492. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Tožeča stranka je bila pravilno vabljena, saj je bila v vabilu opozorjena na pravne posledica izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeči stranki tudi ni moglo ostati neznano, da je bila z vabilom na narok za glavno obravnavo dne 21. 02. 2008 vabljena na prvi narok. Prvič, v tej zadevi še ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, zato tožeča stranka ni mogla biti v dvomih, ali se vabilo nanaša na prvi, drugi ali morda kakšen kasnejši narok za glavno obravnavo. Drugič, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, je dne 22. 01. 2008 hkrati z vabilom v postopku v sporih majhne vrednosti prejela tudi vabilo na poravnalni narok. Z vabilom na ta narok pa se v skladu z določbo 3. odstavka 305.c člena ZPP stranko izrecno opozori, da bo v primeru, če poravnalni narok ne bo uspel, sodišče takoj začelo glavno obravnavo, to pa pomeni, da bo opravljen prvi narok za glavno obravnavo.

Navedeno zadevo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot gospodarski spor, v takšnem sporu pa velja določilo 2. odst. 492. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem sodišče narok preloži, če na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka; če pa tudi na novi narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

V postopku v gospodarskih sporih ne veljajo določbe ZPP o mirovanju postopka (492. člen ZPP). Zaradi navedenega je nezakonit sklep sodišče prve stopnje o umiku tožbe, ki je bil sprejet na podlagi sklepa o mirovanju v gospodarskem sporu.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Ugovor krajevne pristojnosti lahko po določbi 1. odst. 22. čl. ZPP poda tožena stranka najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Po uradni dolžnosti pa se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno in sicer ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odst. 22. čl. ZPP). V konkretnem primeru tožena stranka ni ugovarjala krajevne pristojnosti, prvostopno sodišče pa je z razpisom naroka za glavno obravnavo (odredba z dne 18.9.2000, redna št. 2 spisa) za dne 11.10.2000 smiselno naznanilo, da bo, kot pristojno, odločilo v tem sporu. Razpis naroka za glavno obravnavo namreč vsebuje opravljen predhodni preizkus tožbe v okviru priprav za glavno obravnavo. Po določbi 1. odst. 115. čl. ZPP lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Tožeča stranka pa je svoja predloga utemeljevala s stališčem, da prvostopno sodišče pač ni stvarno in krajevno pristojno za sojenje v tem sporu. Ker pa prvostopno sodišče njenima predlogoma ni sledilo, saj se je izreklo za las

Po določbi 137 člena ZPP se vročajo pisanja pooblaščencu stranke. Če se naroka udeleži stranka brez pooblaščenca, jo mora sodišče ob preložitvi naroka opozoriti, da naj o novem naroku obvesti svojega pooblaščenca ali pa poslati pisno vabilo pooblaščencu.

Ker je od obvestila pooblaščenke o odpovedi pooblastila stranki do naroka preteklo več kot mesec dni, bi moralo sodišče zaradi varstva procesnih pravic stranke le-to vabiti tudi neposredno.

Če se tožniku pridruži v pravdi nov tožnik, mora pravdo prevzeti v stanju, v katerem se nahaja. To pomeni, da se v primeru, ko je bil narok za glavno obravnavo že razpisan in prvi tožnik na narok že pravilno vabljen, šteje, da je vročitev opravljena obema tožnikoma.

V gospodarskem sporu majhne vrednosti se izda sodba na podlagi odpovedi, če tožnik ne pride na narok, ki ga določi sodišče.

