UPRS sodba in sklep U 1324/2007

Tožba zoper predlog Sodnega sveta Republike Slovenije št. ... z dne 28. 6. 2007 se zavrže. Tožbi zoper odločbo Ministra za pravosodje št. ... z dne 30. 6. 2007 se ugodi, s tem da se ugotovi, da je ta odločba nezakonita, kolikor posega v tožnikovo pravico do enakega obravnavanja. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je minister odločil, da se za predsednika Okrožnega sodišča v A., za dobo šestih let imenuje okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v A., A.A.. Minister v obrazložitvi odločbe navaja, da so se na javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika Okrožnega sodišča v A., objavljen v Uradnem listu RS, št. 41/07 z dne 11. 5. 2007, prijavili trije kandidati, med njimi A.A. in tožnik. Dalje navaja, da je sodni svet v svojem predlogu z dne 28. 6. 2007 ocenil, da navedena kandidata znatno v pozitivni smeri odstopata od tretjega kandidata, ter ju je predlagal v imenovanje za mesto predsednika sodišča, pri tem pa nobenemu od njih ni dal prednosti. Minister dalje navaja, da se je pred odločitvijo seznanil s predlogom sodnega sveta, ter da je med predlaganima kandidatoma ocenil kot najprimernejšega kandidata, ki bo lahko najbolj kvalitetno opravljal funkcijo predsednika Okrožnega sodišča v A., A.A.. Minister dalje navaja, da je A.A. leta 1990 diplomiral na Pravni fakulteti v A., leta 1992 pa opravil pravosodni izpit in se nato zaposlil kot strokovni sodelavec na Temeljnem sodišču v A., kjer je bil razporejen na gospodarski oddelek, leta 1994 pa je začel opravljati funkcijo namestnika javnega tožilca na Temeljnem javnem tožilstvu v A., dalje, da je bil leta 1998 imenovan za okrožnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v A., kjer je najprej delal na splošnem oddelku, nato pa na oddelku za gospodarski in organizirani kriminal, leta 2000 pa je bil imenovan v skupino državnih tožilcev za posebne zadeve pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ter dalje, da je bil 23. 3. 2006 izvoljen na sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v A.. Minister dalje navaja, da iz ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v A. z dne 19. 6. 2007 izhaja, da ima sodnik A.A. nadpovprečne delovne sposobnosti, na kar kažejo podatki o obsegu dela sodnika, saj je v letih 2006, kolikor je sodniško funkcijo opravljal, in v prvih mesecih leta 2007 dosegel 114,51% oz. 104,6% obsega dela, med rešenimi kazenskimi (K) zadevami (36) pa jih je kar 24 predstavljalo sodni zaostanek. Ker je po določbi 2. odstavka 13. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) funkcija državnega tožilca izenačena s sodniško funkcijo, je pri A.A. mogoče upoštevati tudi obdobje, ko je pred nastopom sodniške službe dvanajst let opravljal funkcijo okrožnega državnega tožilca. Minister dalje navaja, da sprejema utemeljitve iz predloga sodnega sveta, da je A.A. tudi kot državni tožilec izkazoval nadpovprečno strokovno znanje ter da si je pri tem delu pridobil obsežna znanja in izkušnje, ki se odražajo tudi pri njegovem sodniškem delu, ter da po mnenju sodnikov kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. A.A. tudi kot sodnik izkazuje solidno strokovno usposobljenost ter sposobnost odločnega in kontinuiranega vodenja kazenskih postopkov brez nepotrebnega odlašanja, ter da so njegove odločitve pravilne, sodbe pa dobro argumentirane, kratke in jedrnate, s čemer izkazuje dobro poznavanje procesnega in materialnega kazenskega prava (povzeto po oceni sodniške službe). Iz ocene sodniške službe tudi izhaja, da A.A. izkazuje sposobnost odločnega in kontinuiranega vodenja kazenskih postopkov brez nepotrebnega odlašanja, kar kaže na visoko stopnjo njegove zavesti o potrebi po tekočem in sprotnem ter hkrati kvalitetnem reševanju zadev. Navedeno je izjemnega pomena tudi za prevzem vodstvene funkcije predsednika Okrožnega sodišča v A. kot enega od največjih slovenskih sodišč. Iz mnenja Okrožnega sodišča v A. z dne 18. 6. 2007 o delu sodnika A.A. je razvidno, da je njegov pritožbeni rezultat nad povprečjem kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v A. zadnjih treh let, saj nobena od zadev, kjer je nastopal kot predsednik senata in jo je obravnavalo Višje sodišče, ni bila razveljavljena. Sodnik A.A. je tudi spoštoval vrstni red reševanja zadev, ter je reševal tudi zadeve, ki predstavljajo sodni zaostanek, reševanje sodnih zaostankov pa je ena bistvenejših kvalitet sodnika, ki s tem izkaže, da se zaveda potrebe za odpravo sodnih zaostankov in je to sposoben tudi udejanjiti. Na podlagi takih podatkov je tudi personalni svet Višjega sodišča v A. ocenil, da A.A. izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, ter da je izkazal tudi nadpovprečno uspešnost pri odpravi sodnih zaostankov ter da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Minister v obrazložitvi odločbe dalje navaja, da je iz programa dela Okrožnega sodišča v A., ki ga je predložil sodnik A.A., razvidno, da si bo prizadeval za sprotno seznanjanje s tekočo evidenco, ki bo izkazovala izpolnjevanje meril pričakovanega obsega dela za vsakega posameznega sodnika in za posamezni oddelek, dalje, da je za dosego ciljev zmanjšanja in odprave sodnih zaostankov po njegovem mnenju potrebno zagotoviti ustrezno kadrovsko zasedenost, kontinuiteto dela na posameznih zadevah ter prednostno reševanje starejših zadev, ustrezen nivo informatiziranosti vpisnikov in elektronsko poslovanje; glede opravljanja zadev sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča pa je iz programa razvidna takšna njegova vizija, ki bo omogočala pravilno in učinkovito opravljanje zadev sodne uprave, v programu pa je navedel tudi druga področja (varnostna vprašanja, javnost dela sodišča, vloga pripravnikov in strokovnih sodelavcev), za katera je ocenil, da so pomembna, in je pri vsakem od njih tudi izčrpno obrazložil svoje vizije in razvojne usmeritve. Minister dalje navaja, da je pred odločitvijo v zadevi proučil tudi vlogo tožnika kot kandidata, oceno njegove sodniške službe, mnenje personalnega sveta in sodnega sveta ter to primerjal z vlogo in ostalim gradivom za izbranega kandidata. Pri primerjanju kandidatov je minister upošteval, da gre pri A.A. za kandidata, ki izjemno dobro pozna vsa različna pravna področja, saj je praktično doslej opravljal dela že na vseh pravnih področjih, pa tudi, da se je na vseh dosedanjih delovnih področjih izkazal z nadpovprečno uspešnostjo. Navedeno in dejstvo, da je sodnik A.A. že pri dosedanjem delu pokazal nadpovprečne organizacijske sposobnosti pri reševanju zadev na vseh področjih in glede na njegov program dela, iz katerega je razvidno tako poznavanje problematike kot tudi nakazovanje rešitev problemov, je utemeljeno pričakovati, da bo izbrani kandidat tudi pri opravljanju funkcije predsednika več kot uspešen. Dobre prakse v zvezi s predsedniki sodišč namreč dokazujejo, da mora imeti dober predsednik sodišča tako praktično in teoretično znanje na vseh pravnih področjih kot tudi izjemne organizacijske sposobnosti, da delo sodišča lahko organizira tako, da bodo v najkrajšem možnem času doseženi cilji, ki jih za odpravo sodnih zaostankov predvideva Program Lukenda.

Sodni svet pa v svojem predlogu z dne 28. 6. 2007 iz prijav kandidatov na prosto mesto predsednika Okrožnega sodišča v A. povzema podatke iz njihovih življenjepisov, za kandidata A.A. podatke in ocene iz ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v A. z dne 19. 6. 2007, oceno podatkov, ki jih je sporočil podpredsednik Okrožnega sodišča v A., za tožnika kot kandidata podatke in ocene iz zadnje ocene sodniške službe, ki je bila izdelana 26. 1. 2007, in podatke o delu sodnika za obdobje od 2001 do 2006, ter za tretjega kandidata podatke o delu sodnika za leta 2003 do 2006 ter podatke in ocene iz ocene sodniške službe z dne 22. 1. 2007. Sodni svet v predlogu dalje navaja, da predsednik Višjega sodišča v A. v mnenju z dne 19. 6. 2007 ocenjuje, da vsak izmed prijavljenih kandidatov izpolnjuje pogoje za imenovanje na položaj predsednika okrožnega sodišča, prednost pa daje kandidatoma A.A. in tožniku. Sodni svet dalje navaja, da po proučitvi celotne razpisne dokumentacije in mnenja predsednika Višjega sodišča v A. predlaga ministru v imenovanje na mesto predsednika Okrožnega sodišča v A. okrožnega sodnika A.A. in tožnika kot okrožnega sodnika svétnika. Sodni svet še navaja, da je ocenil, da navedena kandidata glede na pravnomočne ocene sodniške službe znatno v pozitivni smeri odstopata od tretjega kandidata ter da sta tudi s predloženima programoma dela izkazala, da sta sposobna voditi Okrožno sodišče v A., sodni svet pa je pri odločitvi sledil tudi mnenju predsednika Višjega sodišča v A., ki je kot nadzornik nad delom sodne uprave na Okrožnem sodišču v A. ocenil, da imata predlagana kandidata prednost pred tretjim kandidatom.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo ministra izpodbija na podlagi 8. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih (ZS), odločbo sodnega sveta pa v skladu s sodno prakso Upravnega sodišča RS, ki je s sodbo v zadevi opr. št. U 2525/05-36 z dne 23. 12. 2005 poleg nezakonite odločbe ministra odpravilo tudi predlog sodnega sveta za imenovanje predsednika sodišča, in ob upoštevanju pravnega stališča Upravnega sodišča, Zunanji oddelek v Mariboru, v sodbi v zadevi opr. št. U 160/2007-4. Tožbo vlaga iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in na podlagi 1. alinee 2. odstavka 33. člena ZUS-1, ker je minister nepravilno uporabil določbo 2. odstavka 62. člena ZS in nepravilno ugotovil dejansko stanje, sodni svet pa je nepravilno ugotovil dejansko stanje, pa tudi bistveno kršil pravila postopka, in ker mu je z izpodbijanim aktom ministra kršena temeljna človekova pravica do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja iz 3. odstavka 49. člena Ustave RS oz. iztožljiva pravica iz 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) oz. pravica do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja iz Direktive Sveta EU št. 2000/78/EC, ki je implementirana z Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, 1. odstavek 3. člena in 4. člen) oz. pravica do prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) v zvezi z določbo 6. člena MKVČP.

Tožnik dalje navaja, da je v sporu o (ne)imenovanju na mesto predsednika Okrožnega sodišča v A. to sodišče enkrat že odločilo, s sodbo opr. št. U 2525/2005-36 z dne 23. 12. 2005, ki pa je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 134/2006-6 z dne 29. 3. 2006. Zoper to sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče RS s sklepom z dne 25. 5. 2006 št. Up 679/06-9 sprejelo v obravnavo; s to ustavno pritožbo in pobudo za izdajo ugotovitvene odločbe o tem, katera interpretacija določbe 62. člena ZS je pravilna, izpodbija razlago 2. odstavka 62. člena ZS, ki jo je zavzelo Vrhovno sodišče RS v navedeni izpodbijani sodbi. Tožnik meni, da je pravno stališče Vrhovnega sodišča v nasprotju z Ustavo in so ob takem stališču kršene njegove ustavne pravice, sodba Vrhovnega sodišča pa je očitno napačna in brez razumne obrazložitve, zaradi česar jo je mogoče označiti za arbitrarno.

V nadaljevanju tožnik podaja utemeljitev nezakonitosti izpodbijanih aktov: navaja, da po določbi 7. odstavka 62. člena ZS sodni svet izbere in poda ministru obrazložen predlog kandidatov in da bi v obravnavani zadevi, ker sodni svet ni napravil primerjave med obema predlaganima kandidatoma, to primerjavo moral napraviti minister, ker jo določba 7. odstavka 62. člena ZS zahteva, določba 2. odstavka 62. člena ZS pa jo zahteva zaradi tega, da je neimenovani kandidat zavarovan pred prepovedano diskriminacijo. Tudi če bi šlo za politično diskrecijo, kot meni Vrhovno sodišče v navedeni svoji sodbi, bi bilo to politično diskrecijo treba uporabiti in razlagati tako, da se prepreči morebitna nedovoljena diskriminacija, katere varstvo je postavljeno v višjih pravnih aktih od zakona: to so Ustava, pravo EU, MPDPP in MKVČP. Ker navedena primerjava med tožnikom in kasneje imenovanim kandidatom ni bila opravljena niti s strani sodnega sveta niti s strani ministra, je izpodbijana odločba ministra nezakonita. Primerjavo je sicer minister napravil, vendar zgolj "navidezno", kajti če bi primerjavo napravil po kriterijih, ki jih je kot pomembne izpostavil v zvezi z izbranim kandidatom, potem bi ugotovil, da imenovani kandidat očitno nima prednosti. Tožnik dalje navaja, da minister popolne primerjave niti ni mogel napraviti, saj sodni svet ni pridobil ter pri pripravi predloga uporabil podatkov o delu tožnika (tako ne o spoštovanju vrstnega reda reševanja zadev in obsegu rešenih zadev sodnega zaostanka, čeprav evidence izkazujejo za tožnika enako doslednost in enak obseg rešenih zadev sodnega zaostanka, kot pri imenovanem kandidatu, prav ta podatek pa je vplival na odločitev ministra, saj je v izpodbijani odločbi navedel, da gre za bistvenejšo kvaliteto sodnika); dalje ni pridobil podatkov o tožnikovem pritožbenem rezultatu, ob čemer tožnik navaja, da je tudi njegov pritožbeni rezultat daleč nad povprečjem pravdnega oddelka, enako kot je to sicer bilo posebej navedeno za izbranega kandidata; dalje sodni svet v predlogu ni upošteval in vrednotil statističnih podatkov za tožnika za leto 2007, čeprav jih je sicer pridobil, pri čemer tožnik meni, da niso bili upoštevani, ker izkazujejo zanj pričakovan obseg dela v višini 140%, imenovani kandidat pa je pričakovani obseg dela dosegel le v višini 104,6%, to pa je vplivalo na odločitev ministra pri njeni oceni, da je imenovani kandidat izkazal nadpovprečno uspešnost; dalje sodni svet ni upošteval, da je tudi tožnik sodeloval kot so-sodnik v kazenski zadevi zaradi poskusa umora, je pa to sodelovanje upošteval pri imenovanem kandidatu, na te podatke pa je svojo odločbo oprl tudi minister; z opisanim postopanjem je sodni svet zagrešil bistvene kršitve pravil postopka ter je nepravilno ugotovil dejansko stanje; ker ni omogočil popolne primerjave glede relevantnih kriterijev med tožnikom in izbranim kandidatom, pa je s tem ravnal tudi v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Posledično je minister nepravilno ugotovil dejansko stanje. Da je primerjava med obema kandidatoma v odločbi ministra zgolj navidezna, potrjuje že sama obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, kjer navaja, kaj je bilo pomembno pri primerjavi obeh kandidatov: da je imenovani kandidat praktično že opravljal dela na vseh pravnih področjih, da se je na vseh dosedanjih delovnih področjih izkazal z nadpovprečno uspešnostjo in da je pri dosedanjem delu prikazal nadpovprečne organizacijske sposobnosti pri reševanju zadev na vseh področjih; tožnik namreč meni, da imenovani kandidat dela ni opravljal na vseh pravnih področjih, saj je od leta 1994 delal na področju pregona kaznivih dejanj, tudi sodniško delo pa je opravljal dobro leto zgolj v kazenskih zadevah, medtem ko pa tožnik zase navaja, da je delal na več pravnih področjih, ki jih našteva in trajanje dela na njih časovno opredeli. Tožnik dalje navaja, da iz izpodbijane odločbe tudi ni jasno, kakšne organizacijske sposobnosti je minister ocenjeval, saj imenovani kandidat po podatkih v odločbi ni nikdar vodil nobene pravosodne organizacije ali njene enote. Tožnik dalje navaja, da so navedbe, s katerimi utemeljuje nezakonitost izpodbijanih odločbe ministra in predloga sodnega sveta, pomembne tudi zaradi dokazovanja, da mu je bilo poseženo v pravico do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja. Dokazovanje in uveljavljanje sodnega varstva te pravice je namreč zelo zahtevno, specifično, kajti diskriminacija na podlagi raznih osebnih okoliščin, v tem primeru prepričanja, se lahko skriva za navidezno korektnimi pravnimi odločitvami in navideznimi obrazložitvami. V postopku dokazovanja domneve o nedopustni diskriminaciji so lahko odločilne tudi razne izjave in ravnanja organov v teku pravnih postopkov, pomembna je tudi kakovost formalne odločitve, ki skriva nedopustno diskriminacijo.

V nadaljevanju tožnik podaja utemeljitev domneve o kršitvi pravice do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja: kot pravne podlage pravice do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja navaja Ustavo RS (1. odstavek 14. in 3. odstavek 49. člena), MPDPP (26. člen), Konvencijo mednarodne organizacije dela - ILO - št. 111 (1. člen), pravo EU - Direktivo Sveta EU št. 2000/78-EC (2. člen) in na tej podlagi sprejet ZUNEO (1. odstavek 3. člena in 4. člen) ter MKVČP (14. člen v povezavi z določbo 1. odstavka 6. člena). V zvezi z ustavno pravico iz 1. odstavka 14. člena Ustave RS tožnik navaja, da ji je očitno ustavodajalec dal posebno težo tudi pri zaposlovanju in dostopu do delovnih mest, saj je v 3. odstavku 49. člena Ustave RS posebej uredil prepoved diskriminacije. Dalje tožnik navaja, da na ravni iztožljivega prava človekovih pravic, postavljenega v mednarodnih pogodbah v okviru OZN, določba 26. člena MPDPP pravi, da so pred zakonom vsi enaki in imajo brez kakršnegakoli razločevanja pravico do enakega zakonskega varstva; v tem smislu mora zakon prepovedati sleherno razločevanje in zagotavljati vsem enako in uspešno varstvo pred kakršnimkoli razločevanjem; iz besedila tega člena in mnenja Odbora za človekove pravice, ki daje interpretacije MPDPP, izhaja, da navedena določba MPDPP ne daje zgolj pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ampak tudi prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo v zvezi s katerimkoli pravnim predpisom v nacionalni zakonodaji, ki ureja javne institucije. Tožnik dalje navaja, da je ILO 25. 6. 1958 sprejel konvencijo št. 111, ki prepoveduje diskriminacijo pri delu in zaposlovanju na podlagi političnega prepričanja. Pravica do prepovedi diskriminacije je v okvir prava EU vstopila s pretekom roka za transpozicijo Direktive št. 2000/78/EC, tj. dne 2. 12. 2003, pri čemer je ZUNEO transpozicijo izvedel z dnem 7. 5. 2004; Direktiva izrecno prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo (2. člen) na podlagi prepričanja, in sicer pri zaposlovanju, delu, napredovanju (1. člen, 3. člen) za vse osebe v javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na vejo dejavnosti ali hierarhično mesto, vključno z napredovanjem (3. člen) in te določbe so bile prenesene v nacionalni pravni red z ZUNEO. Uvedba te nove pravice s področja zaposlovanja v javnem sektorju v pravo EU je posledica dejstva, da je eden od ciljev PES postalo pospeševanje usklajevanja zaposlovanja politik držav članic, da se razvije usklajena evropska zaposlovalna strategija, da bi lahko uveljavljali kvalificirano, usposobljeno in prilagajanja sposobno delovno silo, tako da temeljna podlaga sprejema direktive ni svoboščina o prostem pretoku ekonomsko aktivnih državljanov EU. V zvezi z MKVČP se tožnik sklicuje na 14. člen v povezavi s 1. odstavkom 6. člena; po praksi ESČP le-to sprejme tožbo zaradi diskriminacije v obravnavo, če se tožnikovo sklicevanje na kršitev 14. člena MKVČP veže na katero izmed v MKVČP izrecno določenih pravic ali na koncept civilne pravice iz 1. odstavka 6. člena MKVČP. Navaja, da kot tožnik diskriminacije ne veže na nobeno substantivno pravico iz MKVČP, ampak na koncept civilne pravice iz 1. odstavka 6. člena MKVČP. Do sprejetja Direktive Sveta EU št. 2000/78/EC bi bilo mogoče šteti, da ESČP obravnavnemu primeru ne bi priznalo narave civilne pravice, s pretekom roka za transpozicijo te Direktive pa je mogoče šteti, da je zaradi sklicevanja ESČP na smernice prava EU, tudi prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in konkuriranju na mesto predsednika sodišča postala civilna pravica v smislu EKČP. To pomeni, da tudi MKVČP v 14. členu izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi prepričanja, ki je relevantna za obravnavani upravni spor. Iz navedenih pravnih podlag izhaja, da gre pri prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja za eno najbolj varovanih dobrin v nacionalnem, regionalnem in mednarodnem javnem pravu; pri navedenih pravnih podlagah za prepoved diskriminacije velja, da je le-ta dopustna samo, če ji je mogoče najti objektivno in upravičeno podlago - to velja tudi za diskriminacijo na podlagi prepričanja. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi minister tožnika lahko upravičeno diskriminiral zaradi njegovega prepričanja, če bi v izpodbijani odločbi utemeljil, da je tožnikovo prepričanje takšno, da nasprotuje uresničitvi zakonskih zahtev (kriterijev) za uspešno vodenje in predsedovanje konkretnemu sodišču, takšne utemeljitve pa minister ni podal. V nadaljevanju tožnik podaja dokaze za domnevo, da mu je minister z izpodbijano odločbo kršil pravico do prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in delu; navaja štirinajst dejstev, s katerimi utemeljuje domnevo, da je bila z izpodbijanim aktom kršena prepoved diskriminacije, in sicer obravnava osem dejstev, ki so neposredno vezana na dosedanje kandidacijske postopke in odločbe, v nadaljevanju pa diskriminacijo dokazuje tudi z drugimi (šestimi) dejstvi, v točkah a do n. (a) V odločbi z dne 15. 11. 2005 št. ..., ki jo tožnik izpodbija v postopku pred Ustavnim sodiščem RS v zadevi št. Up - 679/06, je minister navedel, da je smiselno kandidata za vodenje tega sodišča v prihodnjem obdobju iskati med sodniki, ki imajo večletne izkušnje in prakso pri sojenju, tudi pri vodenju glavnih obravnav v sodnih zadevah, kar bistveno prispeva k nesporni avtoriteti predsednika sodišča pri vseh sodnikih svojega sodišča, s tem pa tudi pri njegovi vlogi za odpravo sodnih zaostankov. (b) Tudi v odločbi z dne 21. 4. 2007 opr. št. ... je minister poudaril odločilen pomen kriterija večletnih izkušenj in prakse pri sojenju ter navedel, da je potrebno za vodenje sodišča imenovati kandidata, ki bo na podlagi večletnih izkušenj in prakse pri sojenju, vključno z vodenjem glavnih obravnav, užival spoštovanje in avtoriteto med sodniki sodišča, ki ga bo vodil, ter da tožnik, ki je sicer pričel z vodenjem glavnih obravnav, v tako kratkem obdobju potrebnih izkušenj in prakse ni mogel pridobiti. (c) V izpodbijani odločbi je minister opustil kot odločilni kriterij pomen sodniških izkušenj in prakse pri sojenju, tudi z vodenjem glavnih obravnav, in je pri izbiri med dvema predlaganima kandidatoma upošteval povsem druge kriterije; imenovani kandidat namreč ne izpolnjuje kriterija, ki ga je v prej navedenih odločbah o zavrnitvi predloga sodnega sveta za imenovanje predsednika Okrožnega sodišča v A. kot odločilnega sam določil; s tem pa je izkazana domneva o kršitvi prepovedi diskriminacije. Iz predloga sodnega sveta z dne 28. 6. 2007 namreč izhaja, da tožnik sodniško funkcijo opravlja od 30. 10. 1989 dalje, torej skupno 18 let, imenovani kandidat pa dobro leto dni. (d) Minister je v odločbi z dne 21. 4. 2007 navedel, da v obdobju od leta 2006 dalje, torej v obdobju enega leta in štirih mesecev, ni mogoče pridobiti potrebnih izkušenj in prakse, v izpodbijani odločbi pa je menil, da za imenovanje kandidata zadostuje eno leto izkušenj in prakse. (e) Minister v izpodbijani odločbi navaja, da iz predloga sodnega sveta izhaja, da je po izrecni določbi 2. odstavka 13. člena veljavnega ZSS funkcija okrožnega državnega tožilca izenačena s sodniško funkcijo; navedba ministra ni točna, kajti ne gre za opredelitev sodnega sveta v predlogu, pač pa za povzemanje iz ocene sodniške službe, ki jo je izdal pristojni personalni svet. Poleg tega pa je po mnenju tožnika pravno stališče o izenačitvi sodniške in tožilske funkcije za potrebe tega postopka brezpredmetno; določba 2. odstavka 13. člena ZSS se namreč uporablja v zvezi z ugotavljanjem, ali oseba, ki kandidira na določeno sodniško mesto, izpolnjuje posebne pogoje glede delovnih izkušenj iz 10. do 12. člena ZSS; minister pa v prvih dveh zavrnilnih odločbah o neimenovanju tožnika za predsednika Okrožnega sodišča v A. ni uporabil kriterijev delovnih izkušenj, pač pa kriterij sodniških izkušenj in prakse pri sojenju, tudi pri vodenju glavnih obravnav. Teh obravnav pa državni tožilec ne vodi, ampak na njih zgolj sodeluje kot stranka v postopku in tudi ne izvaja sojenja, ker državno tožilstvo ni del sodne oblasti, pač pa del izvršilne oblasti. Minister je tako diskriminacijo poskušal skriti za določbo 13. člena ZSS, ker je napačno kot sodniške izkušnje in prakso pri sojenju, tudi pri vodenju glavnih obravnav, štel delovne izkušnje državnega tožilca. Tožnik pa osemnajst let, odkar opravlja sodniško službo, sodi, in to na različnih pravnih področjih. (f) Tožnik navaja, da je bil z odločbo sodnega sveta št. ... z dne 1. 3. 2007 imenovan v naziv svétnika, z napredovanjem; naziv svétnika sodnik pridobi ravno na podlagi sodniških izkušenj, z izpodbijano odločbo pa minister šteje, da ima sodnik z enoletnim stažem več sodniških izkušenj kot sodnik-svétnik; to je očitna diskriminacija in popolno razvrednotenje sistema profesionalnega napredovanja in podeljevanja strokovnih nazivov v sodstvu. Tožnik navaja, da mu minister neutemeljeno odreka sodniške izkušnje oz. mu jih priznava samo za obdobje od leta 2006 dalje; po določbah ZSS pa noben sodnik ne more ostati sodnik, če ne izvršuje svoje sodniške funkcije, razen če ga Sodni svet (začasno) v celoti ne oprosti sojenja zaradi različnih razlogov (sodna uprava, dodeljeni sodniki na Vrhovno sodišče ipd). Sodni svet je izpolnjevanje tega pogoja posebej ocenjeval in navedel, da tožnik sodniško funkcijo opravlja nepretrgoma od 30. 10. 1989 in da je v letu 2006 pričel z vodenjem glavnih obravnav v civilnih zadevah, z reševanjem zadev mednarodne pravne pomoči, priznanje tujih sodnih odločb, nadaljeval z reševanjem zadev brezplačne pravne pomoči, pred tem pa reševal zadeve po določbah Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Sodni svet je v predlogu za imenovanje v vseh treh postopkih ugotovitev o obstoju tožnikovih sodniških izkušenj oprl na pravnomočno oceno njegove sodniške službe, nazadnje izdano 26. 1. 2007, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in iz katere izhaja, da ga odlikujejo nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in nadpovprečno izpolnjevanje kriterija dodatnega dela; navedena ocena sodniške službe pa med drugim temelji na zapisniku o službenem nadzoru njegovega dela v pravdnih zadevah, ki ga je sodni svet povzel v svojem predlogu in iz katerega izhaja, da ima tožnik odlične sposobnosti poravnavanja pravdnih strank, zelo dobre sposobnosti procesnega vodenja postopka ter izvajanja dokazov, izdelane odločbe pa izkazujejo nadpovprečne pisne sposobnosti ter nadpovprečne sposobnosti pravne argumentacije. Položaj svétnika okrožnega sodišča pa je najvišji naziv v okviru kariernega sistema na sodniškem mestu okrožnega sodnika. Vse tri odločitve, torej zapisnik o službenem nadzoru, oceno sodniške službe in odločbo o imenovanju na položaj svétnika pa so sprejeli trije neodvisni strokovni organi, in sicer Višje sodišče v A., Personalni svet Višjega sodišča v A. in Sodni svet; vse tri listine se nahajajo v tožnikovem osebnem spisu, vendar pa jih je minister v kandidacijskih postopkih namenoma prezrl in samovoljno ocenjeval, da nima potrebnih izkušenj in prakse. (g) Tožnik navaja, da je v okviru osemnajstletnih sodniških izkušenj glavne obravnave v pravdnih zadevah vodil skupno več kot tri leta, imenovani kandidat pa jih vodi dvanajst mesecev, tako da je po kriteriju sojenja na glavnih obravnavah očitno manj izkušen od tožnika. (h) Če bi minister primerjal celotno obdobje sodniškega dela tožnika s celotnim obdobjem pravosodnega staža imenovanega kandidata, bi tudi ugotovil, da ima imenovani kandidat pet let krajši staž od tožnika. V zvezi z navedenimi dejstvi v točkah a do h tožnik dodaja, da meni, da mora biti kadrovanje na vodilne položaje v sodstvu dejansko in po svojem videzu zgled za spoštovanje univerzalnega pravnega načela vladavine prava ter da je potrebno zato ta spor presojati po najstrožjih merilih presoje. Tožnik z zatrjevanjem očitne diskriminacije izkazuje, da je bil ta postopek imenovanja primer izvajanja politične vladavine s pomočjo sprevržene razlage in uporabe prava, česar pa nobeno sodišče v demokratični družbi ne bi smelo dopustiti. Tožnik še navaja, da je minister tudi javno pojasnjeval, da je pri imenovanju najbolj pretehtalo to, da ima državni tožilec neposredni stik z razpravno dvorano, kar kaže na to, da so bile v tem postopku odločilne tožilske izkušnje in ne sodniške. Minister je tako uporabil nov kriterij, prilagojen kandidatu, ki ga je nameraval izbrati. Tožnik v nadaljevanju navaja še šest dejstev, ki dokazujejo domnevo o diskriminaciji, in ki niso vezana neposredno na dejstva iz dosedanjih kandidacijskih postopkov. (i) Časnik ... je 12. 5. 2007 objavil naslednjo izjavo ministra za pravosodje: " Če bo nekdanji predsednik (od ministra dvakrat zavrnjeni B.B.) še naprej kazal svojo spretnost v uporabi vseh pravnih sredstev, lahko ponovno v nedogled zavleče izvolitev novega predsednika...mislim, da se predvsem nekdanji predsednik smeši s svojim ravnanjem. Zelo slabo uslugo dela ne samo sebi, ampak vsemu slovenskemu pravosodju. Ni prepričljivo, če se sodnik, ki ima med vsemi sodniki na tem sodišču najmanj izkušenj, tako vztrajno poteguje, da bi bil še naprej predsednik, kot da mu ta položaj pripada od nekdaj in za vselej." Tožnik navaja, da je s prvimi tremi stavki v izjavi minister posegel v njegova legitimna pričakovanja, da bo Ustavno sodišče o pomembnem sporu presojalo brez političnih pritiskov v medijih (pravica iz 23. člena Ustave), pri čemer uporabe pravnega sredstva ni mogoče šteti za zlonamerno ravnanje, saj je Ustavno sodišče ustavno pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti prejelo v obravnavo. S četrtim stavkom v navedeni izjavi pa minister v javnosti učinkovito širi neresnično trditev, da ima tožnik na Okrožnem sodišču v A. najmanj izkušenj med vsemi sodniki in se vrednostno negativno opredeljuje do njegove kandidature, kajti iz podatkov sodnikov tega sodišča o datumih njihove zaprisege izhaja, da ima 90 izmed skupno 110 sodnikov tega sodišča krajši sodniški staž in s tem manj sodniških izkušenj kot tožnik. S takšno izjavo so neutemeljeno negirana dejstva iz ocene tožnikove sodniške službe z dne 26. 1. 2007 in odločbe sodnega sveta o napredovanju v naziv svétnik; iz ocene sodniške službe namreč za tožnika izhaja, da izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti, nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in da nadpovprečno uspešno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi zaostankov, iz odločbe sodnega sveta z dne 1. 3. 2007 pa izhaja, da je tožnik napredoval v naziv svétnika, za kar pa je treba imeti obsežne delovne izkušnje z sojenjem. Navedeno besedilo je povzela tudi strokovna revija ... in ga objavila 17. 5. 2007. (j) Revija ... je dne 11. 6. 2007 objavila intervju z ministrom za pravosodje, ki je med drugim izjavil, da je kot minister pač zavrnil kandidata, ki ima najmanj sodniških izkušenj med vsemi stotimi sodniki, ki jim želi predsedovati, to izjavo pa je povzel tudi časnik ... 15. 6. 2007. (k) Na tiskovni konferenci 26. 4. 2007 je minister za pravosodje zavajal javnost s tem, ko je kot razloge za zavrnitev imenovanja navedel tiste, ki jih odločba ne zajema; izjavil je namreč, da je tožnik kot vodja pravdnega oddelka rešil manj zadev kot ostali sodniki, čeprav je sicer v izpodbijani odločbi navedel, da je tožnik dosegel visoko storilnost, pa tudi iz predloga sodnega sveta je razvidna tožnikova nadpovprečna storilnost, ki je tudi v primerjavi s sodniki pravdnega oddelka v letu 2006 daleč najvišja (213,47%). Navedene izjave (v točkah i do k) omogočajo zaključek, da jih minister za pravosodje ni izrekel slučajno in samo enkrat, ampak da gre za premišljeno in sistematično širjenje neresničnih informacij, čeprav so vsi podatki o sodniških izkušnjah na Okrožnem sodišču v A. dostopni v evidencah Ministrstva za pravosodje. S temi dejanji zato minister na nezakonit način posega tudi v standarde in pravila ocenjevanja sodniške službe. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/06-200, U-I-214/06-22 in U-I-228/06-16 z dne 7. 12. 2006 o pomenu splošno priznanih mednarodnih pravnih standardov za razlago univerzalnega načela neodvisnosti sodstva se tožnik sklicuje na 5. točko sklepov prve študijske komisije Mednarodnega sodniškega združenja, sprejetih na zasedanju od 28. 9. do 2. 10. 2006 glede tega, kako mora biti izvedeno ocenjevanje sodnikov, da je konsistentno z načelom neodvisnosti sodstva, in po katerih mora biti kakršnakoli vključenost drugih vej oblasti v ocenjevanje sodnikov pri kandidiranju na drugo sodniško mesto ali položaj strogo prepovedana, če bi bila dovoljena, bi bilo to v nasprotju z načeloma delitve oblasti in neodvisnosti sodstva. (l) Minister za pravosodje ni v nobeni od dveh zavrnilnih odločb navedel, da ima tožnik med vsemi stotimi sodniki Okrožnega sodišča v A. najmanj sodniških izkušenj, zato je z navedenimi izjavami ustvarjal razmere, da je bilo vsakomur, zlasti pa predlagatelju kandidatov za predsednika sodišča, torej sodnemu svetu lahko jasno, kakšna so ministrova pričakovanja. Problem (v kontekstu 6. alinee 1. odstavka 28. člena ZS in 2. odstavka 4. člena ZSS) takšnih ministrovih izjav pa ni le v tem, da imajo značaj vnaprejšnjega javnega opredeljevanja organa, ki je vključen v postopek izbire in imenovanja, ampak da s sistematičnim podajanjem neresnice in poniževanjem sodnika, ki je zaenkrat utemeljeno in brez zlorabe izkoristil ustavno pravico do sodnega varstva in preizkusa ustavnosti interpretacije ZS s strani ministra, hotel izključiti tožnika kot kandidata in vplivati na odločitev Ustavnega sodišča. Tožnik dalje navaja, da je sodni svet na seji 9. 11. 2006 sprejel stališče, da vnaprejšnje opredeljevanje sodnikov ali njihovih organizacij v zadevi, v kateri teče postopek pred pristojnim državnim organom, ni v skladu z ustavno postavljeno zahtevo po nepristranskosti sodniške funkcije; tožnik meni, da zaradi varstva ustavne pravice vsakogar, da se pod enakimi pogoji poteguje za javno funkcijo, enaka prepoved velja tudi za organ, v konkretnem primeru ministra za pravosodje, ki odloča o imenovanju. Navedene javne izjave ministra za pravosodje predstavljajo očiten primer diskriminacije. S takšnim diskriminatornim ravnanjem ministra za pravosodje je prizadeta tudi tožnikova neodvisnost kot sodnika pri odločanju o pravdnih zadevah in pri vodenju pravdnega oddelka, stranke in njihovi pooblaščenci v sodnih postopkih, ki jih vodi, na podlagi takih izjav ministra za pravosodje dobivajo vtis njegove sodniške neizkušenosti in pomanjkljive usposobljenosti za sojenje. Javno zatrjevanje očitno neresničnih dejstev o tem, da je tožnik najmanj izkušen sodnik na Okrožnem sodišču v A., znižuje zaupanje, ki ga kot sodnik mora uživati v očeh povprečno razumne splošne in strokovne javnosti zato, da ne bi bil prizadet videz njegove nepristranskosti. (m) Tožnik navaja, da je Vlada Velike Britanije v februarju 2007 želela v A. organizirati drugo medvladno konferenco o mediaciji in je k sodelovanju povabila tudi Ministrstvo za pravosodje, z izrecnim zagotovilom, da bo Vlada Velike Britanije krila vse stroške take konference; britanska vlada je k sodelovanju na tej konferenci kot vodilnega eksperta Sveta Evrope za področje mediacije povabila tudi tožnika, vendar je minister za pravosodje v pogovorih postavil pogoj, da bo to ministrstvo sodelovalo pri organizaciji omenjene konference le, če na tej konferenci ne bo sodeloval tožnik; ker minister ni odstopil od te diskriminatorne zahteve, se je britanska vlada odločila, da bo konferenco izvedla na Hrvaškem, potekala je 13. in 14. februarja 2007 v Zagrebu in tožnik se je je tako lahko udeležil. To je eden najbolj očitnih primerov, kako minister tožnika izključuje brez utemeljenega razloga, kar lahko, če bo potrebno, potrdi tudi veleposlanik Velike Britanije v RS. (n) Minister za pravosodje je kljub priporočilu sekretariata posvetovalnega sveta evropskih sodnikov pri Svetu Evrope z dne 5. 2. 2007 zavrnil tožnikovo prošnjo za udeležbo na evropski sodniški konferenci, ki jo je organiziral posvetovalni svet evropskih sodnikov v Rimu 26. in 27. 3. 2007, in je na to konferenco kot predstavnika RS poslal osebo, ki ni sodnik (je pa član Sodnega sveta). Kljub temu je Svet Evrope priznal in financiral tožnikovo udeležbo na tej konferenci. Tudi to je po mnenju tožnika očiten primer odklonilnega in izključujočega odnosa ministra do tožnika brez zakonitega razloga.

Tožnik podaja še utemeljitev podlage za diskriminacijo na podlagi prepričanja: utemeljuje, da ga je minister diskriminiral, ker ima prepričanje, ki se ne ujema s prepričanjem ministra. Navaja, da je splošno znano dejstvo, da je v razmerju do ministra za pravosodje in celotne Vlade RS najbolj izpostavljeni akter znotraj sodstva. (A) Tožnik se kot prvi predsednik sodišča ni strinjal z zahtevo ministra za uvedbo službenega nadzora nad delom okrožne sodnice v nepravnomočni zadevi (A.A.A.) in je zahteval odločitev sodnega sveta, ki je ministrovo zahtevo 5. 7. 2007 zavrnil; tožnik navaja, da je ta odločitev imela precedenčni učinek za kasnejše podobne primere in je doživela veliko zanimanje javnosti. (B) Tožnik je pripravil in vložil pri Ustavnem sodišču pobudo za oceno ustavnosti treh predpisov, ki so vzpostavili plačno reformo v sodstvu z znižanjem sodniških plač, in s pobudo, kateri se je kasneje pridružilo več sto sodnikov, pred Ustavnim sodiščem tudi uspel (odločba Ustavnega sodišča U-I-60/06-200). Šlo se za odkrit pravni spor s celotno Vlado in Državnim zborom, v okviru katerega je minister tožniku javno očital, da s tem zavira projekt Lukenda, ker sodniki ne bodo mogli biti plačani po produktivnosti. (C) Minister za pravosodje je v letu 2005 pripravil osnutek sprememb in dopolnitev Zakona o sodiščih, po katerih bi minister samostojno imenoval predsednike sodišč, brez predhodnega predloga sodnega sveta, sodni svet naj bi po tem osnutku v kandidacijskem postopku sodeloval le s pravno neobveznim mnenjem. Na intervencijo tožnika pri predsedniku Vrhovnega sodišča, vrhovnem sodniku C.C., je minister besedilo osnutka sprememb 62. člena ZS ustrezno popravil, zaradi nameravanega poskusa sprememb pa je bil kritiziran. Tožnik izpostavlja kot pomembno, da je predsednik Vrhovnega sodišča ministra seznanil s tem, da ga je prav tožnik kot predsednik Slovenskega sodniškega društva (SSD) prosil za intervencijo v zadevi. Tožnik je tudi v okviru parlamentarnega postopka za obravnavo sprememb in dopolnitev ZS kot tedanji predsednik SSD zagovarjal nespremenjeno ureditev imenovanja predsednikov sodišč; kljub temu in kljub nasprotovanju Sodnega sveta pa je kasneje Državni zbor sprejel predlagane spremembe 62. člena ZS, s katerimi je bilo odpravljeno pravilo "največ treh kandidatov". Po mnenju tožnika minister v postopku za imenovanje izvaja institucionalno povračilo zaradi tožnikovega profesionalnega statusa v SSD in izraženega prepričanja o pravnem vprašanju, ki je predmet tega spora. (D) Tožnik navaja, da je kot podpredsednik SSD pripravil in javno zagovarjal odklonilno stališče društva do predlaganih ustavnih sprememb v poglavju o sodstvu, glede imenovanja začasnih sodnikov, ki ga je v ustavodajni postopek vložila vlada na predlog ministra za pravosodje; tožnik je vodil tudi okroglo mizo ustavnopravnih strokovnjakov na Dnevih slovenskega sodstva junija 2006 o tem predlogu, v okviru katere se je izkazalo, da pravna stroka (z izjemo ministra) ne podpira predlaganega modela ustavnih sprememb, predlagane ustavne spremembe je Državni zbor nato zavrnil. (E) Tožnik je po pooblastilu SSD pripravil odklonilno mnenje na osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predlaganju kandidatov iz RS za sodnike mednarodnih sodišč, ki ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje; to mnenje, ki ga je sprejel glavni odbor SSD na seji 12. 4. 2007 in kasneje tudi sodni svet je bilo odločilno za odziv strokovne in politične javnosti na ta osnutek zakona, zaradi česar ga je minister za pravosodje umaknil iz vladne procedure. (F) Enako se je zgodilo, ko je tožnik kot prvi slovenski sodnik, ki so mu kasneje sledili še drugi ugledni sodniki in pravni strokovnjaki (C.C., D.D., dr. E.E.), javno kritiziral poglavje v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih, glede ti. "pravosodnih inšpektorjev". Minister je bil prisiljen celotno poglavje o pravosodnem nadzoru črtati in umakniti iz vladne procedure. Utemeljeno strokovno nasprotovanje skoraj vsakemu poskusu normativnih sprememb na področju sodstva je očiten razlog, zaradi katerega je minister v postopku imenovanja predsednika sodišča uporabil prepovedana merila razlikovanja. (G) Tožnik navaja dalje, da je kot predsednik SSD javno izrazil protest zaradi zavrnitve izvolitve dr. F.F. kot kandidatke za sodnico Mednarodnega tribunala in, enako kot predsednik Ustavnega sodišča, kritiziral razloge, ki jih je za to zavrnitev navedel vodja poslanske skupine parlamentarne stranke Nova Slovenija, katere vidni član je tudi minister za pravosodje. (H) Januarja leta 1997 je tožnika tedanji predsednik Vlade dr. G.G. predlagal za ministra za pravosodje; sedanji minister za pravosodje tožnika očitno obravnava kot političnega nasprotnika in ne kot kandidata za predsednika sodišča, ki je sodnik in ne politik. (I) Tožnik navaja, da je predsednik vlade H.H. v odgovoru na poslansko vprašanje med drugim izjavil, da predsednik ljubljanskega sodišča izraža politična stališča, ki jih tudi manifestira, kar je nedopustno, saj to zmanjšuje ugled sodstva. Tožnik zaključuje, da vlada šteje njegovo nasprotovanje odločitvi ministra za pravosodje o zavrnitvi predloga sodnega sveta kot izrekanje političnih stališč; vlada in s tem minister za pravosodje ga obravnavata kot političnega nasprotnika in njegovo kandidaturo zato diskriminatorno obravnavata zaradi njegovega prepričanje. (J) Minister za pravosodje ima po mnenju tožnika razlog za diskriminacijo na podlagi njegovega prepričanja tudi zaradi njegovih sodniških odločitev v vrednostno zelo občutljivih zadevah; v postopku priznanja tuje sodne odločbe v zadevi opr. št. I R ... je s sklepom z dne 20. 12. 2006 prekinil postopek odločanja in zahteval oceno ustavnosti predpisov, ki ne dovoljujejo posvojitev otrok paru s strani zunajzakonskih partnerjev in istospolnih partnerjev; minister za pravosodje pa je vitez malteškega reda in član konzervativne politične stranke in kot tak zagovarja stališča katoliške cerkve, ki so glede omenjenih posvojitev izrazito odklonilna.

Tožbeni predlog: tožnik se sklicuje na 17. člen Direktive št. 2000/78/EC, po katerem morajo biti sankcije oz. ukrepi za izvajanje Direktive takšni, da so učinkoviti, sorazmerni in odvrnilni in med temi je lahko tudi plačilo odškodnine. Določilo 1. odstavka 22. člena ZUNEO pa daje pravico do sodnega varstva pod pogoji in na način, določen v zakonu, to pa je ZUS-1, glede plačila odškodnine pa veljajo splošna pravila civilnega prava. Tožnik sodišču predlaga, naj na podlagi 1. alinee 1. odstavka 33. člena ZUS-1 odpravi izpodbijani akt ministra, ker je nezakonit zaradi napačne uporabe določbe 2. odstavka 62. člena ZS (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), ker niso bila upoštevana pravila postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) ter ker krši tožnikovo pravico do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja (1. alinea 2. odstavka 33. člena ZUS-1), in da zaradi kršitve pravil postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja odpravi tudi nezakoniti predlog sodnega sveta in zadevo temu vrne v ponovni postopek. Podrejeno temu zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče s sodbo ugotovi, da je izpodbijani akt ministra nezakonit (2. odstavek 64. člena ZUS-1) in da je bila z izpodbijano odločbo tožniku kršena človekova pravica do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja. Tožnik si tudi pridržuje pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v višini plačanih sodnih taks, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Minister v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika ter še navaja, da je pri izbiri kandidata na prosto mesto predsednika sodišča poleg strokovnosti upošteval tudi dosedanje izkušnje predlaganih kandidatov. Iz predloga sodnega sveta izhaja, da sta oba predlagana kandidata med seboj primerljiva glede strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravih vprašanj in pravnega argumentiranja. Pri izbiri je minister upošteval predvsem dosedanje izkušnje obeh kandidatov in njuno strokovno znanje na različnih pravnih področjih, podatke za oceno po teh kriterijih pa je minister povzel iz predloga sodnega sveta ter ocen personalnih svetov. Minister dalje še navaja, da je temeljna naloga sodne uprave zagotavljanje izvajanja sodne oblasti, s katero se zagotavlja ustavna pravica do sodnega varstva, katere del je tudi sojenje brez nepotrebnega odlašanja, zanjo pa je odgovorna država, torej vse veje oblasti; odgovornost za redno izvajanje sodne oblasti je tudi odgovornost ministra za pravosodje, zato mora le-ta izkazati še posebej veliko skrbnost pri imenovanju primernega predsednika, ki bo vodil poslovanje sodišča. Zaključuje, da je minister izpodbijano odločbo izdal po temeljiti proučitvi utemeljitve predloga sodnega sveta, po svoji vesti in nepristransko ter je prepričan, da izbrani kandidat izpolnjuje vse pogoje, ki so po njegovem mnenju nujno potrebni za kvalitetno opravljanje funkcije predsednika največjega okrožnega sodišča v Republiki Sloveniji. Minister glede na to sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodni svet pa v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu z določbo 62. člena ZS podal ministru obrazložen predlog za oba kandidata, ki ju je predlagal v imenovanje na mesto predsednika Okrožnega sodišča v A.. Na podlagi navedene določbe sodni svet ni bila dolžan navesti, kateremu kandidatu daje prednost oz. se opredeliti, kateri kandidat od predlaganih je ustreznejši za razpisano mesto predsednika sodišča. V konkretnem primeru je sodni svet menil, da sta oba kandidata primerna za imenovanje na razpisano predsedniško mesto, kar je ugotovil na podlagi celotne razpisne dokumentacije. Neutemeljene so trditve tožnika, da je sodni svet diskriminatorno upošteval samo tiste podatke, ki so ugodnejši za imenovanega kandidata. Sodni svet je predlog pripravil ob upoštevanju pravnomočnih ocen sodniške službe za oba kandidata ter predloženih programov dela. Ne drži, da bi sodni svet pridobival podatke od podpredsednika Okrožnega sodišča v A.. Sodni svet navaja, da ni ravnal v nasprotju z 22. členom Ustave, ko je na podlagi 7. odstavka 62. člena ZS izbral dva kandidata, tožnika in imenovanega kandidata, ter podal ministru obrazložen predlog obeh kandidatov, pri tem pa ni navedel, kateremu daje prednost. Sodni svet sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi v imenovanemu kandidatu A.A. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu, ki pa odgovora na tožbo ni podal.

