UPRS sodba in sklep U 76/2005

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 28. 12. 2004, zavrne. 2. Tožba se v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev stroškov postopka, zavrže. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za azil AA, roj. 1. 1. 1981 v A, državljana Srbije in Črne gore, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika ob vložitvi prošnje za azil z dne 16. 11. 2004 in sicer, da je aprila 2004 odšel v Gračanico, kjer je zaprosil za izdajo jugoslovanskega potnega lista, ki ga je dobil junija 2004. Ko je šel v ta kraj, sta ga dve osebi, za katere je prepričan, da sta Albanca, pozna pa jih le na videz, pretepla in mu grozila, da ga bosta ubila, če ga še kdaj vidita v tem kraju. Dogodka ni prijavil policiji, saj sta mu Albanca zagrozila, da ga bosta ubila tudi v tem primeru. Ko je dobil dokumente, je zapustil državo ter odšel na Hrvaško za štiri mesece. Ko ga je prijela hrvaška policija, se je po ukazu dne 21. 10. 2004 vrnil v matično državo za 15 dni, nato pa je ilegalno odšel proti Italiji. Ker ga je v Republiki Sloveniji prijela policija, se je odločil, da bo tu zaprosil za azil. V matični državi ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali zaradi pripadnosti kakšni politični skupini. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v spisu priložena tudi prosilčeva izjava z dne 11. 11. 2004, ki jo je posredoval preko svojega svetovalca za begunce BB, v kateri prosilec navaja, da je prišel v Republiki Slovenijo zaradi političnih razlogov ter prosi za politični azil. Prosilec pravi, da je bil zaradi političnega udejstvovanja politično preganjan. Od njega so zahtevali, da spremeni svoje politično prepričanje. Ker tega ni želel storiti, je pobegnil iz države. Pri podaji prošnje za azil je bil prosilec soočen s svojo izjavo iz zgornjega odstavka. Povedal je, da je s političnim preganjanjem mislil na dogodek, povezan s potnim listom. AA ni pristojnemu organu predložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko potrdil svojo identiteto. Ta je bila ugotovljena le na podlagi prosilčeve izjave ob podaji prošnje za azil z dne 16. 11. 2004. Pri razlagi pojma preganjanja se tožena stranka opira na opredelitev preganjanja, kot jo je navedel James C. Hathaway v knjigi The Law of Refugee Status, na Direktivo Sveta ES št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004, poleg tega pa se sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Komisije za človekove pravice v zadevah Francine Van Volshem v Belgium in Anna Pančenko v. Latvija v zvezi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Tožena stranka na tej podlagi ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj je iz prošnje za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Poleg tega tožena stranka tudi meni, da je prosilec odšel proti Sloveniji oziroma Italiji iz ekonomskih razlogov ter da je vložil prošnjo za azil le za to, da bi preprečil svojo odstranitev iz države, na katero je po prijetju policije čakal v Centru za tujce. Tožena stranka po pregledu dokumentacije ugotavlja, da je prosilec za azil AA dne 5. 11. 2004 pri Sodniku za prekrške v Brežicah izjavil, da je skupaj z CC odšel iz Kosova zato, da bi si v Republiki Italiji in Republiki Sloveniji našel kakšno delo zaradi preživljanja, kar je bil edini razlog za odhod. Slednje je razvidno iz obrazložitve odločbe sodnika za prekrške št. ... in .... Iste razloge je prosilec navedel tudi policiji po prijetju, kar izhaja iz depeše št. ... z dne 4. 11. 2004. Mnenje, da je prosilec podal prošnjo za azil le zato, da prepreči svojo prisilno odstranitev iz države, pa tožena stranka pojasnjuje z dejstvom, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo že 4. 11. 2004, za azil pa je zaprosil šele preko svojega odvetnika dne 11. 11. 2004, ko je čakal na svojo odstranitev iz države v Centru za tujce. Prosilec je ob uradni podaji prošnje za azil v Azilnem domu Ljubljana sicer povedal, da je na policijski postaji izrazil namen, da poda prošnjo za azil, vendar naj bi mu inšpektor povedal, da tega ne more storiti, ker bo vrnjen na Hrvaško. Pristojni organ dvomi v to izjavo, saj je iz depeše št. ... z dne 4. 11. 2004 razvidno, da je bil prosilec seznanjen z vsemi svojimi pravicami. Poleg tega je pristojni organ prepričan, da bi v tem primeru prosilec gotovo zaprosil za azil pri sodniku za prekrške, pa tega ni storil. Prosilec je bil nastanjen v Center za tujce dne 5. 11. 2004 in je šele po petih dneh, torej dne 11. 11. 2004 preko svojega odvetnika zaprosil za azil, nato pa še dne 16. 11. 2004 uradno v Azilnem domu v Ljubljani. Na podlagi vsega do sedaj navedenega pristojni organ utemeljeno sklepa, da je prosilec zlorabil in zavajal azilni postopek s tem, ko je podal prošnjo za azil zato, da odloži svojo prisilno odstranitev. Prav tako pristojni organ utemeljeno sklepa, da je očitno, da AA ne grozi preganjanje ter, da je prišel v Republiko Slovenijo le iz ekonomskih razlogov. S tem so izpolnjeni pogoji, določeni v 1. alinei 2. odstavka 35. člena v povezavi z 5. alineo 36. člena Zakona o azilu ter pogoji, določenimi v 2. alinei 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu. Na tej podlagi pa lahko pristojni organ prošnjo za azil po 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu zavrne kot očitno neutemeljeno.

