VSL Sklep I Cpg 1066/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se drugo toženki prepove izpolnitev bianco menic, ki jih je izdala tožeča stranka in ki so bile skupaj z meničnimi izjavami tožeče stranke dane v zavarovanje na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu in ki jih je drugo toženka pridobila od prvo toženke na podlagi pogodbe o odstopu terjatev; s katero naj se drugo toženki prepove predložitev teh menic z menično izjavo v plačilo, cediranje in indosiranje ter kakršnakoli druga uporaba teh menic; prepove naj se podajati kakršnekoli zahtevke in prejemati plačila na podlagi teh menic ter s katero naj se drugo toženki naloži, da da sporne menice v hrambo izvršitelju (I. točka izreka). Sklenilo je še, da bo o stroških postopka zavarovanja odločalo v nadaljevanju postopka (II. točka izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Drugo toženka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi trditev tožeče stranke izhaja, da je prva toženka 14. 11. 2008 dala družbi A. d. o. o. (sedaj v stečaju) namensko posojilo za financiranja nakupa nepremičnine, ki jo je le ta tudi kupila. Družba A. d. o. o. je bila delničar tožeče stranke. Tožeča stranka je nato dala v letu 2012 prvi toženki zavarovanje za dolg A. d. o. o. (brez možnosti, da v primeru plačila dolga, zoper svojega delničarja uveljavlja regresni zahtevek). Zatrjevala je tako imenovano up-stream zavarovanje. Prva toženka je terjatev do družbe A. d. o. o. skupaj s terjatvijo do tožeče stranke (vključno z vsemi zavarovanji) odstopila drugi toženki, ki je tožečo stranko pozvala, da ji plača terjatev, sicer bo izpolnila bianco menice in jih predložila v unovčenje. Tožeča stranka meni, da bi v primeru, če bi plačala dolg družbe A. d. o. o. - v stečaju, ravnala v nasprotju s pravilom prepovedi vračila vložka delničarju. Zatrjevala je ničnost pravnega posla, ki ga je sklenila s prvo toženko in predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje terjatve na vrnitev bianco menic in meničnih izjav. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala s stopnjo verjetnosti ničnosti pravnega posla.

6Po določbi prvega odstavka 227. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1 se delničarju vložki ne smejo vrniti in ne obrestovati, po tretjem odstavku 227. člena ZGD-1 pa je nedopustno zlasti plačilo za dajatve in storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost, ne glede na to, ali je bilo plačilo dano delničarju ali z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu (prikrito izplačilo dobička).

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da družba v primeru kršitev pravil o ohranjanju kapitala oziroma prepovedi vračila vložka (prvi in tretji odstavek 227. člena ZGD-1) nima korporacijsko pravnega zahtevka (233. člen ZGD-1) zoper tretjega (toženo stranko), ki ni ne njen formalni, ne dejanski delničar. Ima pa družba v tem primeru zoper tretje osebe obligacijsko pravni vrnitveni zahtevek (kot posledica ničnosti pravnega posla - prvi odstavek 86. člena in prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika), vendar zgolj, če so izpolnjeni določeni pogoji. Pravni posel, s katerim delniška družba krši prepoved vrnitve vložka delničarju in načelo ohranitve osnovnega kapitala delniške družbe je namreč načeloma prepovedan zgolj delniški družbi, tretji osebi pa ne.

8Pri presoji veljavnosti pravnega posla sklenjenega med delniško družbo (tožečo stranko) in tretjo osebo (prvo toženko), s katero je delniška družba dala zavarovanje za dolg svojega delničarja, je treba upoštevati, da je obseg zastopanja delniške družbe s strani njenega poslovodstva v pravnem prometu navzven neomejen (drugi odstavek 32. člena ZGD-1). Za neveljavnost pravnega posla med delniško družbo in tretjo osebo je zato ključno, ali je tretja oseba (prvo toženka) vedela oziroma bi vsaj morala vedeti (zloraba pooblastil je za tretjega očitna), da je poslovodstvo tožeče stranke delovalo v nasprotju z notranjimi omejitvami pooblastil (ker krši prepoved vračila vložka). V primeru vedenja tretje osebe, da gre pri poslu, ki ga sklepa z njo delniška družba, dejansko za prepovedana plačila delničarju, je mogoče tretji osebi očitati ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter dobrimi poslovnimi običaji.¹ Za tak položaj bi nedvomno šlo, če tretja oseba deluje skupaj s poslovodstvom delniške družbe z namenom oškodovati premoženje delniške družbe v korist premoženja njenega delničarja, česar pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni trdila.

