63. člen ZOR

Pasivno legitimiran v izbrisni tožbi je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča.

Sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. V obravnavanem primeru sodišče ne more izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Toženka bi za prostore, ki naj bi spadali v njeno izključno lastnino, pa je pri ogledu v njih opazila druge delavce, morala izpolniti svojo raziskovalno dolžnost in se vsaj pozanimati, kdaj bodo prostori izpraznjeni.

Rok za sklenitev (glavne) pogodbe ni obvezna sestavina predpogodbe (peti odstavek 45. člena ZOR). Če bi se postopek denacionalizacije končal do 31. 12. 1994, bi stranki sklenili glavno pogodbo. Pravdni stranki sta torej šteli, da ju – vsaj do tedaj – predpogodba zavezuje. Zato je zmotna presoja, da je že ob sklepanju pogodbe med strankama obstajal (tak) nesporazum, da predpogodba sploh ni nastala. Gre za različno razumevanje pomena v pogodbi določenega datuma. Pripisovanje različnega pomena pogodbenim določilom pa pomeni, da so pogodbena določila sporna in bi morali sodišči uporabiti ustrezna določila ZOR o razlagi pogodb.

Če bi tožena stranka ravnala vestno in skrbno, bi rast cen morala in mogla upoštevati že ob sklepanju predpogodbe. Rast cen nepremičnin, ki je bila le za 10 % višja od tiste, ki jo je bilo pričakovati, ne predstavlja takšne spremenjene okoliščine, da bi se lahko tožena stranka nanjo uspešno sklicevala v skladu s 33. členom OZ.

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

Dejanska ugotovitev, da je obstajalo soglasje med strankama le glede prenehanja najema (kar očitno ni sporno med strankama) in prepustitvi opreme, še ni zadostna za utemeljitev pravne podlage za razpolaganje tožene stranke s to opremo. Očitno sta pravdni stranki prepustitev opreme toženi stranki razumeli na različnih pravnih podlagah sklenjenega dogovora. Če je tožeča stranka prepustitev opreme razumela v smislu izročitve opreme po (kupoprodajni) pogodbi, tožena stranka pa v smislu dogovora o nadomestni izpolnitvi oz. izročitvi v prodajo, gre za očiten nesporazum o naravi pogodbe, iz česar ni mogoče sklepati na nastanek pogodbenih obveznosti, četudi je obstajalo soglasje glede posameznih skupnih elementov pogodbe.

Stranka mora v primeru pisno izročene izjave volje svoje drugačno razumevanje pogodbe praviloma vzeti v svoj račun in nositi posledice morebitnega neskladja med voljo in izjavo, okoliščine primera pa lahko potem te skrbnosti zmanjšajo v taki meri, da je treba v posameznem primeru dati odločilno težo volji in ne (zapisani) izjavi volje.

Za sklenitev pogodbe morata torej stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi, podlagi in predmetu pogodbe, pa tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so bile izjavljene v pogajanjih. Če je volja o navedenem izjavljena navzven, dejansko pa volji pogodbenih strank nista soglasni, gre za nesoglasje. Nesporazum pa je posebna oblika nesoglasja, ki zagotavlja, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je podano soglasje o naravi, podlagi in predmetu pogodbe. Sankcija pa je v obeh primerih ista – pogodba sploh ni sklenjena.

Če vročilnice ni, ni izključeno dokazovati na drugačen način, da je bila vročitev dejansko opravljena. V razmerju med sklepom o razporeditvi, ki tožniku določa tudi plačo in kasneje (naslednji dan) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, velja kasnejše pogodbeno določilo. Dejstvo, ali je uprava tožene stranke sprejela ali ni sprejela odločitve o tem, da se s tožnikom podpiše pogodba o zaposlitvi s takšno ali drugačno vsebino, v ničemer ne vpliva na upravičenost P. Ž. (član uprave), da s tožnikom podpiše pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se P. Ž. pri podpisu te pogodbe ne bi držal navodil v zvezi s podpisovanjem in vsebino takšnih pogodb, to ne bi imelo nobenega vpliva na veljavnost same pogodbe. Neutemeljeno je uveljavljanje nesporazuma, ki ga ureja 63. člen ZOR, saj med strankama ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe niti o podlagi ali predmetu obveznosti. Določitev višje ali manjše plače ne predstavlja drugega predmeta obveznosti, saj se s tem ne spremeni identiteta samega predmeta urejanja (v tem primeru plače).

