60. člen ZS

Sodna odločba o zahtevi za izločitev sodnika ni opravilo, s katerim se zagotavlja pogoj za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj ali pravočasnost izdelave sodnih odločb, temveč je oblastvena izjava sodišča o konkretni zadevi, s katero odredi ali izreče pravno posledico glede zatrjevane okoliščine, ki naj bi vplivala na sodnikovo nepristranskost. Nebistveno je, da ZPP za odločanje o tem vprašanju ne pooblašča sodnika, ki je odločal o glavni stvari, ampak predsednika sodišča. Odločanje o zahtevi za izločitev zato ne predstavlja opravljanja „predsedniških poslov“. Pristojnosti za odločanje o zahtevi za izločitev tako tudi ni mogoče prenesti na drugega sodnika s pooblastilom, temveč so sodniki, ki so v primeru odsotnosti predsednika pristojni za odločanje o zahtevi za izločitev, določeni s tedaj veljavnim Letnim razporedom dela sodnikov.

Ker ima lahko izbris prijave kandidata iz prednostnega vrstnega reda za zasedbo prostih mest sodniških pripravnikov vpliv na pravico kandidata do opravljanja sodniškega pripravništva po ZPDI, je zoper odločitev o izbrisu sodno varstvo pravice zagotovljeno v upravnem sporu. Višja sodišča so po zakonu dolžna prednostne vrstne rede za zasedbo prostih mest voditi za obvezno sodniško pripravništvo, torej za kandidate za sodniške pripravnike, ki še niso pridobili (in udejanjili) pravice do opravljanja obveznega sodniškega pripravništva (prvih osem mesecev). Ker je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe obvezni del pripravništva že opravil, to pomeni, da je pravico do opravljanja sodniškega pripravništva pridobil in ta del usposabljanja tudi že zaključil, je odločitev predsednika višjega sodišča, da se njegove prijave ne ohrani na prednostnem vrstnem redu za opravljanje obveznega sodniškega pripravništva, pravilna in v skladu z namenom zakonodajalca.

Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje. Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno v

Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja. Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti. Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske san

Z odredbo je bila zadeva opredeljena kot prednostna, zakoniti sodnici pa je bila v ta namen naložena dolžnost rednega poročanja o stanju zadeve. Z odredbo ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Iz izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe jasno izhaja, da je bilo odločeno o zadevi sodne uprave in da je postopek tekel na podlagi določb ZUP. Zoper takšen sklep pa je po presoji Vrhovnega sodišča upravni spor dovoljen, in sicer na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan.

S prenosom pristojnosti za sojenje na drugi stopnji je bila v predmetni gospodarski zadevi prenesena pristojnost za odločanje o vseh pritožbah sodišča prve stopnje v konkretni zadevi na Višje sodišče v Kopru, dokler ta ni pravnomočno končana. S prenosom pristojnosti za sojenje v določeni zadevi na drugo stvarno pristojno sodišče se ne prenese le odločanje o posamičnem sodnem aktu (odločbi), temveč je pristojnost prenesena za sojenje o vseh pritožbah zoper odločbe, ki jih izda sodišče prve stopnje v zadevi, v kateri pride do takšnega prenosa pristojnosti.

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi

Po določbi 67. člena ZPP je zadevo mogoče delegirati vselej le na drugo sodišče. Ni pa mogoče s predlogom v delegacijskem postopku doseči neke vrste atrakcijske pristojnosti, za kar se smiselno zavzema predlagajoče sodišče z namenom prenosa pristojnosti v zemljiškoknjižnih zadevah na to sodišče z drugih stvarno in krajevno pristojnih sodišč.

Pri izpodbijanem sklepu predsednika Vrhovnega sodišča ne gre za akt, ki je bil izdan v okviru in na podlagi njegove upravne funkcije, torej v zvezi s funkcijo sodne uprave, saj se kljub označbi vpisnika (Su) po vsebini ne nanaša na naloge, povezane z delovanjem in poslovanjem sodišča (60. člen in nasl. Zakona o sodiščih). Predsednik Vrhovnega sodišča v okviru svoje upravne funkcije tudi ne more prevzeti in nadomeščati odločitev pristojnih organov Vrhovnega sodišča v kazenskem postopku. Izpodbijani sklep je oblikovan kot odločitev v (določeni) kazenski zadevi. To navajajo tako uvodne določbe navedenega sklepa, kot tudi njegova vsebina in navedba pravne podlage (ZKP). Zato je očitno, da je njegov namen izključno ustvarjanje procesnih učinkov v predmetni kazenski zadevi. Presoja o tem, ali take učinke tudi v resnici ima, pa ni predmet upravnega spora, temveč kazenskega postopka.

Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS. Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka

Podaja predloga sodišča v smislu navedene določbe ZPP sodi v področje zadev sodne uprave, ki so v pristojnosti predsednika sodišča. Ker predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v imenu sodišča ni podal pristojni predsednik sodišča, ga je Vrhovno sodišče kot nedovoljenega zavrglo.

