101. člen ZZK

Vpis javnega dobra v zemljiško knjigo je temeljil na seznamu (141. člen ZZK), zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je parcela št. 1/1 javno dobro. Pri tem je nepomembno, kakšno je stanje te nepremičnine v naravi oziroma, da je to zemljišče zaraščen gozd in da ceste oziroma poti na tem zemljišču nikoli ni bilo, kot trdi pritožnik, saj to na status parcele št. 1/1 kot javnega dobra ne vpliva. Pritožnikova trditev, da ni imel možnosti podajati navedb oziroma izjav, je neupoštevna že zato, ker je prepozna, saj bi pritožnik moral uveljavljati zatrjevane kršitve določb postopka na naroku, česar ni storil (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in zahtevka za razveljavitev vknjižbe ni mogoče enačiti. V prvem primeru gre za ugotovitveni, v drugem pa za oblikovalni zahtevek. Zaradi ničnosti prodajne pogodbe je vknjižba toženčeve lastninske pravice neveljavna že od samega začetka, zato je ni treba razveljaviti, ampak takšnemu pravnemu položaju ustreza ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Nasprotno pa razveljavitev vknjižbe učinkuje le za vnaprej in se uporablja v primerih, ko je vknjižba neveljavna iz formalnopravnih razlogov ali zaradi kršitev določb zemljiškoknjižnega postopka. Takšni vpisi se ne izpodbijajo z izbrisno tožbo, saj lahko upravičena oseba doseže njihovo razveljavitev z ugovorom in pritožbo v zemljiškoknjižnem postopku.

Tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev takšne tožbe. Po 101. členu ZZK ima aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Iz tožbenih trditev v povezavi s tožbenim zahtevkom ni razvidno, kako bi vzpostavitev prejšnjega stanja (vpis pravice uporabe na nekoga tretjega) lahko pomenila odpravo takšne kršitve v tožničino korist. Morebitna ugoditev izbrisni tožbi namreč ne bi mogla pomeniti izboljšanja tožničinega položaja, saj tožnica sploh ni zahtevala ugotovitve kakšne njene pravice na nepremičnini.

Z materialnopravno napako obremenjena sodba ni absolutno nična sodba. V nasprotju z materialnopravnimi učinki pravnomočnosti bi bila ugoditev izbrisni tožbi, ki vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek, da prejšnja sodba nima pravnega učinka pridobitve lastninske pravice za toženca.

Niti stanovanj niti lastninske pravice na njih v času sklepanja pogodbe leta 1988 ni bilo, vendar so se in so se tudi lahko bodoča razmerja že urejala. Zato se je občina pravno veljavno zavezala, da bo investitorju omogočila pridobitev lastninske pravice na zgrajenem podstrešju. Oddaja nezazidanega spornega podstrešja za gradnjo stanovanjski zadrugi je pomenila tudi, da je podstrešje, ki je bilo do takrat v sklopu skupnih prostorov večstanovanjske hiše v družbeni lastnini, to lastnost izgubilo. Ker je bilo oddano za izgradnjo stanovanja, funkcije skupnega prostora na njem ni bilo več mogoče veljavno izvajati, in to neodvisno od volje takratnih imetnikov stanovanjske pravice in etažnih lastnikov. Odločilno je, da je bilo tudi sporno podstrešje zajeto v planu stanovanjske skupnosti, da je torej šlo za situacijo iz petega odstavka 68. člena ZSR. Niti v 116. členu SZ niti v 8. členu SZ pa ni podlage, da bi samo z uveljavitvijo SZ funkcijo skupnega prostora ponovno pridobilo. Zato je pravilno stališče, da je občina v letu 1999 z izdajo vknjižbenega dovoljenja le izpolnila svojo pogodbeno obveznost.

Ker dolžnost podati zemljiškoknjižno izjavo volje, ki je navedena v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (prvi odstavek 283. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), sta toženca lastninsko pravico pridobila s pravnomočnostjo te odločbe. Zemljiškoknjižni vpis z dne 15.3.2001 tako temelji na sodni odločbi kot posrednem pravnem temelju. Ob materialnopravni pravilnosti vpisa s predmetno tožbo ni mogoče sanirati nepravilnosti ob vknjižbi v postopku popravljanja zemljiških knjig za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu.

Izhajajoč iz dejstva vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah na toženo stranko po uveljavitvi Zakona o zadrugah, je pravno sredstvo zoper pridobitev lastninske pravice na ime tožene stranke izbrisna tožba (101. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, oziroma 243. člen sedaj veljavnega ZZK-1), ne pa tožba na ugotovitev lastninske pravice.

Zastavna pravica je akcesorna pravica zato je obstoj terjatve pogoj za obstoj zastavne pravice. Ko terjatev preneha, preneha tudi zastavna pravica. Vendar terjatev z zastaranjem ne preneha, ampak preneha le iztožljivost terjatve. Terjatev postane naturalna, obstoji še naprej, zahtevek pa se lahko uveljavlja le glede tistega dela, ki nudi tudi stvarnopravno varstvo. Uveljavlja se lahko le še stvarnopravna pravica - hipoteka. Hipoteka preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige. Izbris iz zemljiške knjige je mogoče zahtevati na podlagi določenih pravnih dejstev. ZZK iz leta 1995 je res v 138. členu določal, da se, ne glede na določbe o izbrisu starih hipotek v členih od 105. do 108., po uradni dolžnosti vknjiži izbris hipotek starejših od 25 let. Ta določba je bila umeščena v prehodne določbe ZZK in je bila zato prehodne narave. Veljala je le v času veljavnosti ZZK, izbris pa je praviloma opravilo sodišče ob prvem vpisu v zemljiškoknjižni vložek, kjer je vpisana hipoteka. Glede na to, da je tožnikova hipoteka na celotnem vložku še vedno vpisana, do izbrisa na podlagi navedene določbe ni prišlo. Tega izbrisa tudi ne more napraviti pravdno sodišče v tem postopku na podlagi sedaj

Podana je nesklepčnost tožbe, saj gre za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, ki bi se moral glasiti na zemljiškoknjižni izbris neveljavne vknjižbe zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve. Pomanjkljiva je tudi sama trditvena podlaga, saj manjka zatrjevanje odločilnega dejstva, ki bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, to je trditve o neupoštevnosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine.

Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo. Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi take tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, torej gre za izbris izpodbijane vknjižbe. Vpis v zemljiško knjigo mora biti namreč opravljen tudi v skladu s predpostavkami, ki jih predvidevajo predpisi materialnega prava. Ko je enkrat vpis opravljen, nastopi sicer izpodbojna domneva, da pravica, ki je vpisana, obstaja in da je oseba, ki je vpisana (v konkretnem primeru toženec) tudi objekt te pravice in je opravljeni vpis tudi po materialnem pravu pravilen. Če pa ni, mora tisti, ki meni, da je nasprotno, to dokazati, in tak vpis izpodbijati z izbrisno tožbo. Pravilno je zato zahtevek uveljavljan proti tožencu, torej osebi, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice, zaradi vknjižbe pa so kršene pravice tožnice, ki je kupec predmetnega stanovanja.

Vpisi pravic v zemljiški knjigi niso abstraktni in so se lahko opravili le, če so utemeljeni v predloženih listinah, iz katerih je izkazan pravni naslov za pridobitev določene pravice, v tem primeru lastninske pravice.

Vknjižba lastninske pravice tožene stranke je iz materialnopravnega razloga neveljavna. Ker je bila z njo tožeča stranka oškodovana v svoji pravici, so izpolnjeni pogoji izbrisne tožbe.

Izbrisna tožba namreč varuje zemljiškoknjižne pravice, ki so bile prizadete z vpisom, s katerim je prišlo glede določene nepremičnine zemljiškoknjižno stanje v neskladje z materialnopravnim.

V situaciji, ko je pritožbeno sodišče na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov odločilo drugače kot prvostopenjsko, in je tožbeni zahtevek zavrnilo, pomanjkljivo obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov tožeči stranki res ni omogočala učinkovitega uresničevanja pravice do pritožbe. Ker prvo sodišče ob ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke zavrnitve predlaganih dokazov ni natančno obrazložilo, višje sodišče pa je na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov njen zahtevek zavrnilo, je tožeča stranka lahko vsebinsko napadla zavrnitev njenih dokaznih predlogov šele v reviziji. Takšna kršitev pa predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbenega sodišča, ki je na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno odločitev (4. točka 358. člena ZPP), namesto da bi v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP oziroma s 355. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

ZZK/95 je na podlagi 149. čl. začel veljati 30. dan po objavi v Uradnem listu, torej 16.7.1995. Tožnik je izbrisno tožbo vložil 11.1.2003 v času veljavnosti tega zakona. Pravdni postopek, v katerem je bila ugotovljena ničnost darilne pogodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice drugega toženca, je bil pravnomočno končan v letu 2002, kar pomeni, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika mogoče uporabiti le določbe ZZK/95 in ni res, da je s tem, kršeno ustavno načelo o prepovedi retroaktivne veljave zakona.

