UPRS sodba U 247/2005

Tožbe se zavrnejo.

Sodišče je v tej zadevi že odločilo s sodbo in sklepom št. U 272/2003-7 z dne 11. 12. 2004, tako, da je združilo zadeve U 272/2003, U 275/2003, U 695/2003, U 842/2003 in U 938/2003, s tem da je postal vodilni spis U 272/2003, ter tožbam ugodilo in izpodbijane odločbe odpravilo ter zadeve vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. I Up 158/2005-2 z dne 20. 4. 2005, pritožbi tožene stranke, zoper navedeno odločitev sodišča, ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ni pravilno stališče tega sodišča, da bi bilo treba pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti izvesti ugotovitveni postopek. Šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, se namreč vzpostavi procesno razmerje med organom in stranko.

Tožena stranka je:

1Z izpodbijano odločbo z dne 6. 5. 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba št. 1) zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. z dne 8.5.2002, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. z dne 29. 7.1998, za rabljen osebni avto znamke VOLKSWAGEN GOLF 1.6 CL, na podlagi dokazila o poreklu - izjave na računu št.14/98 z dne 21. 7. 1998; 2. Z izpodbijano odločbo z dne 6. 5. 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba št. 2) zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. z dne 8.5.2002, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. z dne 31.7.1998, za rabljeni osebni avto znamke OPEL ASTRA 1.6 I 16 V Club, z EU poreklom na podlagi dokazila o poreklu - izjave na računu št. 36/98 z dne 27.7.1998; 3. Z izpodbijano odločbo z dne 24.9.2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba št. 3) zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. z dne 9.5.2002, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. št. z dne 24. 12.1998, za uvoz rabljenega osebnega avtomobila znamke VOLKSWAGEN GOLF 1.9 TDI, na podlagi dokazila o poreklu - izjave na kupoprodajni pogodbi z dne 22. 12. 1998; 4. Z izpodbijano odločbo z dne 25. 11. 2003 (v nadaljevanju izpodbijana odločba št. 4) zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. z dne 9.5.2002, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. z dne 22. 1. 1999 za rabljen osebni avto znamke VW GOLF 1.9 CL TD, na podlagi dokazila o poreklu - izjave na kupoprodajni pogodbi z dne 22. 1. 1999 in 5. Z izpodbijano odločbo z dne 15. 12. 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba št. 5) zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. z dne 9.5.2002, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B. z dne 18. 2. 1999 za rabljen osebni avto znamke VOLKSWAGEN 1.9 DCL, na podlagi dokazila o poreklu - izjave na kupoprodajni pogodbi z dne 10. 2. 1999.

Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je Carinska uprava Republike Slovenije naknadno preverjala verodostojnost prej navedenih potrdil o poreklu blaga, ki so bila v postopku carinjenja navedenih vozil predložena Carinski izpostavi B., Carinskega urada A.. Preverjanje je bilo opravljeno pri carinskih organih v Nemčiji v skladu z določili 3. člena Protokola 5 v povezavi z 31. in 32. členom Protokola 4 evropskega Sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani. V nadaljevanju obrazložitev izpodbijanih odločb navaja, da je iz odgovorov nemških carinskih organov razvidno, da so potrdila o poreklu blaga - izjave na kupoprodajni pogodbi in računih ponarejena oziroma da blago nima porekla v smislu dogovora med Evropsko skupnostjo in Slovenijo. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je rezultate preverjanja z dopisoma z dne 10.4.2002 in z dne 11.4.2002 dostavil na Oddelek v A., ki je pripravil dokumentacijo in jo odstopil z dopisom z dne 26.4.2002 krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A., Oddelek za upravne zadeve, prekrške in izterjave, da uvede obnovo postopka carinjenja po navedenih carinskih deklaracijah. Carinski urad A. je v zvezi z navedenimi ugotovitvami takoj začel upravni postopek obnove postopka in najprej z dopisom z dne 29.4.2002, ki je bil vročen tožeči stranki dne 30.4.2002 seznanil le-to z uvedbo postopkov, nato pa na podlagi navedenih ugotovitev izdal sklepe o obnovi postopka carinjenega blaga v zvezi z zgoraj navedenimi carinskimi deklaracijami v skladu s 1. in 5. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanih odločb navaja, da je Carinski urad A. ravnal pravilno, ko je ugotovil, da je tožeča stranka s predložitvijo kupoprodajne pogodbe in računov ob carinjenju spravila takratno carinarnico v zmoto, da je na podlagi navedenih potrdil odobrila uporabo preferencialne carinske stopnje. Glede navedb tožeče stranke v pritožbah pa ugotavlja, da je sklepe, s katerimi se dovoljuje obnova postopka, izdal carinski organ po uradni dolžnosti in da v tem primeru ne gre za obnovo postopka na predlog stranke. Glede trditev tožeče stranke, da v navedenih zadevah ni pasivno legitimirana, ker da gre za neizvajanje predpisov s strani carinskih organov, saj naj bi ti ne dovoljevali vpisa neposrednega zastopanja v polju 14 deklaracije, pa navaja, da je bilo v prej veljavnem Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96) zapisano, da se v polje 14 vpiše ime deklaranta blaga, kar pa je bila tožeča stranka v vseh navedenih primerih. Poleg tega se je tožeča stranka v deklaracijah sama vpisala v polje 14 kot deklarant blaga ter se nanjo podpisala in jo predložila v izbran carinski postopek. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona, ki je veljal v času vložitve obravnavanih deklaracij. Z navedenimi vpisi se je torej tožeča stranka opredelila kot deklarant, skladno z 11. točko 3. člena takrat veljavnega Carinskega zakona. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu Carinskega zakona deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago, skupaj z vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, tudi ni potrebovala pooblastil za indirektno zastopanje. Tožeča stranka tudi z ničemer ne izkazuje, da bi v navedenih deklaracijah nastopala v imenu druge osebe kot direktni zastopnik in zato tudi z ničemer ne izkazuje, da v teh zadevah ne bi bila pasivno legitimirana. V zvezi s pristojnostjo Carinskega urada A. za izdajo sklepa o obnovi postopka v teh zadevah tožena stranka v obrazložitvi še navaja, da je bil Carinski urad A. pooblaščen za izdajo navedenih sklepov, saj gre za deklaracije tega urada, zato je pristojen za odločitev o obnovi postopka. Ugotavlja tudi, da je bila obnova postopka v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku začeta v okviru predpisanega roka enega meseca, odkar je Carinski urad A. mogel uporabiti naknadno pridobljeno dejstvo, da so dokazila o poreklu blaga, ki jih je v obravnavanih primerih ob carinjenju sprejel kot podlago za preferincialno obravnavo blaga, dejansko neverodostojna, saj je gradiva uradno prejel dne 26.4.2002, sklepe o obnovi postopka pa izdal dne 8.5.2002 in 9. 5. 2002. Objektivni roki v teh zadevah pa so bili tudi v celoti spoštovani. Tožeča stranka pa bo lahko ugovore, ki se nanašajo na kršitve postopka po 4. odstavku 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku uveljavljala šele v drugem delu postopka v primeru, če bo ugotovila, da ji ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njene pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njeni pravici do seznanjanja s tujimi listinami v uradnem jeziku Republike Slovenije.

Točko II izreka izpodbijanih odločb, s katero zahtevi za povrnitev stroškov ni ugodila, pa tožena stranka utemeljuje z določbo 8. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96-91/98 - ZdavP), ki se ga po 6. členu Carinskega zakona uporablja kot subsidiarni predpis za primere, ki niso urejeni s tem zakonom.

