VSL sodba I Cp 5421/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v I.1 točki izreka izpodbijane sodbe

odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dovoli. V točki II. izreka

je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožnici znesek

14,095.793,00 SIT, drugotožnici znesek 7,047.896,50 SIT in

tretjetožniku 7,047.896,50 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od 28.5.2004 do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki

plačati pravdne stroške v znesku 1,672.260,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 10.5.2005 do plačila. Presežek tožbenega

zahtevka je sodišče zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma utemeljilo

zavrnitve njenih navedb o vprašanju pravne podlage tožbenega

zahtevka, saj pavšalno navajanje sodišča prve stopnje, da gre za

sodno prakso, ne utemeljuje sodbe po določbah ZPP. Meni, da 2. odst.

72člena ZDen ne more biti pravna podlaga za tožbeni zahtevek v tej

pravdi. Pravi, da je odškodnino mogoče obravnavati le po ZOR, oziroma

sedaj po OZ, po 2. odst. 72. člena ZDen pa le v postopku

denacionalizacije. Meni, da ena ali dve sodbi Vrhovnega sodišča RS ne

morejo pomeniti sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve

stopnje, še manj pa podlago, saj Vrhovno sodišče RS o tem ni zavzelo

nobenega načelnega pravnega mnenja. Pravi, da ZDen popolnoma natančno

opredeljuje pogoje in izračun odškodnine na podlagi 72. ter 43. in

50člena ZDen. Samo za denacionalizacijski postopek pa zato velja

določba, da denacionalizacijski upravičenec ni upravičen do

odškodnine za neuporabo nepremičnine pred uveljavitvijo ZDen. Ker ni

pravne podlage tožbenega zahtevka, pa tudi ne more biti pasivno

legitimirana. Kot predhodno vprašanje bi bilo zato potrebno rešiti,

kdo je zavezanec za plačilo odškodnine v zvezi z določbami ZDen.

Upoštevajoč določbo 26. člena Ustave RS ter 51. člena ZDen je po

njenem mnenju zavezanec za plačilo odškodnine lahko le Republika

Slovenija oziroma Slovenska odškodninska družba. Na to, da gre za

krivdno ravnanje države, ne pa pravnih oseb, po njenem mnenju kaže

tudi določba 1. člena ZDen. Meni, da bi njena odgovornost lahko

nastala kvečjemu s pravnomočnostjo odločbe o vrnitvi nepremičnine. Do

pravnomočne vrnitve nepremičnine je bila namreč imetnik pravice

uporabe in dobroverni posestnik, zaradi česar ji je z izpodbijano

sodbo kršena tudi pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave RS.