Z začasno odredbo, katere vsebina je prepoved odtujitve ali obremenitve dolžnikovih nepremičnin (2. točka 1. odstavka 271. člena in 2. točka 1. odstavka 273. člena ZIZ), se dolžniku zgolj prepove odtujitev (ali obremenitev) nepremičnin. Z začasno odredbo upnik ne pridobi pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Vknjižena prepoved odtujitve (in obremenitve) predstavlja zgolj oviro za vpis (5. točka 1. odstavka 86. člena ZZK), če je prepoved obstajal v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Če (še) ni, potem tudi z začasno odredbo izrečena prepoved odtujitve (ali obremenitve) ne učinkuje. Če se lahko vloži ugotovitvena tožba na temelju posebnega predpisa, ni potrebno zatrjevati pravnega interesa, razen če bi tega nemara ne zahteval posebni predpis sam (2. odstavek 181. člena ZPP). Z na temelju začasne odredbe v zemljiško knjigo vpisano prepovedjo odtujitve ali obremenitve upnik (iz začasne odredbe) ne pridobi materialnopravne pravice. Zato tudi morebitna kršitev prepovedi ne pomeni, da obstaja materialnopravni razlog za neveljavnost tiste vknjižbe, ki nasprotuje na temelju začasne odredbe vpisani prepovedi odtujitve ali obremenitve. Izbrisna tožba je neutemeljena

1. Po zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 je lahko izbrisno tožbo vložil tisti, ki je bil oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Aktivne legitimacije ZZK torej ni omejeval le na tiste subjekte (in njihove univerzalne naslednike), ki so bili prizadeti v pravici, ki je bila v zemljiški knjigi že vpisana, temveč je dajal aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki je mislil, da vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. 2. Izbrisna tožba se lahko vloži proti vsakomur, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico (ali bil prost bremena) in proti njegovim pravnim naslednikom, ki so pridobili pravico na podlagi izpodbijane vknjižbe. 3. Zahtevek izbrisne tožbe naj vsebuje zahtevo po ugotovitvi neveljavnosti osnovnega zavezovalnega pravnega posla in ne njemu kavzalnega razpolagalnega pravnega posla, ki je le pridobitni način. Pravni temelj za vknjižbo je namreč prvi in ne drugi pravni posel. 4. Pravna pravila ODZ so bila pri darilnih pogodbah glede nepremičnin veči

Kadar med samima pogodbenikoma (obema tožencema) ni spora, da določena parcela ni bila predmet pogodbe, zapis tudi ta parcela v notarskem zapisu pogodbe kot zapis njune pogodbene volje ne more povzročiti, da pogodba nastane tudi glede te parcele. Zunanji izraz pogodbeno volje, ki pa je dejansko ni bilo, je sicer omogočil zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na sporni parceli na ime drugega toženca. Vendar je bila ta vknjižba materialnopravno neveljavna, ker do takega pravnega posla sploh ni prišlo. Revizijsko sklicevanje drugega toženca na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo je sklicevanje na pravno nepomembna dejstva o parceli, ki tudi po revidentovi izpovedi ni bila predmet pogodbe. Ker je tožnik na sporni parceli s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico že pred vknjižbo lastninske pravice na ime drugega toženca, je njegova izbrisna tožba utemeljena.

Od konkretne dejanske situacije v posamezni zadevi je odvisno, ali je mogoče tudi za zemljiškoknjižne vpise pred uveljavitvijo ZZK uporabiti novo določbo o triletnem roku za vložitev izbrisne tožbe iz drugega odstavka 102. člena ZZK. Upoštevanje krajših rokov iz novega zakona za vknjižbe, za katere je bil predlog vložen pred uveljavitvijo tega zakona, bi namreč v določenih situacijah privedlo do retroaktivnega učinka zakona in bi bila taka razlaga in uporaba novega zakona v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 155. člena URS.

Pri denarnih terjatvah z devizno klavzulo je dogovarjanje pogodbenikov o višini obrestne mere zamudnih obresti prosto, kar je v skladu z 10. členom ZOR o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, saj tega vprašanja za take terjatve ne ureja noben predpis, torej tudi prisilni ne. Pravilni so tudi razlogi obeh sodišč, da ne gre za dogovor, ki bi nasprotoval morali. Za ugotovitev ničnosti dololočenega pogodbenega določila morata biti kumulativno podana objektivni in subjektivni element iz 141. člena ZDR. Izbrisna pobotnica, izdana na podlagi fiktivne pogodbe, nima pravnega učinka. Zato je odpadla podlaga za izbris zavarovanja toženčeve terjatve iz prve posojilne pogodbe.