Tožeča stranka v tožbah navaja, da ni bil spoštovan enomesečni rok iz 1. oz. 2. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj poskuša carinski urad obiti enomesečni rok za obnovo postopka s konstruktom, da je Sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je organizacijsko ločen od carinskega urada pri tem pa upravne pristojnosti omenjenega sektorja niso razvidne iz izpodbijanih odločb, posebej ga tudi ne omenja 3. člen Carinskega zakona in 21.člen Zakona o carinski službi. Omenjena dejstva so bila posebej poudarjena že v pritožbi, vendar tožena stranka niti z besedo ni odgovorila nanje. Tudi ne pojasni zakaj je carinska služba enoten organ v ugotovitvenem postopku pri obnovi postopka pa ločen. Carinski urad tudi ni prepričljiv v svojih trditvah, da ni bil seznanjen z dopisom nemške carine. Omenjeni urad je namreč podal ovadbo pri organih za notranje zadeve, ki je podana precej pred izdajo sklepa o obnovi postopka. V luči navedenega je razvidno, da carinski organ ni izvedel pošten dokazni postopek, saj je nelogično, da direktor carinskega urada poda ovadbo organom za notranje zadeve glede ponarejenih potrdil o poreklu, v postopku za obnovo postopka pa se spreneveda glede datuma seznanitve s ponarejenimi potrdili. Odločitev direktorja carinskega urada, kot osebe z oblastno legitimacijo mora zajeti prvine pravne odločitve, mora biti formalno logično neoporečna in mora biti po vsebinski plati kolikor je le mogoče prepričljiva. V zvezi s tem tožeča stranka v tožbah še navaja, da bi direktor Carinskega urada A. mogel navesti nova dejstva že 27. 2. 2002, ko je izvedel za ponarejene EUR.1 na kolegiju generalnega direktorja v C.. V nadaljevanju tožb tožeča stranka navaja, da je tožena stranka selektivno obrazložila izpodbijane odločbe, kar pomeni, da je poudarjala tisto, kar je obremenjevalo tožečo stranko, zamolčala pa tisto kar jo je razbremenjevalo, s tem pa kršila temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek z zahtevo po argumentirani odločbi. Ob tem tudi kategorično zavrača trditve tožene stranke, da je potrdilo o poreklu blaga ponarejeno, saj o tem v spisih ne obstaja noben dokaz. Dopis nepooblaščene osebe nemške carinske administracije, ki je sestavljen po sprejemu carinske deklaracije, ki poleg tega še ni preveden v slovenski jezik, ni moč šteti kot dokaz v upravnem postopku, tako ni ne v odločbah upravnega organa prve stopnje ne v izpodbijanih odločbah navedenega nobenega dejstva. Carinski urad bi namreč moral stranko seznaniti z dejstvi in o tem sestaviti zapisnik o naknadni kontroli deklaracije na podlagi 15. a člena Zakona o davčnem postopku v zvezi z 62. členom Carinskega zakona. V skladu s 1. točko 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pa je postopek mogoče obnoviti, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V navedenih zadevah so vsi dokazi nastali po dokončnosti odločbe, kar pomeni, da niso podani pogoji za obnovo postopka, saj jih ni bilo mogoče uporabiti v prejšnjem postopku. Rubrike 13, 14 in 15 na zadnji strani obrazca EUR.1 so namreč izpolnjene po dokončnosti odločbe. V nadaljevanju tožb tožeča stranka še navaja, da carinski urad ni vložil v spise pooblasti carinikov v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, ki so odločali ob sprejemu carinskih deklaracij. Carinski urad je namreč na tako pomembnem delovnem mestu razporedil osebe brez pooblastil in delovnih izkušenj, ki niso bile sposobne ugotoviti, da so potrdila o poreklu ponarejena. Iz tega torej sledi, da je do posledic prišlo po napaki carinskega organa, zaradi česar bi bilo treba uporabiti točko a 5. odstavka 154. člena Carinskega zakona. Tudi osebe, ki so vlagale deklaracije v imenu tožeče stranke niso imele pooblastil direktorja družbe. Zakon o splošnem upravnem postopku namreč ne pozna pravnega instituta "pooblastilo po zaposlitvi". Carinski organ namreč ni naročnik storitve špediterja, da bi bilo pomembno pooblastilo po zaposlitvi. Tožeča stranka je vložila deklaracije v imenu stranke s katero se začne upravni postopek v skladu z 10. točko 1. odstavka 3. člena Carinskega zakona in 2. odstavka 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da ni carinski deklarant, ampak zastopnik stranke, saj po 11. točki 3. člena Carinskega zakona carinski deklarant pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo na kakšen način naj bi tožeča stranka pridobila lastnost stranke, saj se ne odloča o kakšni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Carinski urad namreč enostransko razlaga rubriko 14 ECL, čeprav je nedvomno možen alternativni vpis kot deklarant in zastopnik. Carinski urad pa je z podzakonskimi akti onemogočil pravilno uporabo 11. točke 3. člena Carinskega zakona. Alternativni vpisi so bili dovoljeni šele z novelo Zakona o spremembah carinskega zakona, ki je začel veljati dne 21. 5. 1999, uporabljati pa se je začel s 1. 7. 1999. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbam ugodi in izpodbijane odločbe odpravi.

V odgovorih na tožbe tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, ter dodaja, da je že v izpodbijani odločbi pojasnila zakaj je v teh zadevah za odločanje pristojen carinski urad in ne Generalni carinski urad, katerega organizacijska enota je Sektor za preiskovalne zadeve. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi direktor Carinskega urada A. mogel navesti nova dejstva že 27. 2. 2002, saj je tega dne zvedel za ponarejena potrdila o poreklu, na kolegiju generalnega direktorja v C., tožena stranka še dodaja, da so bili takrat predstojniki carinskih uradov seznanjeni z rezultatom akcije, katere predmet je bilo preverjanje potrdil o prometu blaga na podlagi katerih je bila uveljavljena preferencialna obravnava blaga pri različnih carinskih uradih, ter da bodo carinski uradi po prejemu gradiva dolžni ukrepati v skladu s svojimi dolžnostmi. Na osnovi navedene informacije noben carinski urad ni mogel izdelati sklepa o obnovi, saj mu ni bilo posredovano nikakršno gradivo, ki bi ga lahko uporabil v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Poleg navedenega še dodaja, da je bila po podatkih spisa tožeča stranka dne 29. 4. 2002 obveščena o dvomu carinskega urada, da sporna vozila, ki so bila sproščena v prost promet z uveljavljanjem preferencialnega porekla, niso blago s poreklom v smislu določil Evropskega sporazuma. Zato je bila pozvana, da ima v ugotovitvenem postopku pravico sodelovati, pregledati spise in se izreči o dokazih s katerimi razpolaga organ. Med listinami s katerimi bi se lahko seznanila pa je tudi overjen prevod dopisa nemških carinskih organov. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, je kot zastopnik javnega interesa, v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS), prijavil udeležbo v teh postopkih.

Tožbe niso utemeljene.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu ( Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost izpodbijanih odločb, s katerimi so bile kot neutemeljene zavrnjene pritožbe tožeče stranke zoper prvostopne sklepe o obnovi postopka carinjenja, v obsegu, ki je določen v navedenih sklepih. Gre torej za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka, ki je obravnavano v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku v členih 260 do 272 (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 - ZUP), in torej ne gre za uporabo 154. člena Carinskega zakona, to je naknadnega obračuna carinskega dolga. Carinski urad je uporabil izredno pravno sredstvo na podlagi pooblastil iz 6. člena Carinskega zakona in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku, ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. V obravnavanem primeru gre torej za vprašanja ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 54. členu Carinskega zakona. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na določbo 154. člena Carinskega zakona, za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembni. V obravnavanem primeru je dokončna odločba deklaracija oz. enotna carinska listina (ECL), s katero je bilo v postopku carinjenja odločeno o obveznosti tožeče stranke v zvezi z prijavljenim postopkom. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru carinski deklarant oz. zastopnik osebe za katero opravlja dejanja, predpisana s carinskimi predpisi. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledično njegovih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno od carinskih predpisov (glej odločbo US RS št. U-I-310/02 z dne 11. 3. 2004). Ker je v obravnavanem primeru tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL je zgolj pavšalno zatrjevanje, da ni pooblaščenec prejemnika blaga, ne da bi zato predložila kakršnekoli dokaze, so njeni ugovori o neligitimnosti v tem postopku neutemeljeni.

Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok, določen v 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izrazov in sicer je določeno, da so z izrazom organ mišljeni med drugim organi državne uprave ali drug državni organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje o upravni stvari. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe, pri čemer je določeno, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na tem pravnem področju to potrebno (glej stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 536/2003). Po 2. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 - ZCS-1) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 12. členu ZCS-1 pa je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na generalni carinski urad, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe, kot to navaja tožeča stranka. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Glede na navedene zakonske določbe je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. V obravnavanih primerih je Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada, dne 10. in 11. 4. 2002 dostavil rezultate preverjanja iz katerih izhaja, da blago po spornih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma, na oddelek v A., ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 26. 4. 2002 odstopil krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A., Oddelku za upravne zadeve, prekrške in izterjave. Dne 8. oz. 9. 5. 2002 pa je Carinski urad A. izdal sklepe s katerimi je obnovil postopke carinjenja po spornih ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, to je, da izjave na računih oz. kupoprodajnih pogodbah o poreklu blaga, niso verodostojne. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležene v dopisu, ki ga omenja tožena stranka. Tudi po presoji sodišča izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oz. nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve (1. točka 260. člena ZUP). Zato so tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Res je tožena stranka navedla, da je podan razlog tudi iz 5. točke 260. člena ZUP, ni pa tega posebej utemeljila. Vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedla že tožena stranka, na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Iz vsega navedenega torej sledi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijanimi odločbami zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe prvostopnega organa. Spoštovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom istega člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 26. 4. 2002, sklepe pa je izdal dne 8. oz. 9. 5. 2002, torej pred iztekom enomesečnega roka od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. V skladu z navedenim po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oz. dokaz, ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago. Navedeno pa je po presoji sodišča tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru, ker je verjetno izkazana. V spisih se nahaja uradni prevod nemškega dopisa. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL imel pooblastil so pavšalne, zatrjevanih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa sodišče ni našlo.

Tožena stranka je v II. točki izreka izpodbijanih odločb zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega postopka in svojo odločitev oprla na 8. člen ZDavP, ki se na podlagi 6. člena Carinskega zakona uporablja tudi v carinskih postopkih. Glede na to, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03) razveljavilo 8. člen ZDavP, je odločitev tožene stranke pravilna, saj tudi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, tožeča stranka ne bi imela pravice do povrnitve stroškov glede na določbo 113. člena ZUP.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo , v postopku ugotovljenih dejstev. Po presoji sodišča gre v primerih obnove postopka za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, to je presoje obstoja okoliščine ( ki mora biti verjetno izkazana), ki je podlaga za obnovo postopka. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku lahko v celoti uveljavljala svoje pravice in interese.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.