138. člen ZPP

Kljub temu, da toženka po začasni zastopnici ni bila obveščena o naroku za glavno obravnavo, ji je bila vročitev vabila na glavno obravnavo v skladu z določbo tretjega odstavka 138. člena ZPP, pravilno opravljena.

Skladno s sodno prakso se šteje, da je odvetnik, ki je odprl poštni predal, da se (osebna in neosebna) vročitev sodnih pisanj ne opravi po 138. členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal.

ZPP dejansko ne ureja vročanja v poštni predal, ki se nahaja v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev, kar pa še ne pomeni, da vročanje v poštni predal sploh ni dovoljeno oziroma, da je takšna vročitev pravilna le, če odvetnik ali njegov zaposleni (enako velja za pravno osebo oziroma njenega pooblaščenca za sprejem pisanj) pisanje prevzame. Šteti je treba, da je odvetnik (enako pravna oseba), ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj - ne glede na to, ali gre za pisanja, ki se vročajo osebno ali ne - ne opravi po 138. (oziroma po 133.) členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. Ker, kot je že bilo navedeno, po stališču Vrhovnega sodišča RS ni razloga, da bi bila ureditev za pravne osebe, podjetnike posameznike in odvetnike, ki svoj poklic opravljajo individualno, strožja od ureditve, ki velja za fizične osebe, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

Ker je povratnica javna listina, dokazuje vročitev. Sicer lahko tožena stranka vročitev zanika, vendar pa sama nosi trditveno in dokazno breme. Negativnih dejstev stranka navadno ne more dokazati, lahko jih le zanika. V tej zadevi je zaradi posebnih okoliščin primera nekoliko drugače. Vročalo se je namreč odvetniški družbi po pravilih 138. člena ZPP. Glede tega bi lahko tožena stranka vsekakor podala trditve, katera oseba je glede na notranjo organizacijo dela pristojna za podpis vročilnice in bi lahko tudi predlagala dokaze. Nič od tega tožena stranka ni storila – tudi še v pritožbi zgolj navaja, da domneva, da ji vloga prav nikoli ni bila vročena, kakršnihkoli podrobnosti pa ne navaja.

Odvetnik, ki odpre poštni predal, s tem izključi vročanje na sedežu pisarne njemu ali osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo dejstva, da vročevalec ni spoštoval določila 140. in 141. člena ZPP, ker ni poskusil pisanja vročiti pooblaščencu na njegovem sedežu (osebno ali tam zaposlenim). Sklep s pozivom k dopolnitvi tožbe po 108. členu ZPP ne sodi med sodna pisanja, ki se vročajo po določbi 1. odstavka 142. člena ZPP osebno. Vročitev se šteje za opravljeno, ko je puščeno pisanje v poštnem predalu in ne takrat, ko ga odvetnik ali oseba iz njegove pisarne na pošti iz sodnega predala prevzame.

Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev dejansko opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je treba šteti, da je odvetnik, ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj – ne glede na to ali gre za pisanje, ki se vročajo osebno ali ne – ne opravi po 138. členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. To pa pomeni, da se morajo pisanja iz 142. člena ZPP v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

Ker je objektivno izkazano, da je bil prvotoženi hkrati tudi zakoniti zastopnik drugotožene stranke in v kritičnem času odsoten, niti ni relevantno, ali je stranka morebiti sama zakrivila to okoliščino. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da teče zoper njo ustrezen postopek, ji je priznan privilegij, da s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje lahko prepreči izdajo zamudne sodbe. Institut vrnitve v prejšnje stanje tako omili vročanje po 141. členu ZPP v primeru, ko stranka ni mogla pričakovati, da bo prejela sodno pošiljko s takšnimi učinki.

Fikcija vročitve ni nastopila že tedaj, ko je vročevalec tožbo skupaj s prilogami pustil v naslovnikovem predalčniku, ampak šele, ko je potekel 15-dnevni rok, ki bi ga morala imeti na voljo tožena stranka, da pisanje prevzame. Šele tedaj je tudi začel teči 30-dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo (25. 11. 2010), ki je bil vložen pravočasno (14. 12. 2010), tako da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Stranki, ki jo zastopa odvetnik, je treba sodbo vročiti preko pooblaščenca po pravilih o osebni vročitvi.

Če pisanje stranki dejansko pride v roke, je tudi formalna pomanjkljivost pri vročanju odpravljena. V obravnavani zadevi ni pomembno ali je bila tožencu tožba, s katero je bil seznanjen, vročena osebno, ali pa jo je prejela druga oseba in jo nato izročila tožencu. Pomembno bi bilo, če bi tožencu druga oseba izročila tožbo po poteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka za odgovor, tako da toženec tega procesnega dejanja ne bi mogel več opraviti. Življenjska izkušnja je, da družinski član, ki je prejel sodno pošiljko, naslovnika seznani z njo pred potekom tridesetdnevnega roka. Če temu ni tako, bi morala tožena stranka to zatrjevati.

Vročilnica kot potrdilo o vročitvi je sestavljena skladno z določbo 1. odst. 149. člena ZPP, kar pomeni, da velja za resnično tisto, kar je v njej zapisano.

Na podlagi določbe 138. člena ZPP se vročitev odvetniku kot pooblaščencu lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. Možnost vložitve revizije kot izrednega pravnega sredstva, vezanega na rok, ni takšna okoliščina, ki je v odvetniškem poslovanju, v skladu s standardom dobrega strokovnjaka, ne bi bilo mogoče predvideti, zato okoliščina, da so vodjo odvetniške pisarne nadomeščali odvetniški kandidati, ki izpodbijane sodbe niso označili kot zadevo, vezano na rok, ne izkazujejo opravičljivega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije.

Glede vročanja v poštni predal odvetniku sodna praksa ni enotna. Vprašanje pravilnosti vročitve v poštni predal je treba presojati strogo, ker je od načina vročanja v konkretnem primeru odvisna pravica tožnika do sodnega varstva.

Po določbah 142. člena ZPP bi moral vročevalec najprej poskušati vročiti sodbo odvetniku po določbah 138. člena ZPP in če to ni možno, pustiti v predalčniku odvetniku obvestilo, naj bo določen dan ob določeni uri na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Šele na to bi prišlo v poštev, da pisanje pusti v predalčniku.

Glede na za pooblaščence tožene stranke običajni način sprejema pisanj preko sodne službe, glede na okoliščino, da so toženkini pooblaščenci sodbo nedvomno prejeli, da so jo prevzeli na sodišču ter da tožena stranka ne pojasni, na kakšen način naj bi po njenem pisanje dejansko prejela, in končno v odsotnosti dokaznega predloga, da naj se vročitev preveri še v omenjeni posebni knjigi vročanja, ki se vodi pri sodišču, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka sodbo prejela 5. 5. 2008, ne pa 25. aprila 2008, tako kot to izhaja iz odtisa datuma na podpisani vročilnici.

Besedno zvezo "pooblaščeni delavec odvetnikove pisarne" v 138. členu ZPP v zvezi s 126. členom ZKP je mogoče razlagati v tem smislu, da pooblaščenec ni (nujno) oseba, ki je zaposlena pri odvetniku, da pa mora pri prevzemu pisanj na sodišču razpolagati s formalnim pisnim pooblastilom odvetnika.

V obravnavanem primeru sodišče tožbe in vabila na prvi narok za glavno obravnavo ni vročilo neposredno toženi stranki. Ob vročitvi tožbe in vabila za prvi narok za glavno obravnavo v spisu tudi ni bilo izkazano pooblastilo tožene stranke niti odvetniški družbi Z. niti odvetniku K.. Prvo procesno dejanje tožene stranke v tej zadevi je pooblastilo odvetniku K. z dne 21.4.2004 (priloga B3). Vročitve tožbe, prilog in vabila na prvi narok za glavno obravnavo (ta je bil 14.2.1997) dne 3.2.1997 odvetniku K. in dne 30.1.1997 odvetniku Z. zato po presoji pritožbenega sodišča ni bilo moč šteti za pravilne (arg. a contrario 138. člen ZPP/77). Odvetnik K. pa je, upoštevaje že omenjeno pooblastilo tožene stranke z dne 21.4.2004 (priloga B3), podal v imenu in za račun tožene stranke dne 12.2.1997 prošnjo za preložitev glavne obravnave. S temi dejanji uvodoma opisana pomanjkljivost glede vročanja ni bila odpravljena. Ta bi lahko bila odpravljena le, če bi se tožena stranka sama (ali po pooblaščencih - 98. člen ZPP) dejansko spustila v vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka. Le tako njeno ravnanje bi namreč lahko bilo podlag

Dejstvo, da dolžniku izvršilni naslov ni bil osebno vročen, v izvršilnem postopku ni upošteven ugovorni razlog. Še posebej takrat ne, ko je imel dolžnik v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, pooblaščenca.

Tožena stranka na nasprotno tožbo ni odgovorila v 30 dneh od vročitve (prvi odstavek 277. člena ZPP). Druge navedbe in podatki v spisu ne morejo nadomestiti odgovora na tožbo. Vsebino odgovora na tožbo določa 278. člen ZPP in sicer, da mora biti obrazložen in da mora navajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Tožena stranka mora odgovoru priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Stališče, da je tožena stranka vnaprej odgovorila na tožbo, ni sprejemljivo. Vnaprej ni mogoče odgovarjati na vlogo, ki je ni in za katero se ne ve, ali sploh bo in kakšna bo. Volje strank in njenih predlogov ni mogoče domnevati; stranka jih mora jasno izraziti v obliki, vsebini in rokih, ki jih določa zakon.