Ugotovljeno je bilo tudi, da sta se pravdni stranki izrecno dogovorili za daritev (in ne za drugačno razpolaganje) gostilne, zato med njima ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe ali o predmetu in tako situacija po določbi 63. člena ZOR ni nastala. Revidentka tudi nima prav, da bi moralo biti v darilni pogodbi izrecno zapisan razlog daritve, saj to ni bistvena sestavina darilne pogodbe.

Očitno pomoten zapis v pogodbi o višini dolga se ne more presojati glede na določbo 61. in 63. člena ZOR.

Res se dobrovernost posesti domneva, vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Sama uporaba domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo. Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.

Kršitev 122. člena SZ ni razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in nasl. SZ.

Nesporazum (disenz) v smislu določbe 63. člena ZOR predstavlja posebno obliko napake volje oziroma zavestne zaznave obeh pogodbenih strank - obojestransko zmoto v predstavi, da obstaja med njima konsenz o bistvenih lastnostih oziroma elementih pogodbe - njeni naravi, predmetu in podlagi (kavzi). Ta torej obstaja le če obe stranki zmotno menita, da se strinjata, v resnici pa se ne glede naštetih pogodbenih okoliščin.

Dejstvo, da je izjavitelj podpisal zapisnik zapuščinske obravnave, v katerem je vsebovana izjava o odstopu oporočnega deleža, ne da bi ta zapisnik prebral, samo po sebi še ne utemeljuje stroge (brezpogojne) uporabe teorije izjave.

Okoliščine, čemu je bil denar, ki si ga je toženec sposodil, namenjen, pa na pogodbene obveznosti ene ali druge stranke ne vplivajo, ne spreminjajo pravne narave sklenjene posojilne pogodbe, zato so trditve o zmoti oz. nesporazumu neutemeljene.

Izpodbojna pogodba (ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61.čl. ZOR), ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb ni mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s tožbo na razveljavitev (112. in 117.čl. ZOR).

Izbrisna tožba namreč varuje zemljiškoknjižne pravice, ki so bile prizadete z vpisom, s katerim je prišlo glede določene nepremičnine zemljiškoknjižno stanje v neskladje z materialnopravnim.

Volja zavarovalnice je bila glede njenih obveznosti izražena v splošnih pogojih za življenjsko in dodatno nezgodno zavarovanje ter v navedeni zavarovalni polici, s podpisom katere je bila zavarovalna pogodba med strankami pogodbe sklenjena (901. člen ZOR). Če zavarovanec meni, da se je z zavarovalnico sporazumel za kakšno drugačno (višjo) zavarovalno vsoto od tako dogovorjene, v resnici pa do sporazuma ni prišlo, gre za nesporazum (63. člen ZOR), ki tožnice ne upravičuje do zahtevka za izplačilo višje zavarovalnine od sporazumno dogovorjene, saj pogodba v tem obsegu spričo z določbo 63. člena ZOR predvidenih posledic nesporazuma sploh ni nastala. Povedano še drugače to pomeni, da je zaveza tožene stranke (zavarovalnice) iz izvensodne poravnave za plačilo zneska, ki presega dogovorjeno zavarovalno vsoto z nateklimi obrestmi zaradi njene zamude s plačilom, brez podlage in da je v tem delu izvensodna poravnava, ki ima naravo pogodbe, nična na podlagi določbe 52. člena ZOR. Vendar tožnica ne more uspešno uveljavljati odškodninske terjatve s sklicevanjem na izjalovitev tistih pričakovanj, katerih možnost nastanka je z obstoječim pravnim redom izključena (glede na nemožnost ustva