UPRS sklep U 744/2004

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka je dne 11. 3. 2004 zaradi kršitve pravice domneve nedolžnosti, ki naj bi bila storjena z dejanjem dne 12. 2. 2004 v oddaji XXX, vložila tožbo kot drugo-tožeča stranka skupaj s prvo-tožečo stranko AA zoper tri tožene stranke in sicer Republiko Slovenijo kot prvo-toženo stranko, BB iz Urada Vlade RS za preprečevanje korupcije in zoper tretje-toženo stranko Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije. Sodišče je s sklepom U 527/2004 z dne 31. 3. 2004 odločilo, da morata tožeči stranki v določenem roku popraviti tožbo tako, da bo sodišču predložena za vsakega izmed tožnikov in za vsako izmed treh toženih strank samostojna tožba, sestavljena skladno z določilom 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

V popravljeni tožbi, ki se vodi pod opr. št. 744/2004 tožeča stranka AAA, d.o.o, na podlagi določila 3. odstavka 1. člena ZUS toži BB, Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije, in meni, da je izjave podal v svojstvu urada in kot njegov predstavnik. V oddaji se je ob imenu g.BB pojavljal zapis z navedbo, kje je zaposlen oziroma z navedbo njegove funkcije. V tožbi pravi, da je kršitev ustavnih pravic storil direktor Urada RS za preprečevanje korupcije v oddaji XXX, ki je bila predvajana na XXX dne 12. 2. 2004 z začetkom ob 20.00 uri. Gre za grob poseg v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave) in pravico iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do poštenega sojenja). Izjave, s katerimi je do posega prišlo, so naslednje: "Gre pač za povezavo določenih podjetij, določenih bank in pa seveda potem način izvedbe posla, tudi preko določenih drugih oseb, ki je pač pripeljal do goljufije, do goljufije širših, večjih razmer, kjer je bilo udeleženih več oškodovancev, ker se je pač zadeva nekako piramidalno gradila in razširjala naprej." "To, o čemer sem prej govoril, da bi morali pač v drugih pisarnah obravnavati, sedaj se bomo spet, vsi se strinjamo, da gre za nek način sum goljufij in tako naprej, da gre za kazniva dejanja, vendar ali bo prišlo v tem trenutku do ukrepov?" Ker tožeča stranka ni niti obdolženec, saj se zoper njo ne vodi noben kazenski postopek in ni podan niti utemeljen sum, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno, je poseg v domnevo nedolžnosti še toliko večji. Kljub temu, da ZUS govori o posegih v ustavne pravice posameznika, tožbo vlaga družba, ker Ustava v enaki meri varuje pravice posameznikov in pravnih oseb, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Drugačna razlaga 3. odstavka 1. člena ZUS bi v konkretnem primeru pomenila kršitev 14. člena Ustave. Kot dokaz predlaga zaslišanje strank in prepis omenjene televizijske oddaje, ki se nahaja v spisu U 527/2004. Predlaga, da sodišče: 1. ugotovi, da je tožena stranka s predmetnimi izjavami kršila 27. člen Ustave RS, 2. toženi stranki prepove nadaljevati s takimi in podobnimi ravnanji, s katerimi se posega v ustavno pravico tožeče stranke iz 27. člena Ustave, 3. naloži toženi stranki, da je dolžna na televiziji XXX, v prvi oddaji XXX po pravnomočnosti te sodbe, na svoje stroške objaviti to sodbo, da ne bo izvršbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba se zavrže.

Pri obravnavi zadeve je sodišče najprej upoštevalo dejstvo, da je Upravno sodišče v sporu med AA in Uradom Vlade RS za preprečevanje korupcije (U 742/2004) zaradi istega spornega dejanja že odločilo s sklepom z dne 5. 5. 2004, s katerim je ob uporabi klavzule subsidiarnosti varstva ustavnih pravic v upravnem sporu tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je v tej zadevi štelo, da tožnik smiselno navaja, da je prizadet v svoji časti in dostojanstvu in da so zato bile prizadete njegove osebnostne pravice in da bi želel imeti satisfakcijo. Po mnenju sodišča v sklepu z dne 5. 5. 2004 so človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime dobrine, ki so lahko predmet kazenskopravnega varstva (169. do 179. člen Kazenskega zakonika) in civilnopravnega varstva po določilih Obligacijskega zakonika in da je mogoče doseči objavo sodbe po Kazenskem zakoniku in Obligacijskem zakoniku. Vrhovno sodišče RS še ni odločilo o pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča z dne 5. 5. 2004. Ob tem sodišče ugotavlja, da je bil sklep o zavrženju na podlagi klavzule subsidiarnosti v zadevi U 742/2004 izdan približno v 1 mesecu po vložitvi tožbe. Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi v sporu med AA in BB, Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije (sklep v zadevi U 741/2004 z dne 21. 4. 2004). V sporih med AA in Republiko Slovenijo (U 527/2004) ter med AAA, d.o.o. in Republiko Slovenijo (U 743/2004) zaradi istega spornega dejanja pa je Upravno sodišče tožbi s sklepoma z dne 5. 5. 2004 in z dne 21. 4. 2004 zavrglo na podlagi določila 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu. V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče zavzelo pravno stališče, ki ga je sodišče upoštevalo tudi v obravnavanem upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč v obeh zadevah (sklep v zadevi I Up 701/2004 z dne 12. 1. 2005 in sklep v zadevi I Up 700/2004 z dne 12. 1. 2005) pritožbi zoper sklepa Upravnega sodišča zavrnilo, a je v obrazložitvi navedlo, da bi moralo Upravno sodišče tožbi zavreči in sicer ne na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, ampak na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker imata tožnika zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obrazložitvi obeh sklepov je Vrhovno sodišče zapisalo, da predmetna izjava BB ni akt niti dejanje, zaradi katerega bi bilo mogoče uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS in da ima tožnik zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Sodišče je v tem upravnem sporu upoštevalo navedeno prakso upravnega sodstva v zvezi s predmetnim sporom, vendar pa je upoštevalo tudi kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in sicer v zadevi Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/2005). Ustavno sodišče je v navedeni zadevi odločalo o ustavni pritožbi zaradi uporabe klavzule subsidiarnosti varstva pravic v upravnem sporu v zvezi s posamičnim dejanjem, ki naj bi poleg številnih drugih pravic kršilo tudi pravico domneve nedolžnosti ustavnih pritožnikov, in je sklepa Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča razveljavilo. V tej odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve postavilo dva kriterija, na podlagi katerih mora sodišče v upravnem sporu presoditi, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne. Prvi kriterij je, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele, če sta oba kriterija izpolnjena, sodišče lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti sodnega varstva pravic v upravnem sporu. Ustavno sodišče je odločitvi Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča razveljavilo, ker je presodilo, da ni bil izpolnjen drugi kriterij, saj je Upravno sodišče tožbo zavrglo, namesto, da bi se izreklo za nepristojno in bi zadevo po pravnomočnosti odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču, kajti samo na ta način je zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva in tudi učinkovito varstvo pravic pred posegi vanje z nezakonitimi dejanji (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-547/2004).

V obravnavani zadevi ni pogojev za to, da bi se sodišče izreklo za nepristojno v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo ustavno sodišče v zadevi Up-547/2004. Pri vprašanju, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, je po mnenju sodišča treba izhajati iz vsebine zahtevka tožeče stranke; bistveno je torej, kaj od sodišča zahteva tožeča stranka, pomembno pa je tudi, kakšen je status tožene stranke. V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek povsem natančno, dejansko razumljivo in pravno opredeljeno postavila, zato sodišče nima pravne podlage, da bi tožbenemu zahtevku dalo drugačno vsebino od zapisane. Po določilu 2. odstavka 38. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) je sodišče v tovrstnih upravnih sporih vezano na tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka kršila pravico iz 27. člena Ustave, da se toženi stranki prepove nadaljevati s takimi in podobnimi ravnanji in da je na določen način dolžna objaviti sodbo sodišča. Takšnemu zahtevku ne daje sodnega varstva kazensko sodišče, saj iz nobenega dela tožbe ni mogoče izpeljati, da je namen tožeče stranke ugotoviti kazensko odgovornost in kaznovati storilca, čemur je sicer namenjen kazenski postopek. Ker tožnik ne uveljavlja varstva osebnostne pravice, ampak pravico do domneve nedolžnosti, ki je ustavna pravica v okviru kazenskega postopka, tudi ni mogoče uporabiti klavzule subsidiarnosti zaradi možnosti sodnega varstva pred pravdnim sodiščem (187. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), pri čimer je zahtevek za objavo sodbe le eden od treh delov tožbenega zahtevka v konkretnem primeru, ostalih dveh delov tožbenega zahtevka pravdno sodišče ne zagotavlja, saj je po OZ predvidena le povrnitev škode. Poleg tega je povrnitev škode predvidena, če gre za žalitev časti, ali za raznašanje neresničnih trditev (177. člen OZ), česar pa tožnik ne omenja v tožbi. Da v obravnavani zadevi ni primarnega sodnega varstva pred pravdnim sodiščem ali kazenskim sodiščem, ki bi izključevalo upravni spor, govori tudi dejstvo, da je tožena stranka državni organ z določenimi javno-pravnimi pristojnostmi, upravni spor pa je primarno namenjen ravno sodnemu varstvu pravic zasebno-pravnih subjektov proti (odločitvam) in dejanjem nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZUS). V ta namen ima ZUS posebno določbo, ki odgovarja tožbenemu zahtevku v obravnavani zadevi in sicer določbo 1. odstavka 62. člena ZUS (ki je povezano z določilom 3. odstavka 28. člena ZUS), po kateri sme sodišče v sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS med drugim ugotoviti nezakonitost dejanja, ki posega v ustavne pravice, sme prepovedati nadaljevanje dejanja in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje. Poleg tega je sodišče za presojo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti klavzule subsidiarnosti, upoštevalo tudi drugi kriterij, saj je od vložitve tožbe do izdaje sodbe preteklo približno 22 mesecev, zaradi česar bi bil izrek o nepristojnosti poleg navedenega tudi v nasprotju s principom učinkovitega sodnega varstva.