Tožnik pa v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe ministra in sodnega sveta v njunih odgovorih na tožbo. Navaja, da je v tožbi pojasnil, zakaj je minister ravnal v nasprotju z določbo 7. odstavka 62. člena ZS, ker ni opravil primerjave med obema predlaganima kandidatoma; vendar pa pomanjkljivosti ni mogoče popraviti z odgovorom na tožbo, kot je po mnenju tožnika to minister poskušal pod točko 4 odgovora, kajti tako nezakonitost je po mnenju tožnika mogoče sanirati samo v ponovnem postopku imenovanja. Tudi sodni svet v odgovoru na tožbo ni ovrgel zatrjevane kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki jo je ta storil, ker je predložil nepopolne podatke o delu tožeče stranke ministru, s čemer mu ni omogočil izvesti pravilne in popolne primerjave med predlaganima kandidatoma. Sodni svet se tudi ne bi mogel sklicevati, da je svojo odločitev in obrazložitev oprl na podatke iz ocen sodniške službe za oba predlagana kandidata, saj je svojo odločitev oprl tudi na selektivne podatke, ki jih je posredoval podpredsednik Okrožnega sodišča v A. le glede enega kandidata. Sodni svet je namreč v svojem predlogu izrecno navedel, da je po podatkih, ki jih sporočil podpredsednik Okrožnega sodišča v A., upošteval spoštovanje vrstnega reda reševanja zadev in reševanja sodnega zaostanka. Tudi iz odgovora na tožbo ministra izhaja, kakšen pomen daje sposobnostim kandidata za odpravo sodnih zaostankov, teh podatkov pa sodni svet ministru, kolikor se nanašajo na tožečo stranko, ni predložil. Minister v odgovoru na tožbo v nasprotju s pravilom obrnjenega dokaznega bremena iz Direktive Sveta EU št. 2000/78/EC in ZUNEO ni izpodbil niti predlagal nobenega dokaza, da bi dokazal, da niso utemeljene konkretno izkazane domneve tožeče stranke o kršitvi njene pravice do prepovedi diskriminacije. Specifičnost postopka po ZUNEO v primerjavi z ZUS-1 je namreč prav v tem, da je dokazovanje diskriminacije v dispoziciji strank, ker je diskriminacija vedno skrita za formalno odločitvijo državnega organa. Tožeča stranka glede na navedeno meni, da je njen tožbeni predlog v celoti utemeljen.

K tč. 1 izreka:

V določbah 62. člena ZS (Uradni list RS, št. 27/2007, ZS-UPB 3), ki urejajo imenovanje predsednikov sodišč, je v 8. odstavku urejeno (tudi) sodno varstvo proti odločitvam, ki jih pristojni organi sprejemajo v postopku imenovanja predsednikov sodišč: zoper sklep sodnega sveta, s katerim le-ta zavrže prijave, ki so bile vložene po izteku razpisnega roka in prijave kandidatov, ki do preteka razpisnega roka ne izpolnjujejo formalnih pogojev za imenovanje (6. odstavek tega člena) in zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, o imenovanju predsednika sodišča (2. odstavek tega člena) je dovoljeno sprožiti upravni spor.

V navedenih določbah ZS tako (samostojno) sodno varstvo v upravnem sporu zoper predlog kandidatov, ki ga oblikuje sodni svet ter posreduje ministru, da izmed teh (lahko) izbere enega kandidata ter ga imenuje za predsednika sodišča, ni dovoljeno.

Po določbah (1. odstavka 2. člena) ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06) pa v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa poseben zakon. Kot upravnega akta (ki je po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 upravna odločba oziroma drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta) pa predloga sodnega sveta tudi ni mogoče opredeliti, saj s tem aktom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi na nekem upravnem področju. Tudi v določbah ZUS-1 tako ni podlage za izpodbojno tožbo zoper predlog sodnega sveta, ki, po povedanem niti ni končni akt o izbiri; končni akt o izbiri je odločba ministra o (ne)imenovanju predsednika sodišča, zoper katero pa je tožba v upravnem sporu dopustna, saj je, kot to zahteva ZUS-1 v določbi 1. odstavka 2. člena, izrecno dovoljena v določbi 8. odstavka 62. člena ZS.

Glede na to je sodišče tožbo zoper predlog sodnega sveta kot tožbo zoper akt, ki ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, po določbi 4. tč. 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Sodišče še dodaja, da tožnik netočno zatrjuje, da je sodišče v upravnem sporu v zadevi opr. št. U 2525/2005 (v sodbi z dne 23. 12. 2005) predlog sodnega sveta odpravilo (ter temu zadevo vrnilo v ponovni postopek), kajti tako sodišče ni postopalo (čeprav je sicer med drugim podlago za njegovo postopanje predstavljal tedaj veljavni ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ki pa sodnega varstva v upravnem sporu glede takih aktov tudi ni urejal drugače kot ZUS-1), pač pa je pri odločanju o tožbi zoper odločbo ministra o (ne)imenovanju predsednika sodišča to odločbo odpravilo, za predlog sodnega sveta pa je (v skladu s pravnim stališčem v tedanji sodbi, da mora predlog predstavljati ministru za odločitev popolno materialno podlago, na katero je minister pri izbiri vezan) navedlo, da bi ga moral minister sodnemu svetu vrniti v vsebinsko dopolnitev. Prav tako tožnik netočno zatrjuje, da je to sodišče, Zunanji oddelek v Mariboru, v zadevi z opr. št. U 160/2007 sprejelo pravno stališče, da je samostojna tožba v upravnem sporu zoper predlog sodnega sveta dopustna, kajti to sodišče je v tem upravnem sporu zavzelo temu nasprotno pravno stališče ter je sodno varstvo zoper predlog sodnega sveta v upravnem sporu izrecno odreklo ter tako tožbo zavrglo.

K točki 2 izreka:

Tožba je utemeljena.

To sodišče je v upravnem sporu že odločalo (sodba v zadevi opr. št. U 2525/2005 z dne 23. 12. 2005) o tožbi neizbranega kandidata (tožnika v tem upravnem sporu) zoper odločbo ministra o (ne)imenovanju predsednika sodišča (izdano na podlagi 2. odstavka 62. člena ZS). V tem upravnem sporu je sodišče določbe 62. člena ZS razlagalo, da so materialni pogoji za imenovanje predsednika sodišča določeni tako v 3. odstavku (ki določa, da je za predsednika sodišča lahko imenovan sodnik sodišča enakega ali višjega položaja), kot da implicitno izhajajo (tudi) iz zahtev 5. odstavka tega člena (da morajo kandidati prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti in organizacijskih izkušenj po izvolitvi v sodniško funkcijo ter program dela sodišča) ter da mora sodni svet pri izbiri na podlagi odločanja po diskrecijski pravici opraviti izbiro glede na prav navedene materialne pogoje, ministru pa pripada nato kontrola zakonitosti predloga sodnega sveta in izbirna diskrecija, ki je v tem, da izmed predlaganih kandidatov enega izbere in ga imenuje za predsednika sodišča, pri čemer tudi "izbirna diskrecija" sodnemu nadzoru zakonitosti v določenem obsegu podleže (in sicer glede vprašanja, ali je bila uporabljena v skladu z namenom, ter tudi v pogledu spoštovanja ustavnih načel enakosti in sorazmernosti).

V pritožbenem postopku pa je Vrhovno sodišče RS sodbo tega sodišča, izdano v navedeni zadevi, s sodbo z opr. št. I Up 143/2006 z dne 29. 3. 2006 spremenilo, ter tožbo zavrnilo, in sicer ob stališču, da v 62. členu ZS ni meril, po katerih bi prijavljene kandidate sodni svet in minister morala ocenjevati, pač pa kandidate sodni svet (ki opravi prvo izbiro) ter minister (ki opravi končno izbiro) ocenjujeta vsak po svojem dojemanju primernosti kandidata za to vodstveno mesto, glede na objektivne okoliščine, kot so stanje na konkretnem sodišču in vloga predsednika sodišča po 60. členu ZS, in glede na subjektivne strokovne in vodstvene sposobnosti ter osebnostne lastnosti kandidata, dalje, da organa svojih odločitev ne sprejemata po prostem preudarku (v smislu 6. člena ZUP) ter da vsebina in primernost predloga sodnega sveta in odločbe ministra ne moreta biti predmet presoje v upravnem sporu.

Z odločbo z opr. št. Up-679/06-66 in U-I-20/2007 z dne 10. 10. 2007, izdano v teku predmetnega upravnega spora, (med drugim) v postopku za oceno ustavnosti 2. odstavka 62. člena ZS in v postopku odločanja o ustavni pritožbi zoper navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS (in na odločitev v teh postopkih je, ker gre za nekatera ista relevantna sporna pravna vprašanja, to sodišče počakalo pred odločitvijo o predmetni tožbi), pa je Ustavno sodišče RS (med drugim) vzdržalo navedeno sodbo VS RS v veljavi ter za 2. odstavek 62. člena ZS ocenilo, da ni v neskladju z Ustavo. To določbo je Ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na navedena postopka, oprlo na naslednja bistvena pravna stališča: (1) da zakonska ureditev v 2. odstavku 62. člena ZS zagotavlja ministru določeno mero vpliva na imenovanje predsednikov sodišč (tako da minister lahko tudi ne imenuje nikogar od kandidatov, ki jih predlaga sodni svet), pri čemer pa je tudi omejen s predlogom sodnega sveta (saj lahko imenuje le kandidata, s katerim se strinja v predlogu tudi sodni svet, (2) da je v postopku imenovanja kot formalni izrecno predpisan le pogoj, da je za predsednika sodišča lahko imenovan zgolj sodnik sodišča enakega ali višjega položaja (3. odstavek 62. člena ZS), ob že navedenem, v 2. odstavku 62. člena ZS implicitno izraženem pogoju, da je lahko imenovan le kandidat, ki ga ministru v imenovanje predlaga sodni svet, (3) da vsebinski pogoji v zakonu niso izrecno predpisani, ter sodni svet in minister, vsak strogo z vidika lastnih pristojnosti presojata usposobljenost kandidatov za opravljanje funkcije predsednika sodišča (strokovno usposobljenost, organizacijske sposobnosti in sposobnost opravljanja vodstvenega mesta), pri tem pa minister politične primernosti kandidatov ne sme presojati in (4) da ima vsak kandidat za mesto predsednika sodišča glede na ustavno pravico, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave RS), (le) pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo takega položaja, nima pa zakonsko ali celo ustavno varovane pravice do zasedbe takega položaja.

Ob takih pravnih stališčih Ustavnega sodišča glede kriterijev za presojo usposobljenosti oz. primernosti kandidatov za položaj predsednika sodišča in njihove uporabe s strani organov, ki v postopku za imenovanje predsednika sodišča sodelujeta (ki jih je Ustavno sodišče sicer sprejelo ob presoji ustavnosti ureditve 2. odstavka 62. člena ZS z vidika vprašanja avtonomnosti vsakega od organov, ki v postopku imenovanja predsednika sodišča sodelujeta, vendar to sodišče meni, da so tako splošna, da jih je mogoče uporabiti tudi pri razlagi in uporabi zakonske določbe 2. odstavka 62. člena ZS v primeru, ko je sporna ministrova izbira med s strani sodnega sveta predlaganima kandidatoma, zato jih ob upoštevanju 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS-UPB1, Uradni list RS, št. 4/07, v celoti sprejema ter upošteva pri odločanju v tem upravnem sporu, s tem pa se tudi odmika od pravnih stališč, zavzetih v svoji sodbi opr. št. U 2525/2005), ko bi iz njih le glede sodnega sveta izhajalo, naj bi se pri oceni omejeval na ugotavljanje strokovne usposobljenosti, organizacijskih sposobnosti in sposobnosti opravljanja vodstvenega mesta, torej očitno pri tem upoštevaje tudi podatke oz. dokumente, ki jih je prijavi na razpis treba priložiti (opis strokovne dejavnosti, organizacijskih izkušenj ter program dela sodišča (5. odstavek 62. člena ZS), presojo pa opravil strogo z vidika lastnih pristojnosti, ter ko merila kot elementi za primerjavo med kandidati niso v zakonu predpisana, in ko naj bi minister pri presoji primernosti ne bil vezan na nobene predpisane kriterije in merila, le da naj bi ocenjeval z vidika lastnih pristojnosti ter ne glede na politično primernost, tožnik po presoji sodišča ne more biti uspešen s tožbenimi navedbami, da je bilo zaradi pomanjkljivega predloga sodnega sveta (ker za tožnika ne vsebuje vseh relevantnih podatkov ter tudi ne primerjave med kandidatoma) relevantno dejansko stanje, ki bi omogočalo pravilno uporabo določb ZS ter izdajo (materialno) zakonite odločbe, nepopolno ugotovljeno. Določba 7. odstavka 62. člena ZS namreč zahteva od sodnega sveta le, da predlog kandidatov obrazloži, kar bi (glede na besedno in logično razlago) predpostavljalo zgolj, da sodni svet opravi (in obrazloži) primerjavo med predlaganimi ter nepredlaganimi kandidati, ne pa, kot zmotno meni tožnik, da opravi tudi primerjavo med predlaganimi kandidati, in to zlasti ne, kadar v predlogu ne navede, kateremu kandidatu daje prednost, kar sicer po zakonu (navedeni zakonski določbi) lahko stori, vendar v obravnavanem primeru ni. Poleg tega pa bi iz navedenih stališč ustavnega sodišča glede zakonske ureditve postopka imenovanja predsednikov sodišč izhajalo, da minister ni vezan na izbiro istih kriterijev za ocenjevanje, kot jih uporabi sodni svet ter tudi ne zgolj na podatke, predložene s strani sodnega sveta, saj naj bi primerjavo med predlaganimi kandidati tudi opravil glede na kriterije za presojo usposobljenosti oziroma primernosti kandidatov za mesto predsednika sodišča z vidika lastnih pristojnosti (to pa so po določbah ZS naloge pravosodne uprave, 74. člen, med katere zlasti sodi zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje sodne oblasti, to je priprava zakonov in drugih predpisov s področja organizacije in poslovanja sodišč, skrb za izobraževanje in strokovno usposobljenost kadrov, zagotavljanje kadrovskih, materialnih, tehničnih in prostorski pogojev itd.) v odnosu do predsednikov sodišč ter njihovih nalog, ki pa so po ZS naloge sodne uprave (odločanje in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, 60. člen). Glede na povedano so iz istih razlogov neutemeljene tudi tožbene navedbe o kršitvah pravil postopka zaradi opustitve pribave vseh relevantnih ter popolnih podatkov za ocenjevanje kandidatov in izbiro med njimi. Sicer pa sodišče še dodaja, da je po njegovem mnenju sodno varstvo v zvezi s postopanjem sodnega sveta (tako v procesnem kot tudi v materialnem smislu) glede na določbe 62. člena ZS in citirano določbo Ustavnega sodišča neizbranemu kandidatu zagotovljeno le v tem obsegu, da mu gre pravica do upravnega spora (8. v zvezi s 6. odstavkom 62. člena ZS) kot posebnega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo, da se prijave kandidatov zavrže zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev, ter do ugovora v okviru tožbe, naperjene zoper odločitev ministra o imenovanju predsednika sodišča, vendar slednja predvsem le, če minister izbere kandidata, ki ga sodni svet ne predlaga, ali če neizbrani kandidat po njegovem mnenju brez podlage ni bil uvrščen med kandidate, ki jih je sodni svet ministru predlagal v imenovanje. Izven tega obsega pa po mnenju sodišča neizbrani kandidat postopanja sodnega sveta v postopku za imenovanje predsednika sodišča v upravnem sporu ne more z uspehom napadati. V obravnavani zadevi za širše varstvo tožnika kot neizbranega kandidata v odnosu do postopanja sodnega sveta na njegovi strani tudi ni najti ne pravnega interesa ne izkazanega posega v njegov pravni položaj. Sodni svet je namreč tožnika (kot enega od dveh kandidatov) ministru predlagal v imenovanje, minister pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, predlagana kandidata ocenjeval (in primerjal) glede na poznavanje in delovne izkušnje na različnih pravnih področjih, uspešnost pri delu na vseh dosedanjih področjih dela, organizacijske sposobnosti in program dela (in take kriterije je po mnenju sodišča, tudi glede na stališče US v citirani odločbi, kot zakonsko dopustne lahko izbral za relevantne, ter je z njimi utemeljil odločitev); da bi prav teh kriterijev minister ne mogel v postopku izbire pravilno uporabiti, in to zgolj iz razloga, ker naj bi bili podatki v predlogu sodnega sveta nepopolni, pa niti iz vsebine tožbenih navedb ne izhaja. Poleg tega pa spisna dokumentacija izkazuje, da je sodni svet ministru, skupaj s predlogom kandidatov za imenovanje, dostavil vso spisno dokumentacijo, vključno s prijavami kandidatov s prilogami, kot jih zahteva 5. odstavek 62. člena ZS, ter je minister, saj pri tem zakonsko ni vezan, sam lahko izbral iz te dokumentacije (ali celo na drug način) podatke, za katere je menil, da so relevantni ter glede na te kot kriterije opravil oceno kandidatov ter končno izbiro.

Tožnik po presoji sodišča tudi ne more biti uspešen z zatrjevanjem posega v njegovo ustavno pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave. Po mnenju sodišča je z navedeno ustavno določbo pravica tistega, ki kandidira za položaj predsednika sodišča, varovana le v tem obsegu, da se lahko enakopravno poteguje za položaj s tistimi, ki izpolnjujejo predpisane (formalne) pogoje, torej da ne more biti diskriminiran tako, da bi bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje predpisanega pogoja, da je sodnik sodišča enakega ali višjega položaja, ali kandidat, ki ga sodni svet ni predlagal v imenovanje, kar je v 2. odstavku 62. člena ZS implicitno vsebovani pogoj za imenovanje predsednika sodišča. Izven tega obsega se po mnenju sodišča na kršitev ustavne pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave ni mogoče sklicevati. Ob tem ko pa v obravnavani zadevi niti ni sporno, da je (bil) izbran kandidat, ki izpolnjuje tako izrecno predpisani formalni pogoj, da je sodnik sodišča enakega položaja kot tudi, da izpolnjuje implicitno izraženi pogoj, da je bil s strani sodnega sveta ministru predlagan v imenovanje, tako tožnik z zatrjevanjem posega v navedeno ustavno pravico ne more biti uspešen.

Vendar pa se v tožbi zatrjujejo kršitve tožniku še drugih človekovih pravic. Iz tožbe tako še izhaja, da je ministrovo ocenjevanje in primerjava med predlaganima kandidatoma bila zgolj navidezna (formalno pa korektna), in da je s tako primerjavo kandidatov in izbiro minister kršil prepoved diskriminacije, ki jo zagotavljajo Ustava RS v 1. odstavku 14. člena ter še drugi, tudi mednarodni dokumenti.

Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi namreč zaključki ocenjevanja in primerjave, na katere je minister oprl svojo izbiro, iz podatkov, ki jih je minister kot relevantne o izbranem kandidatu v obrazložitvi odločbe tudi predstavil, ne izhajali; iz tožbenih navedb izhaja, da preizkusa pravilnosti ne zdrži ministrova ocena, da je pri izbiri pretehtalo v korist izbranega kandidata izkazano dobro poznavanje vseh različnih pravnih področij ter delovne izkušnje na vseh različnih pravnih področjih in izkazane njegove nadpovprečne organizacijske sposobnosti (sicer ob upoštevanju še prednosti izbranega kandidata pri primerjavi kandidatov po še dveh drugih kriterijih - uspešnosti pri delu na vseh delovnih področjih ter predloženem programu dela sodišča). Po zatrjevanju tožnika naj bi spisna dokumentacija izkazovala, da je izbrani kandidat vse delovne izkušnje pridobil le na kazenskopravnem področju, z izjemo krajšega začetnega obdobja v karieri, ko je delo v pravosodju začel kot strokovni sodelavec na gospodarskem oddelku sodišča, medtem ko pa da je tožnik zase v življenjepisu predstavil svoje delovne izkušnje na resnično večjem številu pravnih področij in prav tako še obsežno drugo strokovno dejavnost na teh področjih. Na podlagi logične kontrole dejanskega stanja, kakor ga minister ugotavlja v izpodbijani odločbi in nanj opira svojo odločitev, tudi sodišče prihaja do zaključka, da nekatere ministrove ugotovitve v izpodbijani odločbi (tj. da gre v korist izbranega kandidata primerjava kandidatov glede dobrega poznavanja in dela na vseh različnih pravnih področjih, kajti že iz življenjepisov kandidatov bi izhajalo, iz drugih dokumentov v spisni dokumentaciji pa tudi ne drugače, da je izbrani kandidat delovne izkušnje s samostojnim delom v državnotožilski in sodniški službi dosegel izključno na kazenskopravnem področju ter da naj bi kariero v pravosodju zgolj kot strokovni sodelavec pričel za krajši čas na gospodarskopravnem področju, medtem ko pa bi za tožnika izhajalo iz življenjepisa, da je deloval na različnih pravnih področjih: civilnopravnem, kazenskopravnem, sodil v zadevah priznanj tujih sodnih odločb v pravdnih, družinskih in gospodarskih zadevah, odločal v zadevah sodne uprave itd.) niso utemeljene v spisni dokumentaciji. Minister pa niti v razlogih izpodbijane odločbe ni prepričljivo pojasnil svojega zaključka, saj vseh različnih pravnih področij, na katerih naj bi izbrani kandidat dosegel delovne izkušnje ter naj bi bilo izkazano njegovo dobro poznavanje vseh teh različnih pravnih področij, ni navedel, niti ni logično prepričljivo argumentiral svojega zaključka v odgovoru na tožbo, ko odgovarja s podatki o podpodročjih (kazenskopravnega področja), na katerih je izbrani kandidat deloval v okviru državnotožilske službe, kajti tudi ob upoštevanju, da je za delo na področju pregona gospodarskega kriminala potrebno tudi znanje iz civilnega in gospodarskega prava, je težišče delovanja in pridobivanja delovnih izkušenj izbranega kandidata vendarle na kazenskopravnem področju.

