22. člen ZDen

Ob odsotnosti primerljivih podatkov, ki bi predstavljali podlago za izračun nadomestila (tržne najemnine) za uporabo zemljišča, je najbolj sprejemljiva povezava s cenami nepremičnin, ki so namenjene za gradnjo v istem okolju. Izbira ustrezne metode za ugotovitev tržne najemnine na teh izhodiščih je v domeni izvedenca.

Zadeva je sprva sodila v nepravdni, ne pa v pravdni postopek. Ker pa tožnica vtožuje uporabnino tudi za obdobje po 4. 1. 2013, ko toženka nima več omenjene pravice uporabe tožničinega solastninskega deleža in gre v tem pogledu za vprašanje obogatitvenega zahtevka iz 198. člena OZ (oziroma v povezavi s 96. členom in drugim odstavkom 95. člena SPZ), ki se obravnava po pravilih pravdnega postopka, je bilo navsezadnje tudi v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, da je bilo o celotnem tožbenem zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tudi zato, ker je treba o najemnini v smislu četrtega odstavka 22. člena ZDen in o nadomestilu dosežene koristi iz 198. člena OZ odločati z upoštevanjem enakih vsebinskih kriterijev, in sicer, da je tožnica upravičena do odmene, ki jo predstavlja tržna najemnina. Višino ustrezne tržne najemnine bi prvo sodišče moralo ugotoviti s pomočjo sodnega cenilca (izvedenca). Ker gramoz, ki ga na nepremičninah v solastnini tožnice (tudi) v obravnavanem obdobju izkorišča toženka, ni (so)last tožnice, ampak je v lasti države, vrednost te mineralne surovine ne more biti neposredno upoštevana oziroma zajeta v sami tržni najemnini za te nepre

Pritožba zmotno meni, da bi bilo treba pri določanju višine odmene upoštevati tudi davčne obveznosti. Odločitev sodišča, ki ne upošteva odbitka davščin, je v skladu z novejšo sodno prakso. Glede upoštevanja davkov, ki bi bremenili upravičenca, je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo, kar povsem jasno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS.

Roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, so že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe spornega zemljišča. Sam navaja, da je bilo o vračilu parcele v denacionalizaciji odločeno v roku 17 let po uveljavitvi ZDen, kar pomeni potek obeh rokov iz člena 22 ZDen, tudi 5 - letnega od pravnomočnosti odločbe. Tožnik z dejansko posestjo na parcelah ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev. Upravni organ je zato pravilno odločil, da ker tožnik ni izkazal pravilnosti vpisanega podatka, se iz tožnikovega GERK-a izbriše predmetna parcela.

Sklicevanje tožnika na ZDen mu ne daje pravice do uporabe zemljišč. Namreč, kot se je pravilno opredelil že prvostopni organ, so roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel zakonito posest, že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe zemljišč. Enako ne daje tožniku pravice do uporabe tudi v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. Tožnik se na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev.

Sporno med strankami je, ali je tožnik dokazal „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od nasprotovanja lastnika, da vpiše njegove parcele v svoj GERK. Tožnik „druge pravne podlage“ ni izkazal. Sklicevanje na ZDen, glede na 22. člen tega zakona, tožniku ne daje pravice do uporabe. Kot se je pravilno opredelil že prvostopenjski organ, so namreč roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, že potekli. Možnosti dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika opravičevala do uporabe zemljišč. Enako ne daje tožniku pravice do uporabe niti v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. Tožnik se na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na teh parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev.</p

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila zavrnitve ugovorov tožeče stranke, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

V obravnavanem primeru ni izkazano, da bi bila tožeča stranka zakupnica predmetnega zemljišča, torej nima močnejše predkupne pravice kot B.B.. Prvostopni organ je pravilno navedel, da se za zakupnika v smislu 3. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ šteje le oseba, ki ima zakupno pogodbo sklenjeno po postopku in na način, predpisan v ZKZ, česar pa v obravnavanem primeru tožnica nima in tega tudi ne zatrjuje. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 27. člena ZDen, v povezavi s 1., 2. in 4. odstavkom 22. člena ZDen, po katerih naj bi bil varovan njen pravni položaj zakupnice tudi po izdaji pravnomočne odločbe o denacionalizaciji.