Meni, da gre tudi za nezakonito poseganje v njeno zakonito ravnanje,

saj ni kršila niti veljavne zakonodaje, niti ni nikoli posegala v

kakršnekoli pravice denacionalizacijskega upravičenca. Poudarja, da

se lastninska pravica pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o

denacionalizaciji ter da je odločba o denacionalizaciji konstitutivne

narave. Šele takrat pridobi upravičenec do denacionalizacije tudi

pravico uporabe nepremičnine in ima šele od takrat dalje pravico do

uveljavljanja škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Vsa druga

pričakovanja pridobitve lastninske pravice pa upravičencu zagotavlja

88člen ZDen, ki določa, da od tega dne dalje ni dopustno nobeno

razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja

obveznost vrnitve. Po mnenju pritožnika njeno stališče utemeljuje

tudi pravica do podaljšanega najema, ki v primeru, da pogodba ni

sklenjena, nastopi že po samem zakonu. Po določbi 24. člena ZDen bi

bilo možno v primeru, da določba 2. odst. 72. člena ZDen zagotavlja

plačilo odškodnine za čas od uveljavitve ZDen, odškodninsko

odgovornost razširiti tudi na fizične osebe, saj Stanovanjski zakon

prejšnje imetnike stanovanjske pravice varuje z neprofitno najemnino

ter najemom za nedoločen čas. Tudi po 22. členu ZDen bi v primeru

takšnega tolmačenja 2. odst. 72. člena ZDen zakon povzročil

odškodninsko odgovornost najemnika, kateremu je z navedeno določbo

zagotovljen najem še največ pet let za prilagoditev njegovega

poslovanja spremenjenim razmeram, saj bi lahko lastnik po potrebi

dokazoval izgubljeni dobiček iz boljšega poslovanja. S takšno razlago

2odst. 72. člena ZDen je kršen 14. člen Ustave RS, ki zagotavlja

enakost pred zakonom. Meni, da se je v sodni praksi ugotavljalo

predvsem, od kdaj naj bi veljala obveznost plačila škode zaradi

nemožnosti uporabe nepremičnine, ni pa se ugotavljalo, kaj se po ZDen

šteje kot odškodnina oziroma na katera odškodninska razmerja se

nanaša določba 72. člena ZDen. Meni, da gre lahko le za odškodnine,

ki bi se v postopku denacionalizacije priznavale pred uveljavitvijo

ZDen na podlagi predpisov, ki omogočajo denacionalizacijo (3. člen

ZDen), ne pa za odškodnino, ki je nastala na podlagi ZDen. Te

določbe se zato ne more razlagati v smislu, da se odškodnine, ki jih

obravnava ZDen lahko uveljavljajo izven postopka denacionalizacije,

saj bi v tem primeru šlo za fikcijo, ki bi jo uveljavljal ZDen, kar

pa ni v skladu z ustavo, niti s splošnimi predpisi, ki urejajo

odškodninsko odgovornost. Pravi, da je potrebno upoštevati tudi namen

zakonodajalca kot je razviden iz obrazložitve predloga za izdajo

ZDen, objavljenega v Poročevalcu Skupščine RS, letnik XVIII, št. 7 z

dne 19.2.1991. Iz predloga tega zakona jasno izhaja, da je

zakonodajalec popolnoma izločil odškodnine zaradi nemožnosti uporabe,

zato je vsakršno drugačno tolmačenje določbe 2. odst. 72. člena ZDen

nezakonito in protiustavno. Namen zakonodajalca je bil le, da določi

odškodnine za primere, ko nepremičnine ni možno vrniti v naravi ali

na njej vzpostaviti lastninske pravice, o odškodnini pa se lahko

odloča le v denacionalizacijskem postopku. Navedeno pa potrjuje tudi

sodišče prve stopnje, ki v nasprotju z izrekom sodbe ugotavlja, da je

v 51. členu ZDe-n določeno, da je zavezanka za plačilo odškodnine

Slovenski odškodninski sklad za primere, ko nepremičnine ni možno

vrniti v naravi, kar pa je tudi edina možna odškodnina po ZDen.

Nadalje pravi, da bi zakonodajalec v primeru, ko bi res predvidel

možnost zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine,

določil tudi kriterije in merila za določanje te odškodnine. Na

neutemeljenost tožbenega zahtevka kaže tudi določba 155. člena Ustave

RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. ZDen bi lahko

predvidel povratno veljavo konkretne določbe le če bi to zahtevala

javna korist in če se s tem ne bi posegalo v pridobljene pravice. Ker

sodišče prve stopnje brez utemeljitve trdi, da ZDen omogoča

upravičenje za nazaj, ji je s takšnim tolmačenjem povzročena velika

materialna škoda, saj dejanska retroaktivnost pomeni nedopusten poseg

v načelo zaupanja v pravo oziroma v načelo pravne varnosti. Meni, da

je šokantna trditev sodišča prve stopnje o tem, da bi morala vrniti

nepremičnino že takoj ob uveljavitvi ZDen, torej še preden je bila

vložena zahteva za denacionalizacijo. Po ustavi in zakonu ima vsak

pravico do uveljavljanja svojih pravic šele, ko je o njih pravnomočno

odločeno, s tem pa nastanejo tudi določene obveznosti. Opozarja tudi,

da tožeče stranke niso predlagale izdaje po zakonu obvezne začasne

odredbe. Pravi, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do

dokazov predlaganih v njeni pripravljalni vlogi z dne 23.6.2003 in

27.9.2004, ki so bistvenega pomena za dokazovanje tega, da tožeča

stranka ni utrpela nobene škode, saj v zadnjih sedmih letih v istem

poslovnem prostoru ni ustvarila nobenega dohodka, ampak le poslovno

izgubo. Meni, da tožeča stranka ni utrpela nobene pravno priznane

škode, kot je opredeljena v določbah 155. in 189. člena ZOR oziroma v

132., 168. in 243. členih OZ. Sodišče prve stopnje bi lahko

ugotavljalo le škodo zaradi izgubljenega dobička po 3. odst. 168.

člena ZOR. Pri določanju višine škode bi moralo sodišče prve stopnje

upoštevati, ali bi tožeče stranke tudi dejansko ves čas oddajale

sporne poslovne prostore v najem po ocenjeni višini najemnine.