Tožba nadalje tudi zatrjuje, da minister ni imel dejanske podlage za zaključek, da so pretehtale v korist izbranega kandidata tudi pri njem izkazane nadpovprečne organizacijske sposobnosti, saj naj bi po podatkih izpodbijane odločbe, ki naj bi ministru služili kot podlaga kot ocenjevanje in primerjavo, izbrani kandidat nikoli ne vodil nobenega pravosodnega organa ali njegove enote. Tudi v zvezi s tem tožbenim očitkom bi po mnenju sodišča logičnega preizkusa ministrov zaključek ne zdržal. Spisna dokumentacija (predlog sodnega sveta, prijava izbranega kandidata s predpisanimi prilogami) ne vsebuje podatkov (minister pa tudi ne navaja, da bi se opiral še na druge podatke, ravno nasprotno, v odgovoru na tožbo še potrdi, da je uporabil izključno s strani sodnega sveta predložene podatke in listine), da bi izbrani kandidat v svoji dosedanji karieri opravljal vodstvena dela, pri katerih bi organizacijske sposobnosti v smislu, kot se zahtevajo za predsednika sodišča, lahko izkazal. Kot organizacijske sposobnosti je namreč logično pri kandidiranju za funkcije ali položaje na sodiščih (glede na določbo 9. točke 29. člena Zakona o sodniški službi, ZSS) treba razumeti predvsem sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta, ki se tudi ocenjujejo po rezultatih dela na področju, na katerem je vodstveno mesto komu zaupano, ne pa, kot je ta kriterij uporabil in razložil v izpodbijani odločbi minister (ter bi mu iz tega razloga tožba tudi po mnenju sodišča mogla utemeljeno očitati zgolj navidezno, v odnosu do tožnika neenakopravno obravnavanje), da je nadpovprečne organizacijske sposobnosti izbrani kandidat (lahko) izkazal pri reševanju zadev na vseh področjih, kajti niti spisna dokumentacija in tudi ne njegov življenjepis s prilogami bi ne izkazovali, da bi kadarkoli v dosedanji karieri v pravosodju opravljal vodstvena dela, kar pravzaprav pomeni, da naj bi minister v okviru organizacijskih sposobnosti izbranega kandidata ocenjeval njegovo sposobnost organizacije lastnega dela (kar pa se v sodstvu opredeljuje kot delovno sposobnost, 2. točka 29. člena ZSS). Tudi v odgovoru na tožbo je minister na tožbeni očitek v zvezi z ocenjevanjem izbranega kandidata po kriteriju izkazanih organizacijskih sposobnosti to oceno pojasnil s sklicevanjem na podatke v razpisni dokumentaciji, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil izbrani kandidat zelo uspešen pri reševanju sodnih zaostankov, s čemer je izkazano njegovo zavedanje o nujnosti odprave le-teh in njegova sposobnost udejanja odprave sodnih zaostankov tudi v praksi in organiziranja sodišča tako, da bodo vzpostavljeni pogoji za odpravljanje sodnih zaostankov tudi sodnemu osebju in pravosodnim funkcionarjem sodišča. Tudi v tem primeru po mnenju sodišča ministrova argumentacija logično kontrolo v pogledu sposobnosti vodenja lahko vzdrži le deloma.

Ob tem ko pa tožba očita ministru diskriminacijo (na podlagi prepričanja) ter obširno utemelji domneve o kršitvi prepovedi diskriminacije ter navaja dokaze (navaja štirinajst dejstev za domnevo kršitve prepovedi diskriminacije) in dejanske podlage za domneve, in navedena zatrjevana (ter s prilogami k tožbi izkazovana) dejstva takšno domnevo po presoji sodišča opravičujejo (na te navedbe v odgovoru ministra na tožbo tudi ni odgovorjeno konkretno, pač pa gre zgolj za pavšalno prerekanje), bi tožena stranka morala (z razlogi izpodbijane odločbe, odgovorom na tožbo oziroma drugimi dokazi) dokazati nasprotno, torej da naj bi prepoved diskriminacije tožniku ne bila kršena, kar pa ji po mnenju sodišča, kot je že navedlo, ni uspelo. Diskriminiranim osebam (glede na določene osebne okoliščine) se zagotavlja pravno varstvo v materialnopravnem smislu v Ustavi RS (ki v 1. odstavku 14. člena izrecno zagotavlja vsakomur v Sloveniji enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede osebne okoliščine, med njimi tudi politično ali drugo prepričanje), v materialnopravnem in tudi procesnopravnem smislu hkrati pa tudi v ZUNEO (Uradni list RS, št. 50/2004, 61/2007), ki določa (v 2. členu kot obseg uporabe zakona), da je enako obravnavanje zagotovljeno (tudi) ne glede na prepričanje (tudi) v zvezi s pogoji za dostop do zaposlitve, vključno z izbirnimi merili in pogoji zaposlovanja, ne glede na vrsto dejavnosti in na vseh ravneh poklicne hierarhije), in po katerega določbah (22. člen) mora v primeru, kadar diskriminirana oseba v postopkih (sodnih, upravnih) navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, domnevni kršitelj dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oz. prepovedi diskriminacije. Navedeni zakon v določbi 2. odstavka 4. člena izrecno opredeljuje kot enako obravnavanje odsotnost tudi posredne diskriminacije, ki obstaja, če je oseba z določeno osebno okoliščino (ki je lahko tudi prepričanje) bila, je, ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe.

Glede na določbe tega zakona bi v tem sodnem postopku, ob navedenih dejstvih, na katere tožba opira domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, tožena stranka morala dokazati (na njej je bilo dokazno breme), da načela enakega obravnavanja ni kršila oz. da tako ravnanje opravičuje zakoniti cilj. Tega pa minister tudi po presoji sodišča ni izkazal. Ker z razlogi za odločitev in odgovori minister kot zastopnik tožene stranke ni preprečljivo zavrnil tožbenih očitkov o šibkosti argumentacije v zvezi z uporabo navedenih spornih kriterijev v izpodbijani odločbi, s čemer v smislu določb ZUNEO ni ovrgel očitka zatrjevane diskriminacije v postopku za izbiro predsednika sodišča, s tem domneva, da je bila kršena prepoved diskriminacije, ni bila izpodbita; zato se po ZUNEO šteje, da je diskriminacija v predmetnem postopku izbire in imenovanja predsednika sodišča (bila) podana. Sodišče ob tem, v zvezi z navedbo ministra v odgovoru na tožbo, da je odločil po svoji vesti in nepristransko, dodaja, da pri navedeni diskriminaciji ne gre za vprašanje subjektivne podlage diskriminacije, pač pa za objektivno diskriminatorno ravnanje tožene stranke, tj. v smislu določb ZUS-1 Republike Slovenije. Sodišče dalje še pripominja, da čeprav bi se sicer pravno nevezano odločanje, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, in diskriminacija oziroma neenako obravnavanje po logiki stvari praviloma izključevala, tako stališče ne zdrži v primerih zakonsko oziroma ustavno varovane prepovedi diskriminacije (glede na vrsto osebne okoliščine, področje obravnavanja), kot je tudi obravnavani; zato je po mnenju sodišča v takšnih situacijah tudi v primerih zakonske diskrecije pri odločanju treba diskriminiranim osebam dopustiti uveljavljanje kršitve.

Ker izpodbijana odločba tako temelji na nedopustni diskriminatorni okoliščini (prepričanju), gre v spornem primeru za kršitev materialnega prava (določbe 1. odstavka 14. člena Ustave RS). S tem pa je podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe po 4. tč. 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Vendar sodišče tako ni postopalo ter izpodbijane odločbe ni odpravilo, saj je odločba namreč že bila izvršena (izbrani kandidat je že prevzel mesto predsednika sodišča), zato bi odprava odločbe v takem primeru lahko nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi oseb, s katerimi je izbrani kandidat stopal pri delu na tem položaju v pravna razmerja; poleg tega pa bi zaradi nezasedenega položaja predsednika največjega okrožnega sodišča v državi v daljšem časovnem obdobju, ki bi, kot dosedanje okoliščine takih razpisov kažejo, lahko odpravi te odločbe sledilo, bilo lahko ogroženo nemoteno izvajanje sodne oblasti in s tem zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva (na ta problem v zvezi z ureditvijo imenovanja predsednika sodišča v ZS opozarja tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi). Iz navedenega razloga je sodišče sledilo subsidiarnemu tožbenemu predlogu, naj ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita (2. odstavek 64. člena ZUS-1), in sicer delno, s tem da je ugotovitev nezakonitosti omejilo na tožbeni razlog, ki je bil podlaga za ugoditev tožbi.

K tč. 3 izreka:

O tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov postopka je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) priznalo stroške v višini 80 EUR, ki jih je dolžna plačati tožena stranka.