Sodišče v nepravdnem postopku na predlog ni vezano, tako kot je vezano na zahtevek v pravdnem postopku, v nobenem primeru pa ni vezano na materialnopravno kvalifikacijo nastalega razmerja. Zmotno materialnopravno stališče, da nastale situacije ni mogoče rešiti drugače kot z določitvijo odškodnine, je predlagatelja vodilo, da je predlog za ureditev nastale situacije formuliral tako, da je podal „predlog za določitev odškodnine“, vendar je iz opisa dejanskega stanja in njegovih navedb na naroku jasno razvidno, da želi v tem postopku predvsem urediti nastala razmerja glede v last vrnjenega kompleksa nepremičnin, pri čemer izrecno omenja tudi mesečno najemnino, podane pa so prav tako navedbe o tem, kaj predlagatelj ocenjuje, da je primerna „odškodnina“ oziroma višina odmene za uporabo njegovih zemljišč.

Glede na to, da je na podlagi 16. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov tožena stranka le upravljalec zemljišč in v pravnem razmerju le s Skladom, je z analogno uporabo 22. člena ZDen mogoče priti edino do zaključka, da tudi toženka sama ne more obdržati posesti nepremičnin dlje, kot bi jo lahko Sklad.

22. člen ZDen ne dopušča več 6-mesečnega roka za vrnitev nepremičnine, saj je pravica denacionalizacijskega zavezanca, da v dobi, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram, še naprej uporablja nepremičnino, na kateri je bila vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenca, potekla po 7 letih od uveljavitve ZDen - to je 7.12.1998 - razen, če sta se upravičenec in zavezanec sporazumela drugače.

V denacionalizacijskem postopku v last in posest vrnjene poslovne prostore uporablja tožena stranka brez najemne pogodbe ali drugega pravnega naslova. Tožeča stranka kot lastnik tako utemeljeno zahteva izročitev stvari, to je praznih poslovnih prostorov.

Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po TZIKS, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, in tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče, je odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen.

Če kmetijskih zemljišč, ki ležijo v kompleksu, zaradi zakonskih ovir ni mogoče vrniti v naravi, se ugotovi solastninska pravica.

Kadar sodišče ugotovi pogoje iz 19. člena ZDen, to pomeni, da nepremičnine nimogoče vrniti, niti v last in posest, niti z vzpostavitvijo lastninske pravice.

Če sodišče ugotovi obstoj ovir za vrnitev nepremičnine iz 19. člena ZDen, uproaba določb 20. in naslednjih členov ZDen sploh ni več možna, saj so te namenjene le odložitvi (sicer možne) vrnitve nepremičnin v last in posest - najpozneje za čas do izteka rokov iz drugega odstavka 22. člena ZDen.

Ne gre za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnega kompleksa (19/2 ZDen), kadar zavezani Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS obstoja kompleksa po določilu 27. člena ZDen ne zatrjuje, drugi zavezanec, uporabnik zemljišča, ki to zatrjuje, pa je imel pravico obdelovati zemljišče le do konca leta 1998.

Določbe 1. točke 1. odst. 19. čl. ZDen ni mogoče razlagati tako, da je edini način nadomestitve nepremičnine, ki jo uporablja državni organ, nakup druge nepremičnine.

Vrednost poslovnega prostora in poslovne stavbe se ugotavlja po točkovni metodi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Ur.l. SRS, št. 25/81) in z uporabo enačbe iz 93. člena ZDen in ne po računih za opravljeno delo oz. vlaganja (1. in 2. odstavek 44. člena ZDen). Pomembno je, ali so vlaganja zavezanca bistveno povečala vrednost nepremičnine; ni pa pomembno, če je zavezanec vlaganja v poslovne prostore opravil zaradi zahtev pristojnih služb za zagotovitev predpisanih pogojev za poslovanje oz. iz kakšnih razlogov je to storil. Za ugotovitev, ali se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala ali ne, se kot podlaga upošteva razlika med vrednostjo nepremičnine v času podržavljenja in njeno vrednostjo v času vračanja, izražena v odstotku glede na vrednost v času podržavljenja. Za bistveno (znatno) bi bilo mogoče šteti le povečanje vrednosti, ki bi preseglo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odstavek 72. člena in 2. odstavek 90. člena ZDen).

Podlaga za tu obravnavane zahtevke je torej lahko le v citirani določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tistega, tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Za takšno korist je potrebno v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko je zavezanec uporabljal nepremičnino za upravljanje svoje dejavnosti, vzeti tisto, kar bi upravičenki - tožnici lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržili kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ju bremenili in za stroške vzdrževanje nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Ker izgube zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ni mogoče povrniti v naravi zaradi narave stvari same, po drugi strani pa tudi ne gre za plačilo nekakšne najemnine (saj ni šlo za najemno pogodbo), pomeni, da gre pri takšnih zahtevkih za "nečisto" denarno terjatev. Zato mora sodišče izračunati takšno povračilo po razmerah (cenah) ob sojenju in zato gredo zakonske zamudne obresti lahko šele od sodbe dalje.