233. člen ZGD-1

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

V sporni zadevi je šlo za obdobje globoke finančne krize, ko cene vrednostnih papirjev na trgu kapitala niso odražale vrednosti prihodnjih denarnih tokov. To pa je pomenilo razkorak med določili računovodskih standardov (ki pri oslabitvah upoštevajo pričakovane prihodnje denarne tokove) in realnim stanjem na trgu v tem obdobju. Toženci se zato neutemeljeno zavzemajo za nekritično uporabo računovodskih standardov, posebej še, ker je pri vrednotenju posameznih postavk najpomembnejše načelo previdnosti.

Treba je ločiti vprašanji, kdaj gre za prepovedano vračilo vložka in zoper koga lahko družba uveljavlja korporacijski vrnitveni zahtevek. V pravni posel med družbo in tretjo nepovezano osebo, ki pomeni prepovedano vračilo vložka, ker po ekonomskih učinkih pomeni prenos premoženjske koristi z družbe na njenega delničarja, lahko posežemo le s pravili obligacijskega prava. Tožena stranka (v konkretnem primeru banka) v razmerju do prve tožnice in drugega tožnika ter kapitalskih vprašanj v njuni zvezi predstavlja tretjo nepovezano osebo, ki je ne zavezuje prepoved vračila vložka in jo je v pravnem prometu praviloma treba varovati. Če oseba izpolni obveznost druge osebe, imetnika poplačane terjatve pri tem praviloma ne obremenjujejo razlogi, zaradi katerih je prva oseba izpolnila obveznost druge osebe. To pa zgolj izjemoma ne velja v primerih, ko prejemnik izpolnitve le-to sprejme, čeprav ve ali je očitno in bi zato moral vedeti, da je pogodbena stranka, ki je plačala dolg druge osebe, s tem ravnala nezakonito, kot npr. v danem primeru v nasprotju z 227. členom ZGD-1.

Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna nalož

Če pride do prepovedanega vračila vložkov, so pravne posledice določene v 233. členu ZGD-1.

V konkretnem primeru je šlo za pravni posel, sklenjen med delniško družbo in banko (delničarko), s katerim je bilo ustanovljeno zavarovanje v obliki Poroštvene pogodbe, kar predstavlja prikrito obliko prepovedanega vračila vložka in s tem prepovedano plačilo po 233. členu ZGD-1. Družba je namreč svoji delničarki (in to samo njej) zagotovila posebno korist, ki se šteje za vračilo vložka, saj je riziko neplačila kredita, ki ga je ta delničarka zagotovila tretji osebi (drugi družbi), prevzela delniška družba, in sicer v breme svojega premoženja. Zato se že zagotovitev takšnega zavarovanja šteje za prepovedano dejanje. Sklepanje pravnih poslov med družbo in delničarji namreč ni prepovedano, saj lahko družba s svojimi delničarji vstopa v pravnoposlovna razmerja enako kot s tretjimi osebami. Vendar pa lahko tudi plačila, ki jih je družba opravila na podlagi pravnih poslov, sklenjenih z delničarjem, pomenijo prepovedano vračilo vložka, če obstaja [objektivno in očitno] nesorazmerje med vrednostjo izpolnitev pogodbenih strank. Prikriti prenosi premoženja (prikrita vračila vložka), ki so posledica nesorazmernih pogodbenih obveznosti v okviru pravnih poslov, ki sta jih sklenil

Družba v primeru kršitev pravil o ohranjanju kapitala oziroma prepovedi vračila vložka nima korporacijsko pravnega zahtevka zoper tretjega, ki ni ne njen formalni, ne dejanski delničar. Ima pa družba v tem primeru zoper tretje osebe obligacijsko pravni vrnitveni zahtevek. Pri presoji veljavnosti pravnega posla sklenjenega med delniško družbo (tožeča stranka) in tretjo osebo (prvo toženko), s katero je delniška družba dala zavarovanje za dolg njenega delničarja, je treba upoštevati, da je obseg zastopanja delniške družbe s strani njenega poslovodstva v pravnem prometu navzven neomejen. Za neveljavnost pravnega posla med delniško družbo in tretjo osebo je zato ključno, ali je tretja oseba (prvo toženka) vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da poslovodstvo deluje v nasprotju z notranjimi omejitvami pooblastil. Dokler v bianco menici remitent/upnik ni naveden in prvi prenos (z indosamentom ali v primeru rekta klavzule s cesijo) ni opravljen, so dopustni tudi ugovori iz temeljnega posla.

V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa. Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe. Določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku. Obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo.

V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz tretjega odstavka 227. člena ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikri

V razmerjih dejanskega koncerna se, v primeru, da je prišlo do (prikritega) vračila vložka obvladujoči družbi ali z njo povezani družbi, in ki so tako v nasprotju z izplačilno prepovedjo, ne uporabljajo splošna pravila pravila o ohranjanju vezanega kapitala iz 227., 231. in 233. člena ZGD-1 (saj le-te niso združljive s koncernskim privilegijem oziroma bi bila v nasprotnem primeru ena od funkcij koncernskopravnega režima, to je funkcija privilegiranja, dejansko brezpredmetna), temveč poseben koncernskopravni režim, zaobjet v določbah 545. do 548. člena ZGD-1. V primeru, da ne pride do nadomestitve prikrajšanja na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1 (dejanska izravnava med poslovnim letom ali ustanovitev izravnalnega zahtevka najpozneje do konca poslovnega leta) tak pravni posel ni nedopusten oziroma ničen, ampak to novo dejstvo postane "zgolj" temelj, kot protipravno ravnanje, ki konstituira odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenega poslovodstva (ob izpolnjenih zakonskih pogojih pa tudi zoper poslovodstvo in nadzorni svet odvisne družbe) za nastalo škodo (547. in 548. člen ZGD-1). Naslovnika zakonske prepovedi vračila vložka (prvi odstav

V primeru ugoditve ničnostnemu zahtevku zaradi prepovedanega vračila vložka gre za korporacijsko pravni vrnitveni zahtevek družbe s posledičnimi zahtevki za vrnitev delnic v premoženje družbe. Pravna posledica ničnosti je kondikcija, torej vračilo predmeta zastave, kolikor ga ima zastavni upnik še v posesti zastavitelju, v primeru pa, da je zastavni upnik predmet že odtujil, pridejo v poštev pravila o neupravičeni obogatitvi in sicer vrnitev dosežene koristi.

Pravnega dejanja oddelitve gospodarske družbe ni mogoče izpodbijati po pravilih o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj prenosne družbe nima pravice za račun njenih upnikov od oddeljene družbe zahtevati vrnitve vrednosti z delitvenim načrtom njej dodeljenega premoženja, zmanjšanega za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Zaradi posebne korporacijsko pravne narave zahtevka na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD, zaradi namena instituta (ohranitev kapitala družbe in preživetje družbe) ter zaradi posebne narave vrnitvenih zahtevkov (vračilo delnic izbrisane družbe ni več mogoče) se izkaže, da četudi tožeča stranka zatrjuje, da je univerzalna pravna naslednica izbrisane družbe, je pravica družbe na vračilo prepovedanih plačil po 230. členu ZGD z izbrisom družbe, ugasnila. Institut vračila prepovedanih plačil je namenjen zgolj obstoječim družbam in ne delničarjem izbrisane družbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da za pritožnika, ki je naknadno prevzel postopek, taksna obveznost sploh ni nastala in da so taksni zavezanci za plačilo delničarji pritožnika, ki so tožbo vložili.