9Tožeča stranka je v zvezi s slabovernostjo tretje osebe trdila, da bi prvo toženka kot ena od vodilnih bančno-finančnih institucij morala vedeti, da je A. d. o. o. delničar tožeče stranke, oziroma da je šlo pri vseh pristopnikih k spornemu dolgu za kapitalsko in upravljavsko povezane družbe (k dolgu so pristopile tudi druge družbe, ki so bile prav tako delničarji tožeče stranke), ter da bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti, da tožeča stranka za pristop k dolgu svojega delničarja ni prejela nobenega nadomestila, saj A. d. o. o. prejetega posojila ni mogla vračati, kar je bilo prvo toženki znano. Iz tega je po trditvah tožeče stranke prvo toženka morala sklepati, da ji je (oziroma njeno bivše poslovodstvo) dala zavarovanje samo zato, da s tem omogoči neodplačen prenos svojega premoženja na delničarja.

10Navedenih trditev tožeče stranke prvo toženka sicer ni obrazloženo prerekala (nasprotovala je predvsem materialno pravni podlagi, na kateri je tožeča stranka utemeljevala zahtevek), je pa to storila drugo toženka, od katere tožeča stranka v konkretnem postopku zavarovanja terjatev uveljavlja verjetnost obstoja terjatve na vrnitev spornih bianco menic. Menična zaveza je sicer načeloma abstraktna in neodvisna od temeljnega posla. Zaradi abstraktnosti zaveze, osebe, od katerih se zahteva plačilo, v skladu s 16. členom Zakona o menici (ZM) ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, v primeru bianko menice pa tudi ne ugovorov, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s sklenjenim sporazumom. Vendar pravkar navedena omejitev ugovorov začne učinkovati šele z začetkom kroženja menice (indosiranjem). Namen omejitve ugovorov po 16. členu ZM je v varstvu kroženja menice in njenih pridobiteljev, to je imetnika, ki je menico pridobil od remitenta ali kasnejših pridobiteljev. Dokler pa v bianco menici remitent/upnik ni naveden in prvi prenos (z indosamentom ali v primeru rekta klavzule s cesijo) ni opravljen, so dopustni tudi ugovori iz temeljnega posla. Ker je torej tožeča stranka lahko zoper drugo toženko stranko z zahtevkom, da ji bianco menice in pooblastilo za njihovo izpolnitev vrne, uveljavljala ugovore iz temeljnega razmerja (ničnost pristopa k dolgu in ničnost pogodbe o odstopu terjatve), ima drugo toženka, kateri je bila terjatev, za katero je bilo dano zavarovanje tožeče stranke odstopljena in hkrati izročenih pet bianco menic, tudi pravico ugovarjati oziroma podajati trditve v zvezi s temeljnim razmerjem. Pritožbene navedbe, da trditve tožeče stranke o slabovernosti prvo toženke niso bile prerekane, zato niso utemeljene.

11Drugo toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe trditve tožeče stranke o slabovernosti prvo toženke izrecno in konkretizirano prerekala. S tem je trditveno in dokazno breme za izkaz nedobrovernosti prvo toženke prešlo nazaj na tožečo stranko, ki le-tega ni zmogla. Svojih trditev ni konkretizirala, prav tako ni predložila nobenega dokaza za te trditve, zlasti pa ni trdila konkretno katera oseba, ki je na strani prvo toženke² sklepala sporni pravni posel, je vedela oziroma bi morala vedeti, da pristop k dolgu (in izročitev bianco menic) predstavlja prikrito izplačilo delničarju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da iz trditev in dokazov tožeče stranke ne izhajajo eventualna prikrita korporacijsko pravna razmerja.

12Glede na navedeno iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje z vprašanjem utemeljenosti obligacijsko pravnega vrnitvenega zahtevka in z njim povezano (ne)dobrovernostjo prvo toženke ukvarjalo. Zapisalo je, da je ta zahtevek odvisen od izpolnjenosti vseh obligacijskih elementov oziroma predpogojev, npr. dobrovernosti prejemnika ter nato zaključilo, da tožeča stranka obstoja prikritih korporacijskih razmerji ni dokazala. Tako navedene razloge je v konkretnem primeru bilo mogoče preizkusiti. Zato očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13Glede na zgoraj navedene pavšalne trditve tožeče stranke v zvezi s slabovernostjo prvo toženke, v tej fazi postopka ni mogoč zaključek, da je prvo toženka (oziroma določena pooblaščena oseba v prvo toženki) vedela oziroma da bi morala vedeti, da z zavarovanjem dolga tožeča stranka prikrito izplačuje delničarja. Posledično tožeča stranka ni uspela izkazati verjetnosti obstoja terjatve (na vrnitev bianco menic z meničnimi izjavami) kot prvega od pogojev za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

14Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala pritožnica zato niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, drugo toženka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi višjega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena, 155. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Več o tem Pogorelec P., Korporacijsko-pravni vidiki dopustnosti posojil med družbeniki, delničarji in njihovo gospodarsko družbo, Pravosodni bilten št. 1/2015 in P. Novak, Prepovedana plačila delničarjem v d. d., Podjetje in delo, št. 1, 2017, str. 57, GV Založba, 1. 2. 2017.
² Tako kot je konkretno navedla osebo, ki je kot zastopnik tožeče stranke sklenil sporni pravni posel s prvo toženko.