VSL sklep I Cp 1548/97

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost 125.233,80 DEM po prodajnem tečaju banke X na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1995 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 892.494,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo obračun obresti, ki ga je predložila tožeča stranka. Iz prvotnega zneska 35.000,00 DEM se je namreč pojavil znesek 125.233,80 DEM, kar je le malo manj kot štirikratna glavnica. Toženec je posojilne pogodbe podpisal v zmotnem prepričanju, da posojilodajalec ne bo zahteval visokih obresti, kar mu je izrecno zagotavljal njegov dolgoletni prijatelj J. D. Toženec je pogodbe podpisal, čeprav ni vedel, kaj je v njih zapisano glede obresti, saj je bil prepričan, da ga J. D. ne bo prevaral in izkoristil njegovo neznanje in neizkušenost ter delno tudi lahkomiselnost. Sicer pa ima dejanje tožeče stranke tudi vse znake kaznivega dejanja oderuštva. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbo 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki uzakonja prepoved anatocizma, prav tako pa tudi določbo 401. člena ZOR, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico. Nepomembno je, kolikšen odstotek obresti predstavlja "zaslužek" tožeče stranke. Če je res morala večji del obresti plačati osebi, pri kateri si je sama izposodila denarna sredstva, je to pač njen problem. Končno je nezakonita tudi odločba o stroških postopka. Stroškovnega izreka namreč sploh ni mogoče preizkusiti, saj zgolj sklicevanje na odmero stroškov v stroškovniku še ne zadošča. Sodišče prve stopnje ga namreč tožencu sploh ni poslalo.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne uzakonja najvišje obrestne mere pogodbenih obresti. 2. in 4. odstavek 399. člena sta blanketni normi, ki sami za sebe, brez posebnega zakona, ne učinkujeta. Posebnega zakona pa ob nastanku (in tudi ob dospelosti) spornih obveznosti ni bilo. Zato je mogoče uspešno ugovarjati previsoko obrestno mero pogodbenih obresti samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma posameznih njihovih določil.

Toženec, ki se je skliceval na ničnost pogodbe zaradi oderuštva (141. člen ZOR), bi moral kumulativno dokazati tri predpostavke: eno objektivno in dve subjektivni. Poleg pridobitve nesorazmerne koristi mora obstajati na strani drugega pogodbenika še posebno stanje (stiska, težko gmotno stanje itd.) in dejstvo, da je pridobitelj takšno stanje izkoristil. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da mu subjektivnih predpostavk ni uspelo dokazati. Ob podpisu posojilnih pogodb je bil dobro seznanjen z njihovo vsebino in s tem, kakšne so (oz. bodo) njegove obveznosti iz teh pogodb. A. H. (takratna direktorica tožeče stranke) mu je namreč vsako pogodbo pred podpisom prebrala in obrazložila, pa tudi posebej izračunala, kolikšen bo ob zapadlosti njegov dolg skupaj z obrestmi.

O tem se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo ne le z izpovedbo A. H., ampak tudi z izpovedbo samega toženca. Zato so brez pomena njegove pritožbene trditve, da je posojilne pogodbe podpisoval v zmotnem prepričanju, da tožeča stranka ne bo zahtevala "visokih obresti", kar da mu je zagotavljal J. D. Toženec (ki ima svojo obrtno dejavnost v Sloveniji že okoli 20 let) se tako ne more sklicevati na lahkomiselnost ali nezadostno izkušenost in še manj, da bi tožeča stranka (ki jo je pri sklepanju spornih posojilnih pogodb zastopala A. H.) to izkoristila. Glede na to, da je bil lastnik poslovnega lokala, da je gradil vikend, da je kupil stanovanje in imel osebni avtomobil Golf, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pri njem ni šlo za težko gmotno stanje. In ker je ob vsem tem denar (ki si ga je izposodil) potreboval (le) za širitev poslovne dejavnosti oziroma lokala, je končno pravilen še zaključek, da toženec ni bil v stiski.

Zgrešeno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 401. člena ZOR, ki je prenehala veljati že z novelo iz leta 1989 (Ur. l. SFRJ, št.57/89).

Pač pa pritožba (vsaj smiselno) utemeljeno opozarja, da je dogovorjena obrestna mera v nasprotju z načeli obligacijskega prava in družbeno moralo. Ob tem, da je bila denarna terjatev tožeče stranke zavarovana z devizno klavzulo (ki je zagotavljala ohranitev njene realne vrednosti), so bile 6 % oziroma za večino posojenih zneskov celo 7 % mesečne obresti (kot zaslužek posojilodajalca), izračunane po konformni metodi (kar je v nasprotju s prepovedjo anatocizma - 1. odstavek 297. člena ZOR), tako da so v razmeroma kratkem času dosegle glavnico ter jo v manj kot dveh letih presegle za več kot tri in polkrat, v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, kot je načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), načelo prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) in načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Take obresti (ki so v nasprotju tudi z moralo - zlasti, če primerjamo zaslužek, ki ga predstavljajo te obresti s povprečno donosnostjo kapitala v našem prostoru ali z višino povprečne plače ter posledicami, ki bi nastale za posojilojemalca, če bi moral te obresti plačati - znesek obresti je namreč tako visok, da bi lahko ogrozil njegov eksistenčni položaj in to samo zato, da bi prišel posojilodajalec do astronomskega zaslužka) zato ne morejo imeti pravnega varstva. Posojilne pogodbe so potemtakem nične (1. odstavek 103. člena ZOR), kar ima za posledico kondikcijski zahtevek po 1. odstavku 104. člena ZOR: toženec mora tožeči stranki vrniti zneske, ki jih je prejel, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kolikšni so kapitalizirani zneski zamudnih obresti od dne, ko so bili zneski tožencu izročeni, do vložitve tožbe (tožeča stranka je namreč postavila zahtevek tako, da je glavnici prištela kapitalizirane obresti, ki zato (skupaj z glavnico) predstavljajo glavni zahtevek). Ker je (zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da posojilne pogodbe niso nične) to opustilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kdaj so bili tožencu izročeni zneski posameznih posojil in kolikšni so kapitalizirani zneski zamudnih obresti od teh zneskov za čas od njihove izročitve tožencu do vložitve tožbe. Sicer pa velja sodišče prve stopnje opozoriti tudi na določbo 1. in 2. odstavka 279. člena ZOR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZOR.