32. člen ZGD-1

Predlagateljica odvetnika ni pooblastila za vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma odvetnik, ki je vložil predlog, za njegovo vložitev ni imel pooblastila predlagateljice. Vrhovno sodišče nima zakonskega pooblastila, da stranko, ki ne pozabi predložiti pooblastila, pač pa predloži napačno oziroma neustrezno pooblastilo, poziva na odpravo pomanjkljivosti.

Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja

Predlog za pregon kaznivega dejanja tatvine zoper obdolženega A. A. je dne 7. 1. 2021 podala B. B., namestnica poslovodkinje trgovine X. Ni dvoma, da namestnica poslovodkinje posamične trgovine v okviru družbe X. d. o. o. skladno s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 ni zakonita zastopnica družbe. Oškodovano družbo bi tako lahko zastopala le na podlagi pooblastila, danega s strani te družbe, kar pa v tej zadevi ni izkazano. Zaposlena pri oškodovani družbi lahko kaznivo dejanje nedvomno naznani tudi brez pooblastila, vendar je treba pri tem poudariti, da takšne ovadbe ni mogoče šteti kot predloga za pregon v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP, saj zaradi odsotnosti pooblastila ne gre za osebo, ki bi bila pravnoveljavno sposobna izjaviti voljo oškodovane družbe X. d. o. o. Zato je bil obravnavan kazenski postopek uveden brez oškodovančevega predloga za pregon.

Občina (druga tožnica) ni bila stranka pogodbe, saj v zvezi z njo ni prevzela nobenih pravic ali obveznosti. Tega ne spremeni niti podpis župana na koncu pogodbe pod pripisom "prebrano, se strinjamo." Poslovodstvo gospodarske družbe samostojno zastopa družbo in zanjo izraža pravnoposlovno voljo. Opravlja lahko vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato direktor prve tožnice tudi ni potreboval posebnega dovoljenja ali soglasja druge tožnice, da sklene dogovor, s katerim je pripoznal dolg do toženke. Tožnici nista uspeli dokazati, da je šlo pri dogovoru k osnovni pogodbi za nedopustno podlago (kavzo) z namenom škodovanja prvi tožnici in nedopustnim okoriščenjem toženke na račun tožnic. Posamezne trditve s katerimi to utemeljujeta tožnici niso presegle ravni špekulacije ali posameznih nezaokroženih indicev. Gospodarska nesmotrnost sklenjenega dogovora sama po sebi ne utemeljuje njegove ničnosti, ampak je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodstva.

Obveznost tožene stranke po posojilni pogodbi z 19. 7. 2016 ne obstoji, prav tako tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena obogatena.

V konkretnem primeru je bila sicer tožeča stranka tista, ki je morala dokazati obstoj prikrajšanja na njeni strani in obogatitev na strani tožene stranke in je torej bilo na tožeči stranki materialno dokazno breme. Vendar pa se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.

Direktor je za drugega tožnika opravljal dela in opravila v okviru dejavnosti drugega tožnika, ta pa je dejavnost trgovine z rabljenimi poškodovanimi vozili, delo varjena piva in da je uporabljal tovorno vozilo v lasti drugega tožnika, ki pa je zanj plačeval račune, namenjene njegovi privatni rabi. Z izpodbijano odločbo se ugotavlja, da je drugi tožnik s tem, ko je A. A. omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1.

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče str

Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen OZ) zavezuje sopogodbenika (tožečo stranko), če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri. Tožeča stranka tožene stranke ni nikoli pozvala, naj se izreče, ali pogodbo (dogovor) odobrava (skladno z drugim odstavkom 73. člena OZ). Je pa mogoče iz dejanj oziroma navedb tožene stranke v postopku utemeljeno sklepati, da je tožena stranka dogovor (konkludentno) odobrila, saj se prav sama nanj sklicuje. Ker je torej tožena stranka (neupravičeno zastopana) dogovor odobrila, le-ta velja in zavezuje pravdni stranki.