Opozarja, da so bili ti poslovni prostori po izpraznitvi tožene

stranke več let nezasedeni, sodišče prve stopnje pa bi zato moralo

ugotoviti, koliko je tožeča stranka zaslužila z oddajanjem poslovnih

prostorov v času od 1.8.1998 do 10.5.2005, kar pa kljub njeni izrecni

zahtevi in dokaznim predlogom ni storilo. Sodišče prve stopnje bi

moralo tako upoštevati dobiček tožečih strank v obdobju 7 let, torej

v enakem obdobju, ko naj bi bile oškodovane. Dobiček pa bi lahko

tožeče stranke izkazale preko pristojnega davčnega organa, saj so z

oddajanjem v najem zavezanec za plačilo davka. Meni, da bi tožeča

stranka na isti način poslovala tudi če bi ji bila nepremičnina

vrnjena takoj oziroma če bi tožena stranka izpraznila poslovne

prostore pred vložitvijo zahteve z denacionalizacijo. Sodišče prve

stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka v letih od

1992 do 1998 ves čas poslovala z izgubo, kar je razvidno iz

knjigovodskih podatkov. Ker so-dišče prve stopnje trdi, da ima pravico

do nadomestila denacionalizacijski upravičenec, tožeče stranke pa te

pravice nimajo, saj so le dediči denacionalizacijskega upravičenca.

Poleg tega v denacionalizacijskem postopku ni bilo dokazano, da bi

izgubljeno korist tožeče stranke tudi resnično dosegle. Sodišče prve

stopnje bi moralo pri izračunu višine odškodnine upoštevati tudi

dejstvo, da je bila tožena stranka zaradi drugačnega računa vlaganj

po ZDen oškodovana pri vračilu odškodnine po 25. členu ZDen, ki je

bila izračunana po metodologiji po ZDen in ji zato niso bila vrnjena

celotna vlaganja v poslovne prostore, saj se te vrednosti bistveno

razlikujejo od izračunov, ki se uporabljajo pri drugih gradbenih

cenitvah. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da je

prejela odškodnino za vlaganja že v postopku denacionalizacije.

Pravi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo višino oškodovanja

tudi zaradi upoštevanja izvedeniškega mnenja le enega izvedenca ter

da je neresnično trdilo, da je postavilo dva izvedenca, ker se z

izračunom prvega izvedenca ni strinjala nobena pravdna stranka.

Pravi, da sama na cenitev sodnega cenilca Zvonimirja B. ni imela

pripomb, v celoti pa se ni strinjala s cenitvijo sodnega cenilca

Žarka P.. Pravi, da je mnenje le-tega sodišče obravnavalo popolnoma

nekritično v odnosu do mnenja tretje sodne cenilke, ki je sicer ni

postavilo sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo njen predlog

za postavitev še tretjega izvedenca, kljub temu, da sta oba

postavljena i-zvedenca ugotavljala ocenjeno višino najemnine oziroma

oškodovanja na isti način, rezultati pa so bili pri obeh bistveno

različni. Sodišče je zato v celoti napačno upoštevalo metodologijo in

posledično izračun višine domnevnega oškodovanja tožeče stranke.

Napačno pa je odločilo tudi o zastaranju, saj je rok za vložitev

zahteve za denacionalizacijo 2 leti, v ta rok pa je nedvomno zajet

tudi rok za odškodnino po 2. odst. 72. člena ZDen. Prav tako pa je

tožeča stranka zamudila 3 letni zastaralni rok za odškodnino, ki je

edina teoretično mogoča. Predvsem so zastarale vse spremembe tožbenih

zahtevkov. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi

tako, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen,

podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v novo

sojenje.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožečim strankam, ki nanjo niso

odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno

ugotovilo, da je podlaga tožbenega zahtevka določba 2. odst. 72.

člena ZDen (Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/91)

ter da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi ter da je

prav ona zavezanka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe

denacionalizirane nepremičnine, saj je po 1. odst 51. člena ZDen

zavezanec za vrnitev te nepremičnine, v vtoževanem obdobju pa je

sporno nepremičnino tudi uporabljala. Neutemeljene so zato pritožbene

navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne narave

zahtevka tožečih strank, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno

izhaja tako pravna podlaga kot tudi pravna narava njihovega zahtevka,

ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena.

