje osebe (tožeče stranke kot dolžnikovega dolžnika), da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika, ta namreč izrazi z vloženim ugovorom zoper sklep iz 173. člena ZdavP-2 (primerjaj obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča U-I-6/13 - točka 16). Svojega zamujenega dejanja v davčnem postopku zato ne more sanirati z vložitvijo ugotovitvene tožbe v pravdnem postopku.

18Izkaže se torej, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v točki B/II. pravilna. Sklep o zavrženju tožbe na ugotovitev, da od dne 28. 9. 2012 dalje terjatev tožene stranke do tožeče stranke po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 ni več obstajala do višini 497.040,00 EUR, temveč le še v višini 12.000,00 EUR, dne 2. 10. 2012 pa je prenehala v celoti in od tedaj dalje ni več obstajala, je pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper točko B/II. izreka odločbe sodišče prve stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Kljub temu, da sodišče prve stopnje v uvodu odločbe z dne 21. 4. 2016 ni zapisalo, da gre za sodbo in sklep, odločitev iz omenjene točke izreka po svoji vsebini predstavlja namreč sklep.

Glede uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom na temelju neupravičene pridobitve

19Kot že pojasnjeno, je tožeča stranka neupravičeno obogatitev tožene stranke (in hkrati svoje prikrajšanje) prepoznala v izplačilu DURS-u dne 17. 4. 2014. Plačilo, ki ga je opravila na dan 2. 10. 2012, je po njenem mnenju imelo veljaven pravni temelj v pravilu iz 631. člena OZ. Ker se je toženkin podizvajalec (tj. stranski intervenient) dne 29. 8. 2012 z neposrednim zahtevkom obrnil nanjo, zahteval, da mu iz vsote, ki jo je tožeča stranka dolgovala toženi stranki (po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012), izplača 497.040,00 EUR in ker so se dne 27. 9. 2012 izpolnili tudi ostali pogoji, ki jih določa 631. člen OZ, je namreč od tega dne dalje morala izpolniti njemu (in sicer ne glede na to, da ji je bil dne 21. 9. 2012 že vročen sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, saj je šlo zgolj za ukrep administrativne narave). Vsled plačila dne 2. 10. 2012 (ko je na račun podizvajalca B. d.o.o. plačala zahtevanih 497.040,00 EUR, razliko do 509.040,00 EUR po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 pa toženi stranki) tako tožeča stranka tudi ni menila, da je tožena stranka obogatena - plačilo za dela po podjemni pogodbi je bila zaradi učinkovanja določbe 631. člena OZ dolžna poravnati podizvajalcu in to je tudi storila, s tem pa je po njenem prepričanju prenehala terjatev, ki jo je imela tožena stranka do nje na podlagi računa št. 210/12 (zaradi česar za izterjavo v davčnem postopku ni bilo več osnove). Te izpolnitve tožeča stranka v tem postopku tudi ni zahtevala nazaj. Obogatitev tožene stranke glede na navedbe tožeče stranke v tem trenutku ni nastopila (do te je prišlo šele dne 17. 4. 2014).

20Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v tem postopku pravilno presojalo (tudi), ali izpolnitev v skupnem znesku 509.040,00 EUR z dne 2. 10. 2012 predstavlja obogatitev tožene stranke brez pravnega temelja. S tem je namreč odgovorilo na navedbe tožene stranke, saj se je slednja zahtevku upirala na način, da tožeča stranka plačanega zneska ni upravičena terjati nazaj, 1. ker je plačala, čeprav je zaradi vročitve sklepa o davčni izvršbi dne 21. 9. 2012 vedela (ker ji je bilo naloženo, da mora ta isti znesek plačati DURS-u za poplačilo davkov tožene stranke), da bo to od nje še enkrat izterjano v davčnem postopku, in 2. ker pred ali ob izpolnitvi obveznosti tožene stranke njenemu podizvajalcu ni izrazila izrecne pisne namere, da bo v primeru, če bo isti znesek od nje izterjan še enkrat, zahtevala ta denar nazaj.

