166. člen ZOR

Odgovornost staršev za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14. leti tudi sam odškodninsko odgovoren.

Z zapisnika o izvedenem dokaznem postopku ter obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi sodišče v dokaznem postopku prebralo vse dokaze "od A1 do A11", za kakšne dokaze gre oz. kakšna je njihova vsebina pa ni pojasnilo, kot tudi ne, ali gre morebiti za dokaze, ki na odločitev nimajo nobenega vpliva in jih zato ni ocenjevalo.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Če za škodo poleg otroka (mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti) odgovarjajo tudi starši, sme tožeča stranka zahtevati odškodnino od kogarkoli izmed njih hoče

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Nakup motornega vozila še nepolnoletni osebi in nenasprotovanje temu, da ta oseba uporablja tako (celo neregistrirano) vozilo brez vozniškega dovoljenja v javnem prometu, brez dvoma pomeni, kot je materialnopravno pravilno odločeno v izpodbijani sodbi, tako ravnanje staršev, ki ima za posledico njihovo solidarno odgovornost za nastalo škodo (četrti odstavek 165. člena in 166. člen ZOR).

Toženec, ki je sodeloval v postopku je z ostalimi udeleženci solidarno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku in odgovarja za celo obveznost, dokler ni ta izpolnjena, vendar pridobi regresno pravico zahtevati od drugih, kar je zanjo plačal. Za nastalo škodo, ki jo je povzročil mladoleten toženec, odgovarjata ob pogojih iz čl. 165. odst. 14 njegova starša solidarno z mladoletnim tožencem.

Toženca sta krivdno odgovorna za škodo, ki jo je povzročila njuna mladoletna hčerka tožnici. Ni edino pomembno, da hčerka tožencev ni opravila izpita iz poznavanja prometnih predpisov niti pred nesrečnim dogodkom niti ne po njem. Pomembno je poleg tega tudi to, da sta toženca napačno predpostavljala, da je trinajstleten otrok sposoben varno voziti po prometnih cestah in da sta štela, da spretnost in obvladanje kolesa zadostuje, nista pa upoštevala očitnega pomanjkanja izkušenj v prometu in nezadostne sposobnosti za oceno položaja in za ustrezno ukrepanje. Ker sta toženca hčerki dovolila udeležbo v javnem cestnem prometu, sta nase prevzela odgovornost za škodne posledice take odločitve.

1. Pri presoji odškodninske odgovornosti prve in druge tožene stranke je potrebno izhajati iz ugotovljenega dejstva, da tretji toženec v času obravnavane prometne nesreče ni opravil preizkusa znanja iz predpisov o varnosti cestnega prometa. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč o odškodninski odgovornosti prve in druge tožene stranke za tožničino škodo (4. odst. 165. čl. in 166. čl. ZOR). 2. Zmanjšanje odškodnine se lahko zahteva le, če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (191. čl. ZOR). Upoštevaje ugotovljene dejanske okoliščine obravnavane prometne nesreče, pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožnici škoda povzročena iz hude malomarnosti.