V tožbi tožnik pravi, da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju s podatki v spisu in da je v prošnji tožnik natančno navedel razloge za pobeg iz države. Ponavlja pojasnila iz prošnje za azil, zakaj je zapustil državo. Meni, da gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da se prošnji za azil ugodi in da tožniku ni potrebno zapustiti Slovenije. Zahteva povrnitev stroškov postopka od tožene stranke. Ker je tožnik brez sredstev za preživljanje, prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Izpodbijana odločba je izdana brez zaslišanja stranke v postopku, ki bi potekalo po procesnem dejanju vložitve prošnje za azil oziroma podaje izjave prosilca za azil po določilu 63.b člena ZAzil. Sodišče je že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 sprejelo stališče, da je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63.a členu ZAzil. Iz podatkov v spisu in neprerekanih dejstev izhaja, da je tožnik ob vložitvi prošnje podal izčrpno izjavo, na podlagi konkretnih in pravno-relevantnih vprašanj uradne osebe, ob pomoči tolmača in ob sodelovanju svetovalca za begunce in da je bil tožnik predhodno seznanjen s pravicami in dolžnostmi v postopku ob sodelovanju tolmača in ob navzočnosti predstavnice nevladne organizacije. Zaradi tega je sodišče lahko enako kot v sodbi v zadevi U 1533/2004 z dne 16. 8. 2004 štelo, da je tožena stranka zadostila procesnim standardom iz določila 29. člena ZAzil, ki sicer ureja postopek zaslišanja prosilca za azil in je tožena stranka zato na ustrezen način ugotovila ključna dejstva. V zvezi z utemeljitvijo odločitve tožene stranke oziroma subsumcije ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan pa sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev, da iz tožnikove prošnje in ostalih podatkov v spisu, ki jih je tožena stranka uporabila in se nanašajo na ravnanje in izjave tožnika pred vložitvijo prošnje za azil dne 16. 11. 2004, pri čemer tožnik v tožbi teh dejstev ne prereka, očitno izhaja, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil). Zato sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) ne bo ponavljalo razlogov. Tožena stranka ima tudi prav, ko si je pri interpretaciji pojma preganjanja pomagala z določilom 9. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Direktiva za določitev statusa begunca ŠCouncil Directive on minimum standards for the qualification and status of third nationals and stateless persons or as persons who otherwise need international protection and the content of the protection granted] O J L 304/12, 30. 9. 2004). Vendar je sodišče toženo stranko že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 opozorilo, da Direktiva za določitev statusa begunca lahko služi kot pomagalo pri interpretaciji, če je tožena stranka natančna pri uporabi besedila Direktive za določitev statusa begunca. Tožena stranka namreč v konkretnem primeru ne samo površno, ampak tudi netočno navaja, da se za "preganjanja štejejo dejanja, v katerih gre za resno in neupravičeno škodo ali diskriminacijo /.../ Ta dejanja resno ogrožajo prosilčevo življenje, svobodo, varnost in s tem onemogočajo njegovo življenje v matični državi". Po določilu točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca mora biti dejanje preganjanja zadosti resno tako po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS, št. 33/94). Po določilu točke b) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca. Vendar pa kljub temu, da je tožena stranka napačno prevedla in uporabila besedilo Direktive o določitvi statusa begunca, ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker tudi po mnenju sodišča neprerekana dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila in uporabila, ne pomenijo dejanj preganjanja v smislu 1. člena ZAzil v povezavi z vsebino določila 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca. V konkretnem primeru niti trajanje oziroma ponavljanje dejanj, ki naj bi pomenile preganjanje niti narava dejanj preganjanja v povezavi z ostalimi splošnimi okoliščinami v tožnikovi državi izvora in okoliščinami, ki so vezane osebno na tožnika, po presoji sodišča ne pomenijo dejanj preganjanja (na podlagi političnega prepričanja tožnika) v smislu 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive o določitvi statusa begunca.

Sodišče pa ne sledi utemeljitvi tožene stranke v tistem delu, v katerem se tožena stranka sklicuje na sodno prakso v zvezi z MKVČP in delo Jamesa C. Hathawaya. Sodišče se je glede obeh teh argumentov tožene stranke že postavilo na stališče v sodbi Upravnega sodišča RS v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004, ki je bila sicer razveljavljena s strani Ustavnega sodišča RS, vendar iz razlogov, ki za ta primer niso relevantni, da sklicevanje tožene stranke na primer A. Pančenko proti Latviji (odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice o sprejemljivosti pravnega sredstva z dne 28. 10. 1999) ni pravilno, ker primer ni relevanten za tovrstne azilne spore. Primer se namreč nanaša na situacijo, ko je Anni Pančenko Latvija odvzela dovoljenje za stalno prebivanje v obdobju od 1995 do 1999, kasneje pa je tožnica to dovoljenje pridobila nazaj, a je v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice uveljavljala, da v obdobju med 1995 in 1999 ni mogla uveljavljati ugodnosti v zvezi z stanovanjem, pravico do dela, zdravstvene nege in drugih socialnih pravic. Ta primer torej nima nobene smiselne povezave s spornimi okoliščinami v konkretnem upravnem sporu in zato ne more biti uporabljen kot relevantna sodna praksa. Glede sklicevanja tožene stranke na primer Francine Van Volshem proti Belgiji (odločitev Komisije za človekove pravice z dne 9. 5. 1990, št. 14641/89) pa sodišče pripominja, da v takih primerih, ko se tožena stranka sklicuje na odločbo, ki ni javno dostopna bodisi na internetu ali v splošnih knjižnicah, mora kopijo odločbe priložiti v spis z ustreznim prevodom v slovenščino za tisti del odločbe, ki ga tožena stranka uporabi pri upravnem odločanju, sicer takšno sklicevanje nima pravnega pomena v upravnem sporu. Ravno tako je sodišče v sodbah že večkrat postavilo stališče, da citiranje knjige določenega avtorja zaradi razlaganja materialno-pravnega pojma preganjanja po ZAzil ni pravilna metoda razlage prava. Teoretično stališče znanega avtorja ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (sodbi Upravnega sodišča RS z dne 9. 8. 2004 v zadevi U1474/2004 in v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004). Z uveljavitvijo Direktive Sveta EU št. 2004/83EC, pa si tožena stranka, kot to tudi izhaja iz utemeljitve te sodbe, pri razlagi pojma preganjanja lahko pomaga z vsebino določila 9. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83EC.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče zavrglo zahtevek tožnika na povrnitev stroškov postopka. Po določilu 1. odstavka 16. člena ZAzil svetovalec za begunce imenuje minister za pravosodje. Po določilu 4. odstavka istega člena imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi določila 4. odstavka 16. člena ZAzil je bil sprejet Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Pravilnik, Uradni list RS, št. 103/2004). Določilo 1. odstavka 4. člena Pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Naslednji odstavek pa določa, da sklep o odmeri nagrade in povračilu stroškov izda ministrstvo in da je zoper ta sklep dovoljeno sprožiti upravni spor. Tako urejen postopek uveljavljanja povrnitve stroškov svetovalcu za begunce je razlog, da je sodišče zahtevek pooblaščenca tožeče stranke za povrnitev stroškov od tožene stranke zavrglo na podlagi določila 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ob upoštevanju določila 6. odstavka 39. člena ZAzil. Na enak način je sodišče odločilo tudi v zadevah U 2374/2004 in U 2263/2004 z dne 12. 1. 2005.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.