Določbe 3. in 4. odst. 51. člena v zvezi s 43. členom ZDen, na katere

se sklicuje tožena stranka, se ne nanašajo na odškodnino zaradi

nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine, ampak na odškodnino, ki sta

jo Slovenski odškodninski sklad oziroma Republika Slovenija dolžna

plačati v obliki obveznic in delnic v primeru, ko v

denacionalizacijskem postopku na nepremičnini ni bilo mogoče

vzpostaviti lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so tožeče

stranke upravičene terjati odškodnino za nemožnost uporabe vrnjene

nepremičnine od uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 pa vse do vrnitve te

nepremičnine v njihovo posest. Razlaga določbe 2. odst. 72. člena

ZDen po načelu a contrario pripelje do jasne ugotovitve, da se

tovrstni zahtevki priznavajo za čas od uveljavitve ZDen in ne šele od

tedaj, ko naj bi denacionalizacijski upravičenec pridobil lastninsko

pravico na vrnjeni nepremičnini. Neutemeljena so zatrjevanja tožene

stranke, da gre tožečim strankam odškodnina šele od pridobitve

lastninske pravice, saj pri takšni razlagi določba 2. odst. 72. člena

ZDen sploh ne bi bila potrebna, po drugi strani pa bi zakonodajalec,

če bi bilo tudi njegovo stališče takšno kot je stališče tožene

stranke, čas, za katerega je izključil uveljavljanje odškodninskih

zahtevkov (pred uveljavitvijo ZDen) opredelil vse do pravnomočnosti

odločbe o denacionalizaciji, vendar pa tega ni storil. Neutemeljene

so tudi pritožben-e navedbe o tem, da se lahko zahtevek tožečih strank

presoja le v denacionalizacijskem postopku, ki pa je že zaključen. Iz

ZDen ne izhaja, da bi se tudi takšen zahtevek obravnaval že v samem

denacionalizacijskem postopku. Ker pa je zahtevek tožečih strank

poseben premoženjski zahtevek, se po določbi 1. člena ZPP (Zakon o

pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.

36/2004) obravnava v pravdnem postopku. Na utemeljenost zahtevka

tožečih strank tudi ne more vplivati dejstvo, da so imele v

denacionalizacijskem postopku možnost zahtevati začasen prenos sporne

nepremičnine v njihovo uporabo, česar pa niso storile. To v ničemer

ne zmanjšuje obveznosti tožene stranke iz 2. odst. 72. člena ZDen, ki

je za denacionalizacijski postopek vedela in bi se lahko tej

obveznosti sama izognila, če bi tožečim strankam nepremičnino vrnila

takoj, ko so to zahtevale.

Ob navedenem je potrebno pritrditi pritožniku, da 2. odst. 72. člena

ZDen daje tožečim strankam upravičenje za nazaj. Vendar pa se je o

ustavnosti te določbe in njene razlage Ustavno sodišče RS že izreklo,

predvsem v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999. V tej odločbi je

navedlo, da je določbo drugega odstavka 72. člena ZDen z uporabo

metod razlage mogoče razlagati tako, da omogoča zahtevke pred

pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, da pa zaradi tega ta

določba ni v neskladju z Ustavo RS.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ima pravico do

nadomestila le denacionalizacijski upravičenec, tožeče stranke pa kot

njegovi dediči te pravice ne morejo imeti. V 1. in 2. odst. 78. člena

ZDen je določeno, da se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem

upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (to pa je

lahko le prejšnji sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku,

ki je bil opravljen po smrti denacionalizacijskega upravičenca - tako

Zupančič Karel, Dedovanje, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana

2005, str. 161) oziroma da pokojnikova zapuščina preide na njegove

dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na dediče

umrlega denacionalizacijskega upravičenca je tako najkasneje ob

pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe prešel tudi premoženjski

zahtevek po določbi 2. odst. 72. člena ZDen. Sodišče prve stopnje je

pravo pravilno zaključilo, da zahtevek tožeči strank ni zastaral.

