175. člen ZDavP-2

Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tožeči stranki poslalo poziv s konkretno določenim rokom 30 dni za podajo dodatnih navedb in dokaznih predlogov, z opozorilom, da kasnejše vloge sodišče v skladu z 286.a členom ZPP ne bo upoštevalo. Nato je na predlog tožeče stranke rok za vložitev omenjene pripravljalne vloge še enkrat podaljšalo za dodatnih 30 dni. Ker tožeča stranka pripravljalne vloge tudi v novo določenem roku 30 dni ni predložila, temveč jo je predložila šele na prvem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je bila prepozna. (Smiselna) uporaba ZIZ v primeru davčne izvršbe na denarno terjatev ne pride v poštev. Tožena stranka z davčno izvršbo na dolžnikovi denarni terjatvi ne more pridobiti zastavne pravice.

Stranki se lahko dogovorita, naj s pobotom prenehajo njune medsebojne terjatve (t.i. pogodba o pobotu). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti kompenzacij, v okviru katerih sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta izvršili medsebojni pobot. Pobot je predlagala tožeča stranka in toženo stranko prosila za potrditev, tožena stranka pa bi sami kompenzaciji lahko tudi nasprotovala, kar bi pomenilo, da do prenehanja medsebojnih obveznosti sploh ne bi prišlo. Ni šlo torej za enostransko izjavo volje, ki bi učinkovala že sama po sebi, ko bi bila dana, nasprotna stranka pa bi le sprejela posledice, ki izvirajo iz pobotanja, temveč je bila dogovorjena privolitev nasprotne stranke v samo izvedbo pobota, sicer do njega ne bi prišlo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo torej za soglasje obeh pravdnih strank. Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim preide obstoječa terjatev od cedenta na cesionarja. Cesionar lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim p

Davčni organ in posledično tudi sodišče v postopku davčne izvršbe ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva.

Ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

S sklepom o davčni izvršbi se davčnemu dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek 173. člena ZDavP-2). Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek istega člena). Z rubežem se terjatev ne prenese na novega upnika, niti ta ne dobi na njej zastavne pravice. S sklepom, s katerim se dovoli rubež denarne terjatve, se dolžniku prepove razpolaganje s terjatvijo, kar pomeni prepoved voljnega ravnanja, usmerjenega na spremembo pripadnosti terjatve (cesija, zastava), prepoved pa ne more poseči na področje prisilne zakonske ureditve, ki določa spremembo pripadnosti terjatve neodvisno od volje dolžnika. Po določbi 197. člena OZ lahko tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, zahteva od njega povračilo. Tožena stranka je bila po zakonu dolžna plačati davek DURS-u, poravnala pa ga je tožeča stranka. Za poravnavo davčne obveznosti tožene stranke je potrošila svoja sredstva. Pri tem ni pomembno, ali je bilo plačilo pros

Predmet odločanja je odločba, izdana zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku pravilno vročen, bi tožnik svoje ugovore, da ni dolžan, ker njegov dolg ne obstoji, oz. da njegov dolg še ni zapadel, lahko uveljavljal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Tozadevni tožnikovi ugovori v njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo so zato neupoštevni, ker jih v tej fazi postopka s takšno vsebino ni mogoče podajati. Poleg tega pa tudi ne drži, da bi bilo s sklepom o davčni izvršbi od tožnika zahtevano plačilo v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo 15. 9. 2013. S sklepom o davčni izvršbi je bila dolžničina terjatev do tožnika le zarubljena, tožniku pa je bilo naloženo, da zarubljeni znesek plača na predpisani račun, kot to določa prvi odstavek 173. člena ZDavP-2, pri čemer mora dolžnikov dolžnik (torej v danem primeru tožnik) takšno plačilo izvesti seveda šele ob zapadlosti dolga. Nikjer v sklepu o izvršbi ne piše, da bi tožnik moral zarubljeni znesek plačati v 15 dneh.

Odločbo na podlagi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo davčni organ izda, kadar dolžnikov dolžnik terjatve ne plača prostovoljno. Takšna odločba je izvršilni naslov v smislu odločbe o denarni nedavčni obveznosti.

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2.

Tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice. Zato je prvostopni organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.

Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Revidentka z navedbami, da gre zaradi kršitev ustavnih pravic po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.

Organ bi moral po mnenju sodišča tožnika pozvati k razjasnitvi vloge ter šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari. Naslov vloge namreč kaže na tožnikovo nestrinjanje z izdano odločbo, njena vsebina pa nasprotno izraža pripravljenost za poplačilo obveznosti.

Po 175. členu ZDavP-2 davčni organ izda odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15. dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zato je v takem primeru treba pritrditi stališču tožene stranke, da so v pritožbenem postopku upoštevni le ugovori v zvezi z izpolnitvijo obveznosti, ne pa tudi ugovori v zvezi z obstojem zarubljene terjatve. Kajti ti ugovori se presojajo v postopku zoper sklep o izvršbi, s katerim je bila terjatev dolžnikovega dolžnika zarubljena.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi in posledično s tožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe, ki je bila tožeči stranki izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2. Uveljavljajo se lahko le ugovori, ki se nanašajo na izvršbo. Tožeča stranka ugovarja obstoju terjatve po sklepu o davčni izvršbi na terjatev dolžnika in s tem (posredno) zakonitosti izvršilnega naslova. To niso ugovori, ki bi jih lahko uveljavljala v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato jih že davčni organ utemeljeno zavrne kot nepomembne za izpodbijano odločitev, iz istih razlogov pa enake tožbene ugovore zavrača tudi sodišče.

Zakonski pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le še tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnica ugovarja, da je njen dolg do davčnega dolžnika s pobotom ugasnil, kar pomeni, da ugovarja obstoju terjatve. To pa ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.

Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika in da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. V tem postopku lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan. S tem ugovarja obstoju terjatve, kar pa ni ugovor, ki bi se lahko uveljavljal v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.