VSK sodba I Cp 588/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je pravno neveljavna vknjižba solastninske pravice v korist tožene stranke A.R.B. na nepremičnini s parc. št. 1504 k.o. P., v naravi stanovanjska stavba v izmeri 89 m2 ter dvorišče v izmeri 741 m2, vpisani v vl.št. 1280 k.o. P., na podlagi sklepa Dn št. 1261/00 z dne 06.06.2000, ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje kot je bilo pred izvedbo navedene vknjižbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 1504 k.o. P., v naravi dvorišče v izmeri 741 m2, razen parkiranja na skrajnem južnem delu parcele na površini 24 m2 ter peš prehoda do svojega stanovanja ter tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v roku 15-ih dni. O stroških je odločilo tako, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 436.836,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da se sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, skupaj s pritožbenimi stroški, z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, vse v roku 15 dni. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP: sodba nima odločilnih razlogov, navedeni razlogi so v nasprotju z odločitvijo in sodbe ni mogoče preizkusiti. Pomanjkanje odločilnih razlogov se kaže v tem, da se sodišče ni opredelilo, kaj v konkretnem primeru šteje kot funkcionalno zemljišče. Sodišče prihaja v nasprotje, ko navaja, da je iz sklenjenih pogodb ugotovilo, da je toženka pridobila solastninsko pravico na pripadajočem delu stavbnega in funkcionalnega zemljišča, ki omogoča dostop do hiše in do parkirnega prostora (3.odstavek 3.strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in iz tega napravilo nepravilen sklep, da je celotna parcela 1504 k.o. P. funkcionalno zemljišče. Že iz te ugotovitve in opredelitve v 4.tč. 1.čl. kupoprodajne pogodbe z dne 25.05.1998 in 08.09.1998 izhaja, da pogodbeni stranki nista imeli v mislih, da je celotna parcela 1504 k.o. P. opredeljena kot funkcionalno zemljišče, temveč, da je funkcionalno zemljišče le tisti del parcele, ki služi za nemoteno rabo prodanih stanovanj. Tak namen strank potrjujejo določbe 5.tč. 1.čl. citiranih pogodb, ki se nanašajo na dogovor o uporabi dveh parkirnih mest, ki bi bile v primeru, da bi bila celotna sporna parcela opredeljena kot funkcionalno zemljišče, nepotrebne in pa pričanje zaslišanih prič S.H. in A.T. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili dve kupoprodajni pogodbi za nakup dveh stanovanj v stanovanjski hiši v na parc.št. 1504 v vl.št. 1280 k.o. P. Prav tako ni bilo sporno, da stanovanju pripada solastnina stavbnega zemljišča, na katerem stoji stavba in del funkcionalnega zemljišča, ki omogoča kupcu - toženki dostop do parkirnega prostora. Tožnik je toženki v 5.čl. kupoprodajne pogodbe z dne 25.05. in 08.09.1998 izrecno dovolil, da se sme vpisati v zemljiško knjigo kot etažna lastnica na kupljenih stanovanjih, označenih v delilnem načrtu, ter da ima solastninsko pravico na skupnih prostorih, delih in napravah in pripadajočem stavbnem in funkcionalnem zemljišču, ki služi stanovanjski hiši kot celota. Med strankama pa obstaja spor o velikosti funkcionalnega zemljišča, na katerem ima toženka solastninsko pravico. Zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa k rešitvi zadeve, sodišče prve stopnje ni v zadostni meri razčistilo dejansko stanje. Pritožnik se sicer strinja z navedbami sodišča, da se za funkcionalno zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše in brez katerega stanovanjska hiša ne more funkcionirati, ne strinja pa se s stališčem sodišča, da je kot funkcionalno zemljišče opredeljena celotna sporna parcela. Sodišče ugotovitve, kaj v konkretnem primeru predstavlja funkcionalno zemljišče sploh ni navedlo, je pa to iz zavrnitve tožbenega zahtevka očitno. Stanovanjska hiša, v kateri je toženka kupila stanovanji, nima opredeljenega funkcionalnega zemljišča. Kaj se šteje za funkcionalno zemljišče je določal 9.čl. takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ). Pritožnik se strinja, da z nakupom stanovanja pridobi kupec solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču in da funkcionalno zemljišče ne more imeti ločene usode. Vendar je v danem primeru potrebno upoštevati, da stanovanjska hiša ni imela in še vedno nima določenega funkcionalnega zemljišča. Pravdni stranki sta v kupoprodajnih pogodbah sicer opisno določili funkcionalno zemljišče z navedbami, da je funkcionalno zemljišče tisto, ki omogoča tožnici dostop do hiše in do parkirnih prostorov (4.tč. 1.