V pravdi, ki teče po tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na stvareh, za katere tožeča stranka trdi, da je njihova lastnica, se ne uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Zato je z izdajo sklepa o umiku tožbe zaradi izostanka obeh pravdnih strank z dveh zaporednih narokov za glavno obravnavo storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po določilu 1. odst. 104. čl. ZPP morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenščini. Določila 2. in 3. odst. cit. člena, ki določajo enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti se ne uporabljajo več, ker nasprotujejo pravnemu redu v Republiki Sloveniji (glej 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I) in ker je po 11. čl. Ustave RS uradni jezik v Sloveniji slovenščina (oziroma na območju manjšin tudi italijanščina in madžarščina). Zaradi navedenega je bila vloga tožene stranke - ugovor, sestavljen v hrvaškem jeziku, kar je glede na prej navedeno tuj jezik, nerazumljiva (primerjaj 106. in 109. čl. ZPP). Zato bi moralo prvostopno sodišče, ki je po uradni dolžnosti dolžno paziti, da so vloge strank v slovenščini ali s slovenskim prevodom, izvesti postopek po določilih 109. čl. ZPP. Ker je tako obravnavanje zaenkrat nerazumljive vloge opustilo, izpodbijano odločitev pa na trditve v tujem jeziku oprlo, je podana opustitev postopanja z nerazumljivo vlogo, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na to, da se je

Če v bančni garanciji s klavzulo "na prvi pisni poziv" ni naveden čas njene veljavnosti, garancija ne ugasne v trenutku zapadlosti z njo zavarovanega dolga, ampak upravičenec lahko zahteva njeno izpolnitev od takrat dalje vse do izteka zastaralnega roka. Če pred vložitvijo tožbe upravičenec ni pisno pozval banke na plačilo, se za tak poziv šteje tožba. Kadar ima posojilodajalec sedež v Republiki Sloveniji, je za gospodarski spor na vrnitev posojila in solidarno na plačilo po bančni garanciji, s katero je bila zavarovana terjatev na vrnitev posojila, glavni dolžnik in garancijska banka pa imata sedeža v tujini, pristojno slovensko sodišče.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja zahtevo, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva odstopi Gospodarskemu sodišču v Beogradu kot stvarno in krajevno pristojnemu za sojenje v tej pravdni zadevi, kar pomeni, da po nastanku novih okoliščin z osamosvojitvijo Slovenije smiselno uveljavlja, da ni pristojno za sojenje sodišče v Kranju, ampak sodišče v Beogradu. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotavljati, ali je za odločitev v sporu pristojno ali ne, glede na to, da je po osamosvojitvi Slovenije zadeva postala spor z mednarodnim elementom. Ugotavljati bi torej moralo, ali je za odločitev o sporu pristojno slovensko sodišče in če bi ugotovilo, da ni, bi se moralo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti med postopkom opravljena dejanja in zavreči tožbo in s tem uporabiti pravilno 3. odst. 16. člena ZPP. Sicer pa bi moralo pristojnost slovenskega sodišča, sprejeti in nadaljevati postopek ter meritorno odločiti.

Sporazum o krajevni pristojnosti, sklenjen med pravdnima strankama, od katerih ima ena sedež v Republiki Sloveniji, druga pa v eni od bivših jugoslovanskih republik, pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ne predstavlja sporazuma o pristojnosti slovenskih sodišč v smislu 2. odst. 49. člena ZUKZ. Če v ZUKZ ni izrecne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto spora, je slovensko sodišče lahko pristojno, če njegova pristojnost izvira iz določb ZPP o krajevni pristojnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ZUKZ ni naveznih okoliščin za pristojnost slovenskega sodišča v konkretnem sporu, ni pa ugotavljalo, ali ni morda po določbah ZPP o krajevni pristojnosti podana pristojnost slovenskega sodišča.

1. Na podlagi sporazuma iz 70. čl. ZPP o krajevni pristojnosti sodišča ni mogoče določiti mednarodne pristojnosti sodišča. 2. Mednarodna pristojnost sodišča RS se določi na podlagi mednarodne pogodbe, če te ni, na podlagi zakona RS (ZMZP), če pa v njem ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča RS za določeno vrsto sporov, pa po določbah zakona o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. 3. V okoliščinah iz 2. tč. 1. odst. 213. čl. ZPP zakon sodišče upravičuje, da prekine postopek, k temu ga pa ne zavezuje. 4. V vročitev vloge o delnem umiku tožbe toženi stranki šele po zaključku gl. obr. ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če je vloga prišla na sodišče predno se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari.