63.b člen ZAzil-UPB2

Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je

ZAzil ne določa subjektov in tudi ne dejanj preganjanja, zato se glede tega pojma uporablja kot razlagalni pripomoček Direktiva Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, če so prosilca za azil v izvorni državi preganjali "nedržavni" subjekti, če so mu organi nacionalne oblasti oz. mednarodne sile bile sposobne ali so mu celo zagotovile ustrezno zaščito zoper preganjalca.

Razlog za sprejem odločitve v pospešenem azilnem postopku je tudi ugotovitev, da je prosilec prikril, da je pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če je pri tem uporabljal napačno istovetnost (4. odstavek 36. člena ZAZil). Po 63.b členu ZAzil se namreč prošnja za azil poda na predpisanem obrazcu, tujec pa mora med drugim dati tudi podatek, ali je pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji, za azil zaprosil tudi v drugih državah (23. alinea drugega odstavka 63.b člena ZAzil).

Če prosilec zataji, da je pred vložitvijo prošnje za azil v Sloveniji predhodno vložil prošnjo za azil v drugi državi, je to razlog, da se njegova prošnja kot očitno neutemeljena zavrne zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka.

Tožnik je vstopil v RS ilegalno (torej zanj velja 8. člen ZAzil) in je postal prosilec za azil v smislu 4. alineje 2. člena ZAzil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63. člen ZAzil). Zato mu je mogoče šele od takrat dalje na podlagi 27. člena ZAzil začasno omejiti gibanje. ZAzil ne določa, da se pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena začasna omejitev gibanja, ki je veljala pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu.

Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če obstaja sum, da zavaja in zlorablja azilni postopek, kar je podano tudi s tem, da ni ugotovljena njegova istovetnost, da lažno predstavi razloge za azil oziroma vloži prošnjo za azil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Da so ti razlogi v tem primeru podani, izhaja iz tega, da ni nedvomno ugotovljeno njegovo državljanstvo; da je izjavil, da je iz izvorne države pobegnil pred preganjanjem upornikov, ki ga zasledujejo tudi v drugi državi, iz uradnih podatkov pa je razvidno, da je v Slovenijo prišel kot član mlade nogometne reprezentance na priprave; da je za azil zaprosil šele po 11 dneh legalnega bivanja v Sloveniji.

Na podlagi 27. člena ZAzil se gibanje lahko omeji le prosilcu za azil, to pa je tujec, ki na meji ob vstopu v Slovenijo zaprosi za azil; tujec, ki ilegalno vstopi v Slovenijo pa šele od vložitve prošnje za azil na predpisanem obrazcu. V čas trajanja ukrepa po 27. členu ZAzil pa se ne všteva omejitev gibanja, izrečena na drugi pravni podlagi oziroma brez pravne podlage.

Za vročanje vabila za zaslišanje prosilca za azil velja po azilnem pravu specifičnost, ki zahteva, da se ZUP v takem primeru uporablja v povezavi z ZAzil in obveznostmi, ki jih ima Slovenija po mednarodni pogodbi Konvenciji o statusu begunca. V skladu z določilom 8. člena Ustave je namreč treba zakon, tudi njegove procesne določbe, razlagati v skladu z mednarodno pogodbo, ki je hierarhično višji pravni akt.

Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9

Glede pripadnosti določeni družbeni skupini za konkretni primer velja, da zaradi priimka in tožnikovih dobrih odnosov s prebivalci BIH ne glede na njihovo etično in versko pripadnost, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Pri tej interpretaciji si je sodišče pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element identitete, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznike šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (na primer: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin). Preganjanja v izvorni državi ni, če je preganjanje omejeno na določeno področje te države, torej če je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, ki pa ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi uporabila. Institut notranje razselitve je treba šteti kot del pojma "utemeljen stra

Sodišče je že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 sprejelo stališče, da je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63.a členu ZAzil. Tožena stranka ima prav, ko si je pri interpretaciji pojma preganjanja pomagala z določilom 9. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Vendar je sodišče toženo stranko že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 opozorilo, da Direktiva za določitev statusa begunca lahko služi kot pomagalo pri interpretaciji, če je tožena stranka natančna pri uporabi besedila Direktive za določitev statusa begunca. Po določilu točke a) 1. odstavka 9. člena Direktive o določitvi statusa beg

V tem primeru za očitno neutemeljeno prošnjo iz razlogov, ki so navedeni v 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki med drugim določata, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, če se postopek zlorablja (1. alinea) kot tudi, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov (2. alinea). Tožena stranka je odločila na podlagi izjav tožnika ob podaji prošnje za azil po 63.b členu ZAzil in na podlagi virov o situaciji v njegovi matični državi Bolgariji ter ocenila, da je tožnik matično državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov in da je zlorabil azilni postopek z vložitvijo prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea 36. člena ZAzil).

Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zako

Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAz