VSL sklep I Cpg 335/98

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom izreklo, da za odločanje v tem gospodarskem sporu ni pristojno, razveljavilo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. I Plg 180/94 z dne 22.8.1994 in tožbo zavrglo.

Zoper tak sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenh razlogov po 1. do 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi.

Navedla je, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, ker tožeči stranki ni vročilo ugovora tožene stranke zaradi česar nanj ni mogla odgovoriti. Poleg tega pa je po njenem mnenju prvostopno sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je upoštevalo ugovor tožene stranke, ki ga je ta podala v jeziku, ki ni v uradni rabi pri sodišču.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki tega spora subjekta različnih državnih pripadnosti, saj sta to postali z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), ko je Republika Slovenija postala samostojna država. V posledici take ugotovitve je bilo potrebno vprašanje, ali je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločitev v tem sporu, rešiti z uporabo določb ZPP in Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 72/82-v nadaljevanju ZMZP), ki se v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije uporabljata kot republiška predpisa do sprejema ustreznih predpisov. Ko pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabilo določbo 3. odst. 16. čl. ZPP se je za ugotovitev odločilnih dejstev oprlo na ugovor tožene stranke in iz tega povzelo, da je ugovarjala stvarni pristojnosti prvostopnega sodišča. Prav v zvezi s to ugotovitvijo pa pritožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP (v zvezi s 381. čl. ZPP), ki je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določilu 1. odst. 104. čl. ZPP morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenščini. Določila 2. in 3. odst. cit. člena, ki določajo enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti se ne uporabljajo več, ker nasprotujejo pravnemu redu v Republiki Sloveniji (glej 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št.

1/91-I) in ker je po 11. čl. Ustave RS uradni jezik v Sloveniji slovenščina (oziroma na območju manjšin tudi italijanščina in madžarščina). Zaradi navedenega je bila vloga tožene stranke - ugovor, sestavljen v hrvaškem jeziku, kar je glede na prej navedeno tuj jezik, nerazumljiva (primerjaj 106. in 109. čl. ZPP). Zato bi moralo prvostopno sodišče, ki je po uradni dolžnosti dolžno paziti, da so vloge strank v slovenščini ali s slovenskim prevodom, izvesti postopek po določilih 109. čl. ZPP. Ker je tako obravnavanje zaenkrat nerazumljive vloge opustilo, izpodbijano odločitev pa na trditve v tujem jeziku oprlo, je podana opustitev postopanja z nerazumljivo vlogo vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 380. čl. ZPP).

S pritožbo uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. čl. ZPP pa po mnenju pritožbenega sodišča, ni podana. Kadar v postopku za izdajo plačilnega naloga toženec ugovarja, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga ali da so ovire za nadaljnji postopek, odloči sodišče najprej o takem ugovoru (glej 1. odst. 452. čl. ZPP). Ugovarjanje procesnih predpostavk za nadaljnji postopek (v vsakem primeru) je vedno vprašanje, ki ga mora razrešiti sodišče, ne glede na stališče nasprotne stranke. Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbi v tem delu, ker ni podana očitana nezakonitost postopanja prvostopnega sodišča.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti nakazane pomanjkljivosti z uporabo določil 109. čl. ZPP (tudi glede pogodbe - A2, ki jo je predložila tožeča stranka, v kolikor se bo ukvarjalo z vprašanjem sporazuma o krajevni pristojnosti), nato pa o vprašanju lastne mednarodne pristojnosti ponovno odločiti. Ne glede na to, da se je prvostopno sodišče glede vprašanja dogovorjene krajevne pristojnosti, upoštevajoč določbo 2. odst. 49. čl. ZMZP, do tega vprašanja, kot kaže pravilno opredelilo, pa v ponovljenem postopku ne bo smelo prezreti določbe 27. čl. ZPP. Na podlagi te je pristojnost slovenskega sodišča lahko podana tudi takrat, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona o krajevni pristojnosti slovenskih sodišč, torej iz določb ZPP. Na tej podlagi bo moralo ugotavljati, ali je morda za konkretni spor podana pristojnost slovenskega sodišča na podlagi določb ZPP o krajevni pristojnosti (glej npr. določbe 3. odst. 58. čl. ZPP in 492. čl. ZPP - krajevna pristojnost po kraju izpolnitve pogodbe).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.