Čeprav ZDen v 2. odst. 72. člena govori o odškodninskih zahtevkih, ne

gre za odškodninske zahtevke v klasičnem pomenu te besede po ZOR, saj

v podlagi teh zahtevkov ni potrebno ugotavljati niti nedopustnosti

ravnanja zavezanca niti njegove odškodninske odgovornosti. Zato so

neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je terjatev tožečih stranka

zastarala v treh letih (376. člen ZOR), prav tako pa tudi ni mogoče

šteti, da se je zastaralni rok za zahtevek tožečih strank iztekel z

rokom, določenim za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Ker

zahtevek po 2. odst. 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek, ampak

je poseben premoženjski zahtevek, velja zanj splošni petletni

zastaralni rok iz 361. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih,

Uradni list SFRJ, št. 27/78 s spremembami in dopolnitvami, ki se

uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika,

Uradni list RS, št. 83/2001). Upoštevajoč, da je zastaralni rok

začel teči v letu 1995, ko je postala odločba o denacionalizaciji

pravnomočna, niti zahtevek po tožbi vloženi dne 25.3.1993, niti v

vlogi z dne 11.5.1999 razširjen tožbeni zahtevek ni zastaral. V

vlogi z dne 11.5.1999 so namreč tožeče stranke svoj zahtevek povišale

na skupaj 346.731,00 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Dejstvo,

da so šele v vlogi z dne 11.10.2004 svoj zahtevek spremenile v EUR in

nato v vlogi z dne 21.10.2004 še v domačo valuto pa ne more vplivati

na pravilno ugotovitev, da zahtevek tožečih strank ni v nobenem delu

zastaral.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno

ugotovilo višino odškodnine, do katere so tožeče stranke upravičene

zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine v letih od 1993 do

1998. Sodišče prve stopnje se pri tem ni bilo dolžno opreti na

splošna pravila o višini odškodnine po ZOR, kot to meni tožena

stranka, saj zahtevek tožečih strank ni pravi odškodninski zahtevek.

Ker po drugi strani ZDen niti v določbi 2. odst. 72. člena niti v

določbah 24. ali 25. člena, na katere se sklicuje tožena stranka, ne

določa meril za določanje te odškodnine, mora primerno odmeno zaradi

nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine določiti sodišče. Sodišče

prve stopnje je pravilno presodilo, da so tožeče stranke upravičene

do odmene za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegle, če bi v

vtoževanem obdobju nepremičnino same uporabljale oziroma upravljale,

za določitev višine te odmene pa je tudi izbralo ustrezen način.

Najemnina, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja

izvedenca gradbene stroke za predmetno nepremičnino v vtoževanem

obdobju, izračunana ob upoštevanju najemnin za primerljive poslovne

prostore v bližini predmetne nepremičnine, ob odbitju stroškov

vzdrževanja, zavarovanja in upravljanja ter davka in nadomestila za

uporabo stavbnega zemljišča, tudi po presoji pritožbenega sodišča

predstavlja korist, ki bi jo tožeče stranke lahko dosegle, če bi

nepremičnino v vtoževanem obdobju same uporabljale. Sodišče prve

stopnje je skladno z izvedenskim mnenjem mag. Žarka P. pri tem

upoštevalo tudi stopnjo nezasedenosti oziroma neizterljivosti v

vtoževanem obdobju v višini 10%, kar je odštelo od bruto tržne

najemnine, tako da tožena stranka neupravičeno zatrjuje, da sodišče

prve stopnje ni upoštevalo, ali bi tožeče stranke v vtoževanem

obdobju vrnjeno nepremičnino sploh lahko oddajale v najem.

Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da bi moralo

sodišče prve stopnje višino odmene tožečih strank določiti glede na

korist, ki so jo tožeče stranke imele od te nepremičnine v času, ko

jim je bila vrnjena v posest, to je po letu 1998, ter pri tem

upoštevati tudi, kakšen poslovni uspeh je imela tožena stranka v

vtoževanem obdobju. Ni namreč pomembno, kakšno korist so tožeče

stranke po letu 1998 dejansko imele od vrnjene nepremičnine, ampak

kakšno korist bi lahko z uporabo te nepremičnine dose-gle prav v letih

1993 do 1998, ko je niso mogle uporabljati. Tudi poslovni uspeh

tožene stranke v letih 1993 - 1998 ne more izkazovati koristi, ki bi

jo lahko dosegle tožeče stranke, saj ne izkazuje niti koristi, ki jo

je tožena stranka v tem obdobju imela le od predmetne nepremičnine,

ampak izkazuje celoten uspeh njenega poslovanja. Ker način

ugotavljanja višine odmene, kot ga je predlagala tožena stranka tudi

po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezen in ne more biti

relevanten za odločitev o višini te odmene, sodišče prve stopnje ni

kršilo določb pravdnega postopka, ker se opredelilo in ni izvedlo

dokazov, ki jih je v zvezi s takšnim načinom ugotavljanja višine

odmene predlagala tožena stranka v vlogah z dne 23.6.2003 in

27.9.2004.

Za določitev višine odškodnine tudi niso pomembna vlaganja tožene

stranke vanjo. Ker ZDen ne določa meril za določitev višine

odškodnine po 2. odst. 72. člena, niso utemeljene navedbe tožene

stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino odmene

tako, da bi upoštevalo višino najemnine za predmetno nepremičnino,

kakršna je bila pred vlaganji tožene stranke. Ker so tožene stranke

upravičene do povrnitve koristi, ki bi jo imele od nepremičnine,

kakršna je bila v vtoževanem obdobju skupaj z vsemi vlaganji, je

sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ugotovilo višino odmene

po stanju nepremičnine skupaj z vlaganji tožene stranke. Vlaganja

tožene stranke (sploh ob pomanjkanju nasprotnega zahtevka tožene

stranke) zato ne morejo vplivati na določitev višine odškodnine,

sodišču prve stopnje pa jih zato ni bilo potrebno ne ugotavljati, ne

odštevati od višine dosojene odškodnine. Za odločitev o višini

odškodnine zato tudi ne morejo biti pomembne pritožbene navedbe o

tem, da tožena stranka v postop-ku denacionalizacije zaradi meril iz

25člena ZDen ni dobila povrnjenih vseh vlaganj in da bi moralo zato

sodišče prve stopnje to razliko upoštevati. Ker niti obseg vlaganj

tožene stranke v vrnjeno nepremičnino, niti toženi stranki v

denacionalizacijskem postopku priznani znesek teh vlaganj, ne morejo

vplivati na odločitev o višini odškodnine v tej zadevi, z

ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v

denacionalizacijskem postopku dobila vrnjena vsa vlaganja, ni podan

pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ta

ugotovitev ne nanaša na odločilna dejstva (340. člen ZPP).

Tožena stranka nadalje v pritožbi le pavšalno izpodbija izvedeniško

mnenje izvedenca gradbene stroke Žarka P., pri čemer ne navede, zakaj

sodišče prve stopnje tega mnenja ne bi smelo upoštevati oziroma zakaj

naj bi višino odmene tožečih strank - v delu, ki mu je sodišče prve

stopnje sledilo - izračunal nepravilno. Ne držijo pritožbene navedbe

o tem, da so neresnične navedbe sodišča prve stopnje, da je postavilo

dva izvedenca, zato ker naj se z izračunom prvega izvedenca ne bi

strinjala nobena pravdna stranka, saj je tožena stranka potem, ko je

prejela izvedensko mnenje prvega izvedenca gradbene stroke Zvonimirja

B. z dne 22.8.2002 in dopolnitev tega mnenja z dne 12.6.2003 v vlogi

z dne 26.6.2003 sama predlagala drugačno ugotavljanje višine

odškodnine, in sicer s pregledom njenega poslovanja v obdobju od 1993

do 1998.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti izdelanega

izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca mag. Žarka P. in pritrjuje

ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da je to izvedensko mnenje

verodostojno, saj je izdelano na podlagi izvedenskih standardov,

pravil stroke in izkustvenih podatkov. Po presoji pritožbenega

sodišča je sodišče prve stopnje kot neverodostojni pravilno ocenilo

tudi mnenje izvedenke Nikolaje K. in ponudbo z interneta, saj je to

izvedenko angažirala tožena stranka, ne pa sodišče in je zato ni

mogoče oceniti kot nepristranske, prav tako pa tudi ena ponudba z

interneta ne more omajati ugotovitev izvedenca gradbene stroke Žarka

P. o višini tržne najemnine za predmetni poslovni prostor. Sodišče

prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka zato, ker ni

postavilo še tretjega izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlagala

tožena stranka, saj je na glavni obravnavi dne 29.3.2005 predlagala

postavitev tretjega izvedenca le, če izvedenec Žarko P. ne bi

odgovoril na pripombe, ki jih je dala v svojih pripravljalnih vlogah.

Ker je izvedenec na njene pripombe odgovoril tako v vlogi z dne

6.5.2005 kot tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 10.5.2005 in

ker tožena stranka tudi s tem ni uspela omajati strokovnosti tega

izvedenskega dela, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve

stopnje tega pogojno predlaganega dokaznega predloga s postavitvijo

tretjega izvedenca ni bilo potrebno izvesti.

Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker tudi niso podani

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena

ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo. S to odločitvijo je obsežena tudi odločitev o pritožbenih

stroških tožene stranke, ki te stroške trpi sama, saj s pritožbo ni

uspela (1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).