Tožena stranka je svojo procesno odločitev (zavrženje nadzorstvene pritožbe) utemeljevala z razlogi, ki kažejo na vsebinsko reševanje zadeve, kar pomeni, da je izrek odločitve v nasprotju z obrazložitvijo. Glede na navedeno stališče je tožena stranka izpodbijani sklep izdala v nasprotju s postopkovnimi pravili, določenimi v ZVPSBNO in ZUP, zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

O uvrstitvi v plačni razred sodnika je potrebno odločiti z odločbo. Tudi za zadeve sodne uprave velja, da če se odloči o pravici, obveznosti, ali pravni koristi „osebe“, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Sodnik ni javni uslužbenec. Zaradi posebnega položaja sodstva in zlasti posebne vloge Sodnega sveta kot ustavne institucije sui generis, ZSS v 25. členu kot specialni predpis določa, da se sodnik zoper odločbo o uvrstitvi v plačni razred lahko pritoži in o pritožbi odloča Sodni svet z dvotretjinsko večino glasov vseh članov. Tudi ZS določa, da je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo o uvrstitvi v plačni razred. V konkretnem primeru je tožba na Upravno sodišče vložena prezgodaj, saj tožnik ni vložil pritožbe zoper izpodbijani akt, zaradi česar je sodišče v prvi točki izreka tožbo zavrglo. Glede na pravni pouk izpodbijanega sklepa je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da ima tožnik v osmih dneh od prejema tega sklepa pravico vložiti pritožbo zoper izpodbijano odločbo na Sodni Svet, kot je to sicer določeno v 25. členu ZSS.

Ker gre v upravnem postopku za odločanje o tožnikovi zakonski pravici ter ob dejstvu, da se tudi dodatke na delovno dobo šteje za obvezni sestavni del plače, je to tožnikova zakonska pravica, ki mu zagotavlja njegov neodvisen položaj. Zato je tožena stranka dolžna odločati o utemeljenosti pritožbe tožnika proti odločbi o plači.

Določba 67. člena ZPP ni namenjena zagotavljanju rednega izvajanja sodne oblasti, sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali odprave sodnih zaostankov - za kar so z zakonom predvideni drugi mehanizmi s področja sodne uprave (primerjaj z določbami 60. člena in naslednjih ZS).

Določba 67. člena ZPP ni namenjena zagotavljanju rednega izvajanja sodne oblasti, sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali odprave sodnih zaostankov. V ta namen so predvideni drugi zakonski mehanizmi, ki segajo na področje sodne uprave (primerjaj z določbami 60. člena in naslednjih Zakona o sodiščih).

Po Zakonu o sodiščih in Zakonu o sodniški službi je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon in vselej mora ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost ter ugled sodniške službe. Pomeni, da je v tej svoji funkciji neodvisen tudi od predsednika sodišča.

Tako si je v obravnavani pravdni zadevi, v kateri je tožnik zahteval izločitev razpravljajoče sodnice, o kateri bi moral odločiti predsednik sodišča po 1. odst. 74. čl. ZPP/77, le ta po ugotovitvi, da njegov sin odvetnik I. S. iz Novega mesta zastopa eno izmed toženih strank, kar za predsednika sodišča po analogiji 71. čl. ZPP/77 (ki določa izločitev sodnika pri sojenju) predstavlja izločitveni razlog iz njegove 3. tč., pravilno za svojega namestnika po 1. odst. 72. čl. ZPP/77 določil podpredsednika sodišča. Predsednika sodišča namreč tožnik kot stranka ni izločal, da bi o njegovi zahtevi moralo po 2. odst. 74. čl. ZPP/77 odločati neposredno višje sodišče, kot zmotno opozarja pritožnik, pač pa gre za izključitev po predlogu oziroma presoji samega predsednika zaradi tako imenovanega izključitvenega razloga (1. do 5. tč. 71. čl. ZPP/99), ko je predsednik sodišča (kot tudi sodnik) izključen po zakonu samem, zaradi česar mora takoj prenehati z delom oz. ne sme odločiti o predlagani izključitvi razpravljajoče sodnice. Ravno za takšen primer, kot je obravnavani, torej ZPP določa, da si predsednik sodišča določi namestnika, pri čemer je predsednik ravnal pravilno, ko si je za namestnik

Odločanje o sodniških pravicah (IV. poglavje zakona o sodniški službi - ZSS), med njimi tudi o pravici do odpravnine ob sodnikovem odhodu v pokoj (9. točka 55. člena ZSS), spada med zadeve sodne uprave (prvi odstavek 60. člena zakona o sodiščih - ZS). Pojem sodne uprave je širok tako glede na subjekte, ki jo opravljajo (predsedniki sodišč - prvi odstavek 61. člena ZS, sodni svet - 28., 95. člen ZS, personalni svet - 30., 69., 71. člen ZS) kot glede na njene objekte (ki pogosto zadevajo položaj oziroma pravice sodnikov). Zato ne more biti dvoma, da se v zadevah sodne uprave odloča tudi o pravicah sodnika kot osebe (kar je jasno potrjeno z vsebino tretjega odstavka 60. člena ZS, ki omenja tudi zakon o sodniški službi, katerega subjekt je sodnik). Ker je odločanje o sodniških pravicah šteti za upravno stvar, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni z ZS ali ZSS drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS). Akt, s katerim predsednik sodišča odloči o sodnikovi pravici, med temi pa je tudi pravica do odpravnine, je glede na vse povedano upravni akt. Tak akt to je upravna odločba pa predstavlja izvršilni naslov za sod