Pri podpisu in imenu pooblastitelja je navedeno, da je navedena oseba pooblastilo podpisala kot direktor tožeče stranke. Iz vpogleda v poslovni register pa izhaja, da navedena oseba ni direktor tožeče stranke niti njen prokurist. Pooblastila za vložitev predloga za dopustitev revizije ni podpisala oseba, ki bi bila upravičena za zastopanje tožeče stranke.

V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo zgolj osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Za poslovodstvo se pri družbi z omejeno odgovornostjo šteje en ali več poslovodij.

O tem, kdo bo poslovodja d. o. o., odločajo družbeniki te družbe z glasovanjem na skupščini. Sama družba ne more iz lastnih deležev uresničevati glasovalnih pravic. Kadar pride do spora med družbeniki o tem, kdo naj bo poslovodja družbe in hkratne izvedbe več skupščin, so praviloma za rešitev spornega razmerja legitimirani družbeniki, ne pa sama družba, ki niti nima svoje lastne sposobnosti izjavljanja volje, saj jo izjavlja preko fizičnih oseb, njenih zakonitih zastopnikov. Če obstaja med družbeniki spor o višini njihovih glasovalnih pravic in posledično o tem, kdo ima pravico odločanja o imenovanju poslovodje družbe, pa ravno pride do take situacije, do katere je prišlo tudi v konkretnem primeru, in sicer da družba z dvema zakonitima zastopnikoma, ki vsak od njiju zastopa interese ene skupine družbenikov, dejansko deluje in nastopa sama proti sebi, kar je tako v korporacijsko pravnem kot v procesnem smislu nedopustno. Zato družba ne more uresničevati pravic namesto družbenikov.

Predlog se zavrže.

Predlog se zavrne.

V skladu z 80. členom ZPP sodišče po uradni dolžnosti pazi, da stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Vrhovno sodišče je tako po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik. Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima. Taka pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Namen posebnega pravila o zastopanju družbe v sporih proti (nekdanjim) poslovodjem iz 283. člena ZGD-1 je prav v tem, da se prepreči navzkrižje interesov poslovodje z interesi družbe, oziroma to, da bi ena in ista oseba zastopala obe stranki. Poslovodja (ne glede na to, ali nastopa v svojstvu poslovodje ali ne) v takšnem sporu ne more varovati svojih in obenem zastopati koristi družbe, torej ravnati hkrati kot zastopnik družbe in kot zastopnik samega sebe. V konkretnem primeru je šlo za spor med (nekdanjim) poslovodjem tožene stranke, to je tožečo stranko v tem postopku in družbo kot toženo stranko. Šlo je torej za njuno notranje medsebojno pravno razmerje in se zato ne uporablja 8. člen ZSReg.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ponavljanje pritožbenih navedb, brez pojasnila, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, revizije ne more utemeljiti.

Pooblastila za vložitev predloga za dopustitev revizije ni podpisala oseba, ki bi bila upravičena za zastopanje tožeče stranke. Odvetnika, ki sta vložila predlog, za njegovo vložitev torej nista imela pooblastila tožeče stranke.

V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

Ugovor je bil sicer res podpisan in žigosan, vendar pa je bil poleg navedbe firme dolžnika in njegovega žiga le nečitljiv lastnoročni podpis, iz katerega ni razvidno, kdo je ugovor podpisal v imenu dolžnika, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti zastopanja oziroma preveriti, ali je ugovor v imenu dolžnika vložila za to upravičena oseba. Ker torej ni bilo razvidno, kdo je ugovor vložil in podpisal v imenu dolžnika in v kakšnem razmerju je ta oseba z dolžnikom, ni bilo mogoče preizkusiti pravilnosti zastopanja dolžnika, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno pozvalo k dopolnitvi ugovora. Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da pozivnega sklepa ni prejel, dolžnik ni uspel izpodbiti vročitve, ki izhaja iz vročilnice kot javne listine.