VSC sodba Cp 174/98

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avto Lada, reg. št. CE 000-000 in pralni stroj Gorenje. Nadalje je ugotovilo, da deleža pravdnih strank na skupnem premoženju znašata polovico za vsakega. Glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje pravdnih strank enodružinska stanovanjska hiša stoječa na parc.št. 000, vl.št. 000 k.o. S., pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženca je obsodilo na plačilo 994.305,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 1997 dalje do plačila.

Tožencu je še naložilo v povrnitev tožeči stranki nastale pravdne stroške v višni 289.740,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 1997 dalje do plačila.

Prvo sodbo pravočasno delno izpodbija toženec, in sicer odločitev o osebnem avtomobilu in pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugotovitvijo, da osebni avto Lada ne spada v skupno premoženje in z naložitvijo povrnitve pravdnih stroškov tožeči stranki, podrejeno pa razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je primarni in sekundarni zahtevek glede deleža na hiši, zavrnilo. Napačno je odločilo le glede osebnega avtomobila Lada. Tega je toženec kupil iz svojih prihrankov, zlasti iz izkupička od prodanega avtomobila Zastava 101, ki ga je kupil še pred nastankom izvenzakonske skupnosti, in ga prodal, preden je šel v vojsko. Resnica je ta, da je tožnica nabavljala različne stvari, toženec pa si je kupil avto iz svojih prihrankov, iz posebnega premoženja. Toženec ne uveljavlja niti deleža na premičnem premoženju, ki ga je tožnica odpeljala, niti deleža na pralnem stroju, za katerega je sicer polovico prispevala njegova mati.

Tožnica zato ni upravičena do deleža na osebnem avtomobilu. Ker je bil zahtevek glede deleža na hiši zavrnjen, je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov, saj so ravno zaradi zavrnjenega dela zahtevka nastali vsi pravdni stroški.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi zmotno ugotavlja, da je bil del tožbenega zahtevka na plačilo 994.305,00 SIT zavrnjen. Ker tožena stranka zmotno misli, da je v tem delu zmagala v sporu, je najprej potrebno obrazložiti, zakaj pritožbeno sodišče prve sodbe v tem delu, glede katerega stranka ni zmagala v sporu, ni preizkušalo. Procesna dejanja pomenijo izjavo sodišču in imajo namen, da formirajo proces, da se ta začne, razvija in konča. Stranke imajo pravico prosto razpolagati z zahtevkom, sodišče pa je vezano na tisti zahtevek, kot ga uveljavljajo stranke (2. in 3. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožba je eno od procesnih dejanj,do katerega imajo stranke pravico. Pod vplivom zmote opravljenih procesnih dejanj ni dopustno izpodbijati po določbah materialnega prava. Zato je zmota v svojih posledicah in sanaciji podvržena le določbam procesnega prava. Posebna lastnost procesnih dejanj je, da so v velikem obsegu prekljicljiva (npr. predlogi, navedbe, tožba, pravna sredstva, priznanje...). Nepreklicna pa so le tista dejanja, ki učinkujejo neposredno in zaradi katerih je nasprotnik že dobil določen pravni položaj.

Pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje preizkusi le v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbo (1. odstavek 365. člena ZPP). Le v kolikor se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se izpodbija sodba, vzame sodišče druge stopnje, da se sodba izpodbija v tistem delu, glede katerega stranka ni zmagala v sporu. Del sodbe, ki se v zakonsko danem roku ni izpodbijal, je namreč že postal pravnomočen (1. odstavek 333. člena ZPP). Ker je torej tožeča stranka stvarni in pravni položaj, kot ga je uredila prvostopna sodba, presojala nepravilno, je to motivna zmota, ki se je v pritožbenem postopku ne more upoštevati.

Pritožbenemu preizkusu je torej podvržena le ugotovitev, ali spada osebni avtomobil Lada v skupno premoženje in višina deležev na tem premoženju. Ugotovljena dejanska podlaga sodbe prve stopnje, katere pritožba ne izpodbija, pritožbenih navedb, da gre za toženčevo posebno premoženje, ne potrjuje. Toženec je sicer res ob nastanku izvenzakonske skupnosti razpolagal z določenimi denarnimi sredstvi, ki jih je dobil s prodajo avtomobila kot s posebnim premoženjem, katerega pa je vložil v nakup družinskega avtomobila. Vendar pa je bil njegov prispevek majhen, zato spornega avtomobila resnično ni mogoče šteti kot njegovo posebno premoženje, ker sta pravdni stranki pretežni del sredstev za nakup avtomobila pridobili z delom.

V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega bivšega izvenzakonskega partnerja na skupnem premoženju, je potrebno odločiti na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - dalje ZZZDR in 1. in 2. odstavek 59. člena ZZZDR). Pri tem je potrebno upoštevati ne le dohodek vsakega partnerja, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Toženec je dokazoval, da je njegov delež (zaradi vložka posebnega premoženja) na skupnem premoženju večji.Vendar je prvo sodišče prepričljivo opredelilo, s čim je toženec soprispeval k ustvarjanju celotnega skupnega premoženja (ne le osebnega avtomobila) in zato njegov prispevek ne more biti drugačen od tožničinega.

Toženec je res imel nekoliko višji osebni dohodek od tožnice. Vendar je potrebno upoštevati tudi tožničin prispevek v gospodinjstvu, skrb za toženca ter za otroke. Pri opredelitvi višine deležev na skupnem premoženju pa je prvo sodišče tudi v zadostni meri upoštevalo in opravilo ustrezno primerjavo prispevkov sorodnikov pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče torej v ugotovljeni dejanski podlagi ne najde okoliščin, ki bi mogle spremeniti pravno oceno o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, zaradi česar tudi soglaša z odločitvijo, po kateri sta deleža pravdnih strank enaka.

Tudi stroškovna odločitev sodišča na podlagi načela odgovornosti za uspeh je pravilna, ker je tožeča stranka v pravdi uspela. Poleg tega pa zaradi obravnavanja sicer zavrnjenega primarnega zahtevka niso nastali posebni stroški, saj je bilo za dokazovanje subsidiarnega zahtevka potrebno izvajanje enakih dokazov. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je pritožba vložena in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (368. člen ZPP).

O stroških, ki so tožencu nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva, pritožbeno sodišče ni odločalo, ker toženec ni zahteval njihove povrnitve (1. odstavek 164. člena ZPP).