29. člen ZAzil-UPB2

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.

Tožnik v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov iz navedene konvencije. Tožnik je navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin, zaradi česar v postopku ni izkazal zadovoljive stopnje verodostojnosti. S takšnimi izjavami pa je, kot je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, pravilno sklepalo, vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zato jih ni bilo mogoče sprejeti za verodostojne.

Če je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, pristojni organ v pospešenem postopku zavrne vlogo oziroma prošnjo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Za zavrnitev prošnje za azil zadošča, če prosilec za azil ne izkaže na verodostojen način, da za priznanje azila obstajajo subjektivne okoliščine v obliki strahu pred preganjanjem v izvorni državi.

Če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil.

V pospešenem azilnem postopku je potrebno določbe ZAzil kombinirati s pravili skrajšanega ugotovitvenega postopka po določbah 144. člena ZUP.

Po presoji pritožbenega sodišča so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih in listinah v upravnih spisih in na izjavah tožnika v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 14.9.2007, pravilne in dejansko kažejo na neskladja in neprepričljive ter neverodostojne izjave tožnika o pomembnih dejstvih. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da obstaja sum, da postopek zlorablja.

Tožnik je lažno predstavil razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosi za azil in je tako zavajal in zlorabljal postopek, kar je okoliščina za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

V 1. odstavku 59. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave samo, če dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Vendar so v 2. odstavku 59. člena ZUS-1 določene izjeme od tega načela, izjema iz 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 pa dopušča sodišču, da odloči brez glavne obravnave tudi ob spornem dejanskem stanju, če stranke predlagajo taka nova dejstva ali dokaze, ki niso pomembni za odločitev ali pa jih ni mogoče upoštevati. Po 2. odstavku 51. člena ZUS-1 je namreč glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov mora biti utemeljena s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem predlaganega dokaza ugotoviti in utemeljiti, v čem so za odločitev pomembne. Če tožnik svojega predloga za zaslišanje ne konkretizira v navedenem smislu, ga sodišče prve stopnje utemeljeno šteje zgolj z

Ne glede na to, da prosilec navaja fizični spor oziroma medsosedske težave in nadlegovanje ter grožnje, tovrstno nadlegovanje in fizični spor ne moreta predstavljati preganjanja v takšnem smislu, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in v azilni praksi, temveč spadata na področje tistih kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki jih obravnavajo za to pristojne institucije v izvorni državi.

Tožena stranka je ugotovila številne razlike glede osnovnih podatkov med prvo in drugo prošnjo za azil tožnika, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je prosil za azil.

Dejansko stanje se v pospešenem azilnem postopku ugotavlja zlasti na podlagi vloge prosilca; sestava te vloge je ključno opravilo v pospešenem postopku. Zaradi izjave prosilca, ki mora biti temeljito in skrbno zabeležena, saj se šteje za zaslišanje prosilca, načelo zaslišanja stranke v pospešenem postopku ni absolutno izključeno.

Pogoja za vrnitev v prejšnje stanje sodišče v azilnem postopku ne presoja strogo, ker bi bilo lahko s strogo presojo omenjenih dveh pogojev nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico zaprositi za azil po Konvenciji o statusu beguncev in Direktivi EU št. 2004/83/EC ter na to pravico vezane morebitne druge (tudi absolutne) človekove pravice. Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev, niti ZAzil, niti Direktiva št. 2004/83/EC. Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Po 237. členu ZUP je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb p

Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je

ZAzil ne določa subjektov in tudi ne dejanj preganjanja, zato se glede tega pojma uporablja kot razlagalni pripomoček Direktiva Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, če so prosilca za azil v izvorni državi preganjali "nedržavni" subjekti, če so mu organi nacionalne oblasti oz. mednarodne sile bile sposobne ali so mu celo zagotovile ustrezno zaščito zoper preganjalca.

Glede na načelo o kontradiktornem postopku v upravnem sporu in ker so tožniki v tožbi predlagali glavno obravnavo ter ker je tožena stranka že tretjič izčrpno obravnavala okoliščine konkretne azilne zadeve, ki so ostale tudi po tem nerazčiščene, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo sprejeti predlog tožnikov za razpis glavne obravnave in ne odpravljati odločbe tožene stranke in ji ponovno vračati zadevo v nov postopek, saj mu je določba 3. odstavka 39. člena ZAzil nudila podlago, da v konkretnem primeru v zvezi z napovedanimi okoliščinami samo reši stvar.

Ker tožnik v prošnji za azil ni navajal, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi vere, temveč je to začel navajati šele v tožbi, je to nedopustna tožbena novota, saj ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že prej. Prvostopno sodišče je torej odločilo pravilno in zakonito, ko je potrdilo odločbo tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem azilnem postopku, ker je iz nje očitno, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan v smislu ZAzil.