16. člen ZAzil-UPB2

Po določilu 5. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi s 3. odstavkom 9. člena ZAzil imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi tega določila je bil sprejet Pravilnik. Določilo 1. odstavka 4. člena Pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo (obrazložen stroškovnik po posameznih postavkah, vključno z originalnim pooblastilom za zastopanje), ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Kot pooblastilo za zastopanje pa se po 3. odstavku 2. člena Pravilnika šteje originalno pooblastilo z lastnoročnim podpisom prosilca za azil in pooblaščenega svetovalca ter datum (z besedo).

ZAzil ne ureja ustavne pritožbe, ki je kot poseben institut za varstvo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin urejena v Zakonu o Ustavnem sodišču. To pa pomeni, da o stroških, ki so nastali udeležencem v postopku pred Ustavnim sodiščem, to pa je tudi vložitev ustavne pritožbe, Ustavno sodišče RS odloča v skladu z določbami ZUstS.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Ker je treba prošnjo za azil enomesečnega otroka presojati prek razlogov za preganjanje njenih staršev oziroma ker v obravnavani zadevi ne obstajajo posebni razlogi za preganjanje tožeče stranke, ki ne bi bili vezani na njegove starše, sodišče v tem upravnem sporu zaradi varovanja pravnomočnih učinkov sodne odločbe sledi stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 313/2006. Tožena stranka bi morala počakati z odločanjem o prošnji tožeče stranke do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Zaradi mednarodnih in ustavno-pravnih standardov ni namreč sprejemljivo, da se enomesečnega otroka napoti iz države nemudoma po pravnomočnosti odločbe, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, pri tem da bi starši tega otroka morali zapustiti državo v drugem času glede na to, kdaj bi bil njihov postopek pravnomočno končan. Odvetnik tožeče stranke ni sprejel zastopanja tožeče stranke v času veljavnosti ureditve pred ZAzil-D in je zato, kot pravi odvetnik v tožbi, pro bono sprejel zastopanje tožeče stranke v upravnem postopku in upravnem sporu. Kar zadeva zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka, zato veljajo določbe ZUP. Po presoji sodišča ni mogoče šteti, da bi bila volja zakonodajalca, da se do im

Prošnja za azil je očitno neutemeljena in se jo zavrne v pospešenem postopku, če prosilec zavaja in zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz Slovenije. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. V nobenem zakonu ni določeno, da je treba prosilcu za azil odločbo pritožbenega organa oz. sodišča izdati v prevodu v njegov materni jezik.

Zakon ne vsebuje določbe, da se za svetovalce za begunce imenujejo odvetniki in drugi diplomirani pravniki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v navedenem odstavku. Iz tega a contrario izhaja, da tožena stranka v primeru, ko imenuje za svetovalca za begunca odvetnika, ni dolžna v odločbi navajati, da je le-ta imenovan za svetovalca za begunce kot odvetnik.

Zakon predpisuje pogoje za imenovanje svetovalcev za begunce za vse kandidate enako, zato je tožnica v zmoti, ko meni, da predpisuje samo minimalne pogoje, in da je treba pri osebi, ki predpisane pogoje izpolnjuje bolje oziroma več od tega, iz tega razloga pripisati tudi navedbo poklica, ki ga opravlja.

V azilnem postopku se spisi vročajo prosilcu za azil oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Šteje se, da je spis vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb, torej je vročen, ko ga sprejme prva od navedenih oseb. Od tega dne začne teči tudi rok za opravo dejanja, ki je vezano na vročitev in rok.

Materialno-pravno podlago za odločanje tožene stranke o upravičenosti do povračila stroškov in nagrad za opravljeno pravno pomoč svetovalcem za begunce namreč predstavlja določba 4. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. ZAzil sicer izrecno ne določa, da se uporablja ZUP v sporih med svetovalci za begunce in organi, ki odločajo o pravici do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce iz sredstev proračuna Republike Slovenije, ampak to izhaja iz določbe 23. člena ZAzil, ki določa, da se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ni z ZAzil drugače določeno. Narava stvari, ki zahteva upravno odločanje v tovrstnih zadevah je izražena v tem, da gre za razmerje med svetovalcem za begunce kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic prosilcev za azil po določbah ZAzil (5. alinea 1. odstavka 43. člena ZAzil) in državo, ki zagotavlja sredstva za povrnitev stroškov za uresničevanje navedene pravice do brezplačne pravne pomoči prosilcev za azil iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Zato gre v tovrstnih zadevah za upravno od

Prošnja za priznanje azila v RS je očitno neutemeljena, če jo prosilec utemeljuje na podlagi ponarejenih dokumentov, saj gre v takem primeru za namerno zavajanje in zlorabo postopka. V tem primeru odloča organ v tako imenovanem pospešenem postopku, odloči pa lahko takoj, ko ugotovi okoliščino, ki izkazuje očitno utemeljeno vlogo.

ZAzil ima posebne določbe glede vročanja pisanj, zato se za vročanje ne uporabljajo določbe ZUP. Ker se po 2. odstavku 32. člena ZAzil šteje pisanje - odločba - za vročeno, ko ga prejme ena od oseb iz 1. odstavka 32. člena ZAzil (prosilec oziroma zakoniti zastopnik ali pooblaščenec), rok za vložitev tožbe zoper odločbo začne teči z vročitvijo odločbe prvi od navedenih oseb.

Sodišče je že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 sprejelo stališče, da je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63.a členu ZAzil. Tožena stranka ima prav, ko si je pri interpretaciji pojma preganjanja pomagala z določilom 9. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Vendar je sodišče toženo stranko že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 opozorilo, da Direktiva za določitev statusa begunca lahko služi kot pomagalo pri interpretaciji, če je tožena stranka natančna pri uporabi besedila Direktive za določitev statusa begunca. Po določilu točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa beg

Sodišče je utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika z zaslišanja v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži.

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni po vsebini izpodbijala resničnosti dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, ampak je zgolj pavšalno navedla, da prereka tožbene navedbe, je sodišče štelo trditve tožene stranke glede razloga in okoliščin za zapustitev azilnega doma za dovolj dokazane, saj je dokazno breme v azilnem postopku tudi na ravni upravnega spora deljeno med obe stranki. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe tožnik v konkretnem primeru nima pravno varovanega interesa, ker je sodišče tožbi ugodilo istočasno z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe in ima ugoditev tožbi za posledico, da ima tožnik pravico nastanitve v azilnem domu, kar pa je uveljavljal tudi v začasni odredbi. Svetovalec za begunce ne more najprej s tožbo v upravnem sporu uveljavljati povrnitve stroškov za zastopanje v postopku.

Določba 3. odstavka 38. člena ZAzil nalaga ne le trditveno, pač pa tudi dokazno breme na stran tožeče stranke, ki mora okoliščine za utemeljitev predloga (vsaj) verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog, da naj si ne bi mogel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov in da naj bi se tožnik z nekom zmenil po praznikih, pa slednji ni prišel, po presoji sodišča niso verjetno izkazane zgolj s tožnikovim navajanjem, da se je zmenil z nekom, pa slednji ni prišel, ne da bi tožnik navedel vsaj njegovo ime, telefonsko številko ali kakšno drugo okoliščino, ki bi omogočala preizkus te tožnikove navedbe. Prav tako ni verjetno izkazana niti tožnikova trditev, da si zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003 ni mogel pravočasno zagotoviti pomoči svetovalca za begunce, saj je iz podatkov tožbe razvidno, da je bil predmetni postopek uveden v mesecu juliju 2003 in je bila izpodbijana odločba izdana 25. 10. 2003, navedeno časovno obdobje od uvedbe postopka v mesecu juliju do izdaje izpodbijane odločbe pa je tožniku brez vsakega dvoma nudilo na razpolago dovolj časa in glede na to, da mu gibanje ni bilo omejeno tudi priložnosti, da si

Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja

Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spr