Po tem, ko je sodišče ugotovilo, da je pristojno za obravnavanje te zadeve, je sodišče ugotovilo, da mora tožbo zavreči iz dveh razlogov:

Prvi razlog je ta, da je družba AAA. d.o.o., ki je vložila tožbo, ne obstaja več, ampak je po izpisu iz sodnega registra na dan 17. 1. 2005 omenjena družba v stečaju in se imenuje AAA. d.o.o. - v stečaju, njena zastopnica pa je stečajna upraviteljica CC (2. odstavek 101. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004). Sodišče je s pozivom z dne 15. 12. 2005 stečajno upraviteljico pozvalo, da v določenem roku izjavi, ali vztraja pri tožbi v predmetnem upravnem sporu, pri čemer mora v primeru pozitivnega odgovora tožbo popraviti tako, da toži pravnega naslednika Urada RS za preprečevanje korupcije, to je Komisijo za preprečevanje korupcije in da se v tem istem roku v primeru vztrajanja na tožbi izreče glede dejstev v dopisu Okrajnega sodišča v A z dne 25. 11. 2005. Ker zastopnica družbe AAA d.o.o. - v stečaju ni odgovorila na poziv sodišča, so podani pogoji za zavrženje tožbe po določilu 2. odstavka 29. člena ZUS. Razlog za zavrženje tožbe pa izvira tudi iz dejstva, da iz dopisa Okrajnega sodišča v A z dne 25. 11. 2005 izhaja, da se kazenski postopek zoper družbo AAA, d.o.o. - v stečaju še ni začel. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS v zvezi z pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena in iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 MP - št. 33/94) pa izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-18/93, OdlUs V, št. 40, Uradni list RS, št. 25/96; odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-134/97 z dne 14. 3. 2002; odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-604/2002 in Up-610/2002 z dne 6. 3. 2003; Barbera, Messegue, Jabardo v. Spain, European Court of Human Rights, 6. 12. 1988, Series A, no. 146; Salabiaku v. France, European Court of Human Rights, 7. 10. 1988, Series A, no. 141-A; Marziano proti Italiji, sodba ESČP z dne 7. 11. 2002; Lavents proti Latviji, sodba ESČP z dne 28. 11. 2002), ampak gre lahko tudi za druge vrste postopkov (Lutz proti Nemčiji, sodba ESČP z dne 25. 8. 1987; Minelli proti Švici, sodba ESČP z dne 21. 2. 1983; Baars proti Nizozemski, sodba ESČP z dne 7. 10. 2003; Sekanina v. Austria, European Court of Human Rights, 25. 8. 1993, Series A, no. 266-A; Nölkenbockhoff v. Germany, European Court of Human Rights, 25. 8. 1987, Series A, no. 123; Blum proti Avstriji, sodba ESČP z dne 13. 1. 2005), potem ko je bil kazenski postopek ustavljen. Vezanost pravice do domneve nedolžnosti na nek sodni postopek torej pomeni, da je mogoče presojati kršitev te pravice le v povezavi s konkretnim sodnim postopkom. Ker tudi ta - sicer materialno-pravna - predpostavka v konkretnem primeru sodišču ni izkazana, so podani pogoji za zavrženje tožbe.