VSL sodba II Cp 564/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 2.415.301,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.6.1995 dalje do plačila ter ji povrniti 147.636,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da sta bili med strankama sklenjeni posojilni pogodbi in da tožena stranka priznava, da je tožeči stranki dolžna zneske, ki jih zahteva s tožbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Poudarja, da mu je odvzeta prostost, "iz pripora pa se ne da ničesar narediti." Predlaga ustavitev postopka. Predlaga tudi, da se upošteva tabela izvedenca finančne stroke. Nedopustno je izvajati izvršilni postopek, dokler ne bodo izkazane vse terjatve. Obrestna mera bi morala biti določena v višini obrestne mere Banke Slovenije za devizne vloge na vpogled.

Predlaga še, naj se obvesti njegova odvetnica M.C..

Pritožba ni utemeljena.

Da obstoj še drugih upniško dolžniških razmerij in nedokončani kazenski postopki, ki bremenijo pritožnika, v tej pravdi ne morejo predstavljati razloga za prekinitev postopka, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V tem sporu se lahko presoja le utemeljenost zahtevka tožeče stranke, pri čemer je tožena stranka v tožbi zatrjevana dejstva o obstoju terjatve tožeče stranke in o višini zahtevanih zneskov celo priznala in s tem prvostopnemu sodišču prihranila ugotavljanje dejstev v navedenih smereh (v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno določilo 1. odstavka 221. člena ZPP).

Pritožnik se le pavšalno sklicuje na tabelo finančnega izvedenca, in je pritožbi ne prilaga, niti ne pojasni, v čem bi takšna tabela lahko vplivala na odločitev v tej zadevi. Že samo iz teh razlogov sodišče druge stopnje, ki sicer v celoti pritrjuje tudi dejanski podlagi izpodbijane sodbe, pritožbenega predloga za upoštevanje omenjene tabele, ni moglo upoštevati (1.odstavek 352.člena ZPP).

Pritožbeno sodišče glede na pritožnikove navedbe še pojasnjuje, da dejstvo, da se pritožnik nahaja v priporu, njegove pogodbene obveznosti ne ukinja, niti ne odlaga njene izpolnitve (17. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo obrestnemu zahtevku za zakonite zamudne obresti. Glavnično terjatev je tožeča stranka postavila v tolarski protivrednosti deviznega zneska 29.563,05 DEM, po prodajnem menjalniškem tečaju Nove LB d.d., na dan 6.6.1995, kar po pravilnem izračunu prvostopnega sodišča znaša 2.415.3011,20 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi zahtevka tožeče stranke torej prisodilo tožeči stranki glavnico v tolarskem in ne v deviznem znesku. Zato glede na določbo 277. člena ZOR tožeči stranki pripadajo zakonite zamudne obresti, določene do 4.8.1995 z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (U.l. RS štev.

14/92 - 13/93), od 5. 8. 1995 pa z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS 45/95), in ne nižje obresti za devizne vloge na vpogled, kot to neutemeljno misli pritožnik.

Odvetnica M. C. v tem postopku tožene stranke ne zastopa, kar predstavlja procesno oviro za upoštevanje pritožnikove želje, da sodišče obvesti o pravnomočni odločbi tudi njo (1. odstavek 138. člena ZPP). Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da tožena stranka navedene odvetnice ni pooblastila za zastopanje v tej zadevi (97. in 98. člen ZPP).

Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnega po uradni dolžnosti upoštevnega razloga, je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen v zvezi z 2. odstavkom 365. člena ZPP).