čl. pogodb), vendar je takšna opredelitev preveč abstraktna. Po določilih tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se funkcionalno zemljišče določi z upravno odločbo pristojnega organa (46.čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN). V konkretnem primeru funkcionalno zemljišče ni bilo določeno, zato bi moralo sodišče vprašanje obsega funkcionalnega zemljišča obravnavati kot predhodno vprašanje, in sicer s pomočjo izvedenca. Določitev obsega funkcionalnega zemljišča je namreč nujni pogoj za podlago o presoji upravičenosti tožbenega zahtevka. Višje sodišče v Kopru se je v zadevi opr.št. I Cp 953/2003 sicer opredelilo, da se lahko kot funkcionalno zemljišče šteje celotno dvorišče, vendar pa je potrebno poudariti, da v obravnavanem primeru v času sklepanja kupoprodajnih pogodb parc.št. 1504 k.o. P. ni imela dvorišča. Kot izhaja iz listin v spisu je bila sporna parcela opredeljena kot stanovanjska stavba, stavbišče v izmeri 46 m2 in njiva v izmeri 784 m2. Šele v letu 1999 je prišlo na podlagi odločbe Geodetske uprave do spremembe katastrskih podatkov, in sicer tako, da se je spremenila vrsta rabe in je sporna parcela postala stanovanjska stavba - stavbišče v izmeri 89 m2 in dvorišče v izmeri 741 m2.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanja prvostopenjskega sodišča je bila izbrisna tožba po 101.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur.l. RS, št. 33/95), katere trditvena podlaga je bila, da je tožnik s kupoprodajnima pogodbama z dne 25.05.1998 in 08.09.1998 prodal toženki le dve stanovanji v stanovanjski stavbi, stoječi na parc.št. 1504 k.o. P. (v naravi stanovanjska stavba v izmeri 89 m2 in dvorišče v izmeri 741 m2), ne pa tudi zemljišča, zato je vknjižba solastninske pravice toženke tudi na zemljišču s parc.št. 1504 k.o. P. materialnopravno neveljavna. Sodišče prve stopnje je bilo na tako trditveno podlago vezano, ko je presojalo izvedene dokaze in odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku. Pritožbene trditve, da je med pravdnima strankama spor le o obsegu funkcionalnega zemljišča, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje odločati kot o predhodnem vprašanju, so zato nove in v nasprotju s tožbeno trditveno podlago, kot tudi (nov) dokazni predlog za določitev obsega funkcionalnega zemljišča s pomočjo izvedenca. Trditve o spornem obsegu funkcionalnega zemljišča in dokazni predlog z izvedencem je v nasprotju s 337.čl. ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2.odst. 286.čl. tega zakona. Pri tem pa tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da le-teh v postopku na prvi stopnji ni mogel podati brez svoje krivde. Nova je tudi pritožbena trditev, da je sporna parcelna št. 1504 opredeljena kot stanovanjska stavba - stavbišče 89 m2 in dvorišče v izmeri 741 m2 šele od leta 1999, in da v času sklepanja kupoprodajnih pogodb ta parcela ni imela dvorišča, saj se je prav na take zemljiškoknjižne podatke tožnik celo sam skliceval v vloženi tožbi. Ni pa mogoče seveda prezreti, da tožnik s pritožbenimi trditvami, da je toženki dovolil vknjižbo etažne lastnine na kupljenih stanovanjih in solastninske pravice na skupnih prostorih, delih in napravah stanovanjske hiše ter pripadajočem stavbnem in funkcionalnem zemljišču, ki služi stanovanjski hiši kot celoti, pritrjuje kot pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kot izhaja iz izpodbijane sodbe:

- v 5.čl. kupoprodajne pogodbe z dne 25.05.1998 in 5.čl. kupoprodajne pogodbe z dne 08.09.1998 je tožnik toženki dovolil vknjižbo etažne lastnine na stanovanju v I. nadstropju in mansardi s solastninsko pravico skupnih prostorov, delov in naprav ter s pripadajočim stavbnim in funkcionalnim zemljiščem, ki služi stanovanjski stavbi kot celoti, stoječi na parc. št. 1504 vl. št. 1280 k.o. P.;

- iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da obravnavana stanovanjska hiša stoji na parceli s št. 1504, in sicer stanovanjska stavba v izmeri 89 m2 ter dvorišče v izmeri 741 m2, stanovanjska hiša je vpisana v drugem zemljiškoknjižnem telesu in je etažno razdeljena na stanovanje v podvložku št. 1280/1, ki je v lasti tožnika, ter na stanovanji v podvložkih št. 1280/2 in 1280/3, ki sta v lasti toženke. Pri zemljišču, skupnih delih in napravah ter skupnih prostorih pa je vknjižena solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov podvložkov od 1280/1 do 1280/3 v sorazmernem deležu etažne lastnine glede na celotni objekt.

Na podlagi navedenega, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da "zemljišče oziroma dvorišče stoji na isti parceli kot stavbišče in je v solastnini etažnih lastnikov glede na sorazmerni delež etažne lastnine", in ne kot protispisno navaja pritožba, da "je celotna parc. št. 1504 k.o. P. funkcionalno zemljišče". Očitana kršitev o podanem nasprotju v smislu 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP zato ni podana. Niti ni utemeljen očitek, ko pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo o obsegu funkcionalnega zemljišča kot o odločilnem dejstvu, saj ta, kot že pojasnjeno, ni bil predmet obravnavanja po vloženi tožbi. Tožnik je zatrjeval neveljavnost vknjižbe iz materialnopravnih razlogov, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo kupoprodajni pogodbi kot podlago za sporno vknjižbo. Izbrisna tožba namreč varuje zemljiškoknjižne pravice, ki so bile prizadete z vpisom, s katerim je prišlo glede določene nepremičnine zemljiškoknjižno stanje v neskladje z materialnopravnim. S tožbo se izpodbija materialnopravna veljavnost zemljiškoknjižnega vpisa, zahteva njegov izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja s ciljem, da se zemljiškoknjižno stanje uskladi z materialnopravnim. S trditvami o napakah volje pogodbenih strank pri sklepanju kupoprodajnih pogodb (111.čl. ZOR), pri čemer kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik niti ni zatrjeval, da bi do napak volje prišlo zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare, marveč le, da je prišlo do nesporazuma glede obsega predmeta prodaje (63.čl. ZOR), pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo izpodbiti veljavnosti sklenjenih kupoprodajnih pogodb. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je stavbo, zemljišče pod njo in zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, obravnavati enovito. Stavba, oziroma stanovanjska hiša je vselej fizično povezana z zemljiščem ter uporaba prve pogojena z uporabo zemljišča, ki ji je neposredno namenjena. V skladu s kogentno določbo takrat veljavnega 9.čl. SZ (Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami), stavba in funkcionalno zemljišče ne moreta imeti ločene usode. Pravilna je razlaga prvostopenjskega sodišča, da bi bilo nično določilo prodajne pogodbe, po katerem bi bilo predmet pogodbe le stanovanje, ne pa tudi funkcionalno zemljišče, kot je (sicer prvotno) zatrjeval tožnik. Toženka kot etažna lastnica stanovanj v stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 1504 k.o. P., ima (kot solastnica) brez dvoma pravico skupaj z drugimi solastniki ( tožnikom ) uporabljati tudi solastno zemljišče ( 3. odst. 12. čl. cit. SZ ) sorazmerno svojemu delu ( 1. odst. 14. čl. ZTLR ). Ob vsem povedanem kupoprodajni pogodbi nista neveljavni; tožnik je dovolil toženki vknjižbo solastninske pravice tudi na pripadajočem stavbnem in funkcionalnem zemljišču, ki služi stanovanjski hiši kot celoti, stoječi na parc.št. 1504, vpisani v vl.št. 1280 k.o. P. Skladno s takim zemljiškoknjižnim dovolilom je zemljiškoknjižno sodišče tudi dovolilo vknjižbo, kot izhaja iz predhodno že navedenih z.k. podatkov. Glede na to, da je parc. št. 1504 stan. stavba in dvorišče, jo je zato upravičeno štelo za zemljišče, ki obsega tisto zemljišče, ki je pokrito s stavbo in zemljišče, ki rabi stavbi s funkcionalnim namenom, v danem primeru dvorišče. Zato je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo. Tožnik ni dokazal, da bi bili kupoprodajni pogodbi neveljavni, niti na njih temelječi vpis v zemljiški knjigi. Zato izbrisna tožba ni utemeljena, niti posledično zahtevek, da je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino s parc.št. 1504 k.o. P., v naravi dvorišče, katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, zaključkov prvostopenjskega sodišča v tem delu pa pritožba niti ne izpodbija. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).