21Pri tem pa je ocenilo, da je bila zaradi vročitve sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožeča stranka seznanjena s tem, da je bil njen dolg po računu št. 210/12 zarubljen in da se je zaradi tega tudi zavedala, da je terjatev v razmerju do izdajatelja računa (tožene stranke) in njegovih podizvajalcev ugasnila. Zapisalo je tudi, da je tožeča stranka vedela, da vsako plačevanje dolga po računu št. 210/12 pomeni plačevanje nečesa, kar sploh ni dolžna plačati ter uporabilo določbo 191. člena OZ.¹¹ Po stališču prvostopenjskega sodišča je bilo torej izplačilo dne 2. 10. 2012 dejansko brez pravnega temelja, le da uporabe 190. člena OZ ni utemeljevalo.

22Tudi to presojo pritožnica graja. Trdi, da je sodišče prve stopnje storilo nekatere bistvene napake. Učinkom sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 9. 2012 je pripisalo napačen pomen, napačno je sklepalo o vedenju tožeče stranke, da izpolnjuje nekaj, kar ni dolžna, poleg tega pa je tudi materialno pravo zmotno uporabilo.

23S tovrstnimi očitki se pritožbeno sodišče strinja le delno. Tožeča stranka sicer pravilno poudarja, da z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni ugasnila in da je bil upnik terjatve po računu št. 210/12 (po vročitvi sklepa o davčni izvršbi) še vedno T. d.o.o.. Kljub temu pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je bil omenjeni sklep z dne 19. 9. 2012 brez vsakršnih učinkov na terjatev tožene stranke iz računa št. 210/12. V sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika je bilo namreč navedeno, da se A. d.o.o. naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 509.040,00 EUR na prehodni podračun MF DURS. Na podlagi vročitve omenjenega sklepa dne 21. 9. 2012 tako terjatev tožene stranke res ni prenehala, a po oceni pritožbenega sodišča jo je bilo (z vidika tožeče stranke) mogoče izpolniti le na način, da znesek v višini 509.040,00 EUR plača DURS-u. To pa ne glede na to, da je po tem datumu - kot sama trdi - prišlo do učinkovanja določbe 631. člena OZ. Dne 2. 10. 2012 pa je tožnica plačala podizvajalcu tožene stranke, ker je bila prepričana (tako trdi), da je dne 27. 9. 2012 prišlo do učinkovanja 631. člena OZ in da mora izpolniti njemu, čeprav ji je bilo s sklepom z dne 19. 9. 2012 naloženo, da mora dolg iz podjemne pogodbe izpolniti na način, da plača DURS-u.

24Čeprav bi po vsem povedanem torej lahko rekli, da je bila v zmoti glede obstoja dolga¹² in se ni zavedla, da ni dolžna plačati podizvajalcu (ker je napačno presodila učinke sklepa o davčni izvršbi)¹³, pa tožeča stranka v tej pravdi ne more uspeti. V tem postopku namreč - kot je bilo že večkrat poudarjeno - ne zahteva nazaj tistega, kar je plačala 2. 10. 2012 (zaradi česar tudi ni pomembno, ali je tega dne plačala, da bi se izognila sili in ali si je pridržala pravico zahtevati nazaj). Vtožuje tisto, kar ji je bilo z računa odtegnjeno dne 17. 4. 2014, ko je DURS posegel na njena denarna sredstva zaradi poplačila davčnega dolga tožene stranke, zaradi česar se je potrebno opredeliti še do tega (zahtevka).

25V zvezi s tem pa pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ga je obravnavalo kot klasični obogatitveni zahtevek po 190. in 191. členu OZ, namesto da bi sledilo tožbeni naraciji ter presojalo le, ali je izpolnjen zakonski pogoj za ugoditev verzijskemu zahtevku tožeče stranke na temelju 197. člena OZ, tj. ali je bila obveznost tožene stranke do DURS-a, za katero je tožeča stranka v aprilu 2014 prisilno potrošila svoja sredstva v višini 509.106,00 EUR, utemeljena na zakonu ali ne. Po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno.

