22. člen ZUNEO-UPB1

Prvostopenjsko sodišče zato pravilno zaključuje, da je toženka zdravljenje tožnika v zobozdravstveni ordinaciji zavrnila zaradi okužbe s HIV ter s tem ravnala protipravno, saj je tožnika diskriminirala, ker mu zaradi zdravstvenega stanja ni omogočila pravice do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi, v vzročni zvezi s tem pa je tožniku nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, ki so se manifestirale z občutki užaljenosti, ponižanosti in prizadetosti.

Pritožnika si z vsebinsko odločitvijo Vrhovnega sodišča o njuni pritožbi ne moreta izboljšati pravnega položaja, ker Vrhovno sodišče sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, ker za tako odločanje niso podane procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1.

Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, kar pravilno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec takšni želji ugodil, pa je na delodajalcu. Ta odločitev je odvisna predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). To pomeni, da delodajalec javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ta ocena in posledično odločitev o premestitvi pa je v pristojnosti predstojnika organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena.

Ravnanja tožene stranke, ki je tožniku (zdravniku) očitala, da je opravil premajhno število ambulantnih pregledov v primerjavi z ostalimi zdravniki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje. S tem, ko je tožena stranka od tožnika zahtevala, da se udeleži sestankov vizit in strokovnih kolegijev, ni protipravno ravnala in povzročila trpinčenja tožnika, saj gre za delovne obveze, ki jih ima delodajalec pravico naložiti delavcem, tudi če ne gre za izrecno zapisane naloge iz opisa del in nalog posameznega delovnega mesta. Glede na to, da so se ostali zdravniki udeleževali vseh strokovnih sestankov, kolegijev in vizit, se tožnik ne more sklicevati, da mu ni bil znan pravilnik, ki bi mu to nalagal, saj je šlo za utečen delovni proces. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. V kolikor delodajalec oceni, da bi bili zaradi odsotnosti določenega delavca prekomerno obremenjeni vsi ostali, ki so delali na določenem oddelku in je bil to razlog za neodobritev odsotnosti tožnika, torej zaradi potrebe delovnega procesa, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije oziroma šikaniranja.

Ker je tožnica prejela pisno opozorilo pred odpovedjo kljub dejstvu, da ni storila kršitev delovnih obveznosti, ki jih očita tožena stranka in je bila tožena stranka z navedenim seznanjena, je evidentno, da je šlo za očitno neutemeljeno opozarjanje ter pisna opozorila niso bila dana z namenom, ki ga predvideva ZDR. Ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bil namen opozoril ustvarjanje psihičnega pritiska nad tožnico, kar je nesprejemljivo in nezakonito in je eden od tipičnih izvršilnih znakov mobbinga. K mobbingu lahko pripomorejo tudi nejasno opredeljene naloge v notranjih organizacijskih aktih, neskladnost notranjih aktov z zakonskimi in podzakonskimi akti, neprimernosti dodeljenih nalog glede na sistemizirano delovno mesto in preobremenjenost z delom, kot tudi premestitev delavca z namenom, da se ga izloči iz dotedanjega delovnega okolja in sodelavcev, kar delavcu prepreči, da bi ohranjal in vzdrževal socialne stike. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da imajo vodstveni delavci pooblastila in zakonsko podlago, da lahko premeščajo delavce ter jim lahko izdajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za katere se kasneje lahko tudi izkaže, da so bila neupravi

Ker je o tožničinih tožbah v zadevi imenovanja direktorja Javnega zavoda, ki ju je tožnica vložila na Upravno sodišče, Upravno sodišče že odločilo in sta njegovi odločbi pravnomočni, so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe. Sodno varstvo v zadevah imenovanja direktorjev javnih zavodov (če imenuje direktorja organ občine) pa je zagotovljeno v rednem upravnem sporu, to je v upravnem sporu po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, ker tako določa ZZ, torej subsidiarno sodno varstvo ni dopustno. Pravne podlage za samostojno tožbo na ugotovitev kršitve zakonske prepovedi diskriminacije ne daje niti Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO). Ta daje podlago za uveljavljanje kršitev zakonske prepovedi diskriminacije v vseh sodnih in upravnih postopkih, torej tudi v postopkih sodnega varstva v zvezi z imenovanjem direktorjev javnih zavodov, vendar v skladu z zakonom. To pa je v tem primeru ZUS-1. Tožnica bi lahko to kršitev uveljavljala kot kršitev materialnega prava v rednem upravnem sporu z izpodbojno tožbo zoper akte Občinskega sveta.

Odklonitev izrabe pravice do dela v krajšem delovnem času delavcu s strani delodajalca ne predstavlja prepovedane diskriminacije oziroma neenake obravnave tožnika v primerjavi z drugimi delavci. Če tožena stranka tožniku (očetu) ni omogočila izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa, to še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran oziroma manj ugodno obravnavan v primerjavi z drugimi delavci zaradi starševstva. Diskriminacija je podana, kadar je neenako obravnavanje posledica te osebne okoliščine: delavec je postavljen v slabši položaj prav zaradi starševstva, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Ker tožnik ni bil neenako obravnavan glede na osebne okoliščine, ni podan odpovedni razlog iz 6. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, zato tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

V upravnosodni praksi se je izoblikovalo stališče, da mora biti sodna presoja zakonitosti izbire zadržana glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja mesta javnega uslužbenca. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren kandidat, po presoji sodišča še ne pomeni, da je bil neenakopravno obravnavan oziroma diskriminiran, niti da je odločitev tožene stranke nerazumna. Diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin je namreč podana le v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin. Kadar diskriminirana oseba zahteva, da se v upravnem ali sodnem postopku ugotovi kršitev, in navaja dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kr

Dejstvo, da tožnik ni bil ponovno imenovan na mesto načelnika UE oziroma, da je minister izbral drugega kandidata, po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je bila tožnik neenakopravno obravnavana oziroma diskriminirana. Diskriminacija zaradi političnega prepričanja ali drugih osebnih okoliščin (prvi odstavek 14. člena URS) je podana samo v primeru, če je neizbira posledica teh okoliščin. Če je bila za načelnico UE izbrana druga kandidatka, to še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran oziroma izbrana kandidatka privilegirana. Ministrova odločitev je akt politične diskrecije, ki sam po sebi daje ministru pravico do samostojne izbire brez pojasnjevanj izbranemu in drugim kandidatom. Če bi bili za imenovanje položajnih uradnikov poglavitni samo objektivni kriteriji, potem bi imenovanje položajnih uradnikov lahko opravil že uradniški svet, ker pa je v javnem interesu, da se vsakokratna politična volja, izražena na volitvah, manifestira skozi delo vsakokratne vlade, je v pristojnosti ministra, da na podlagi politične diskrecije, ki je izraz vladanja – izvajanje oblasti, izbere položajne uradnike.

Evropsko pravo ne nalaga uporabe zakonskega predloga, če je rok za prenos direktive v državni pravni red že potekel. V takšnem primeru se lahko uporabi direktiva, če so podane določene predpostavke. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja v 1. odstavku 1. člena prepoveduje diskriminacijo zaradi „verskega ali drugega prepričanja“. „Drugo prepričanje“ je torej zakonodajalec razumel kot nekaj, kar je po svoji temeljni zgradbi oziroma vsebini podobno veri in kar se lahko označi tudi kot svetovni nazor. Minister za pravosodje ima široko pravico proste presoje, ali bo sploh izbrala katerega od tistih kandidatov za predsednika sodišča, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Isto velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata med vsemi kandidati, ki izpolnjujejo določno postavljene predpostavke. Merila za to presojo zakonsko niso določena. Takšna odločitev zato ni pravno vezana, temveč je prosta in je ni treba obrazložiti. Nasprotno pa je treba obrazložiti odločitev, če ni izbran noben kandidat, kljub temu, da je Sodni svet odločil, da kandidati izpolnjujejo vse določno opredeljene predpostavke.

Ker z razlogi za odločitev in odgovori zastopnik tožene stranke ni prepričljivo zavrnil tožbenih očitkov o šibkosti argumentacije v zvezi z uporabo spornih kriterijev za izbiro v izpodbijani odločbi, s čemer v smislu določb ZUNEO ni ovrgel očitka zatrjevane diskriminacije v postopku za izbiro predsednika sodišča, s tem domneva, da je bila kršena prepoved diskriminacije, ni bila izpodbita; zato se po ZUNEO šteje, da je diskriminacija v postopku izbire in imenovanja predsednika sodišča (bila) podana.