26Drži sicer, da je pravilo, določeno v 197. členu OZ¹⁴, mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuji dolg, ali ne, a po presoji pritožbenega sodišča pod zakonski dejanski stan omenjene določbe (že) 'plačila' z dne 17. 4. 2014 ni mogoče subsumirati. Kot navaja tožeča stranka in je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, so bila namreč denarna sredstva tožeče stranke v aprilu 2014 s strani DURS-a zarubljena¹⁵. Tožeča stranka teh sredstev ni 'potrošila za toženo stranko', temveč so ji bila ta sredstva prisilno odtegnjena iz njenega bančnega računa (ker tožeča stranka v zvezi z zarubljeno terjatvijo ni ugovarjala, da dolžniku ni dolžna). V 197. členu OZ zato po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni videti podlage za ugoditev obravnavanemu zahtevku.

27Poleg tega morajo biti pri uporabi navedene določbe izpolnjeni tudi splošni pogoji po prvem odstavku 190. člena OZ: - odsotnost pravnega temelja, - obogatitev, - prikrajšanje na škodo drugega, - vzročna zveza med tema dvema elementoma in - odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje.

28Teh pa po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni ustrezno utemeljila. Tožeča stranka je v postopku sama navajala, da ugovora zoper sklep o izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika (tj. tožene stranke) ni vložila.¹⁶ Ko ji je bil vročen sklep o rubežu denarne terjatve tožene stranke, torej ni ugovarjala, da dolžniku ni dolžna in da zato ni podlage za izterjavo te terjatve od nje. Imetnik terjatve, čeprav je bila le-ta zarubljena, je (kot pritožnica ves čas uveljavlja, sicer res) ostal davčni dolžnik, a ker dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu, s katerim je bila odrejena prisilna izterjava, in ni vložil pravočasnega ugovora zoper sklep o prisilni izterjavi davčne obveznosti, je imel davčni organ direktno zakonsko podlago za izterjavo dolžnikove terjatve v svojo korist. Poplačilo davčnega dolga terjane stranke v davčnem postopku torej ni bilo brez pravnega temelja.

29Izkaže se torej, da tožeča stranka na temelju 197. člena OZ zneska v višini 509.105,00 EUR (509.040,00 EUR + izvršilni stroški v višini 65,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje do plačila ne more zahtevati nazaj. Ker tak zahtevek ni utemeljen, pa ne more biti niti ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 509.105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje do plačila.

30S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe v zvezi z zahtevkoma tožeče stranke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

31Pritožbene navedbe torej niso utemeljene in pri preizkusu izpodbijane odločbe ni najti razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

32Pri tem pa je pritožbeno sodišče odločilo še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17).
² Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US.
³ Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V svojem ugovoru dolžnikov dolžnik lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Tako prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2, ki je veljal v času vročitve omenjenega sklepa tožeči stranki.
⁴ Zaradi učinkovanja določbe 631. člena OZ.
⁵ Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.
⁶ Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13.
⁷ 173. člen ZDavP-2, ki je relevanten v obravnavanem primeru, smiselno enako določa, da se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.
⁸ O čemer je mogoče sklepati tudi na podlagi jezikovne razlage 3. točke sklepa o davčni izvršbi, ko je bilo davčnemu dolžniku prepovedano razpolaganje s terjatvijo. Če mu je bilo namreč prepovedano razpolagati s terjatvijo, to pomeni, da je bila terjatev še vedno njegova oziroma, da je bil davčni dolžnik še vedno njen upnik.
⁹ Da od dne 28. 9. 2012 dalje terjatev tožene stranke do tožeče stranke po računu št. 210/12 z dne 28. 8. 2012 ni več obstajala do višini 497.040,00 EUR, temveč le še v višini 12.000,00 EUR, dne 2. 10. 2012 pa je prenehala v celoti in od tedaj dalje ni več obstajala.
¹⁰ V svojem ugovoru dolžnikov dolžnik lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.
¹¹ Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevani nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
¹² Kar je pogoj za uspešno uveljavljenja kondikcijskega zahtevka.
¹³ V zvezi s čimer prič ni potrebno zasliševati, saj to izhaja že iz njenih trditev.
¹⁴ Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.
¹⁵ Pri čemer je sicer res, da je šlo za davčni dolg tožene stranke oziroma za obveznost tožene stranke, ki bi jo bila ta dolžna plačati na podlagi zakona.
¹⁶ Pri čemer pa je hkrati trdila tudi, da je najpozneje od dne 14. 9. 2012 dalje štela za svojega edinega upnika družbo B., d.o.o. in ne več tožene stranke (prim. navedbe na list. št. 60).